Tomaž Čopi

V jadralnem razredu 470 je trikrat nastopil na olimpijskih igrah. Svoje največje uspehe je dosegel z drugimi mesti na SP 1998 in EP 1998 in 1999 ter v profesionalnem jadranju. Živi v Luciji pri Portorožu.

 

 

Mnogi bi rekli, da Tomaža Čopija ni potrebno posebej predstavljati, saj dobro poznamo njegove športne dosežke, strokovno trenersko delo, profesionalno jadranje, iz spomina ne izostanejo niti njegove strogi komentarji in kritične izjave na aktualna športna in družbena dogajanja. Pogled za nazaj najlepše osvetli Jasna Milinković v novem Slovenskem biografskem leksikonu. Takole je zapisala: »ČOPI, Tomaž, jadralec, jadralni trener (r. 2. 7. 1970, Koper). Oče Henrik Čopi, strojni tehnik, mati Ljuba Čopi, r. Cerović, gostinka. Obiskoval je podružnico osnovne šole Cirila Kosmača v Portorožu (1977–81), nato glavno enoto šole v Piranu (1981–85). 1985 se je vpisal v navtični oddelek Srednje pomorske šole v Portorožu, kjer je 1989 maturiral. Po služenju vojaškega roka (1989 tri mesece v Pulju, 1989–90 v Splitu) je študiral na Višji pomorski in prometni šoli v Piranu (1990–93), ki jo je zaključil z nazivom inženir prometa in transporta. 2012 je opravil trenerski izpit za jadranje tretje kategorije. Kot športnik je bil najprej zaposlen na Ministrstvu za finance (1997–2002), 2002 se je zaposlil v svojem podjetju Sailing Point v Portorožu, ki ga je ustanovil z jadralskim kolegom Mitjo Margonom. V njem je ostal do 2013, ko se je zaposlil na Ministrstvu za obrambo. Od takrat trenira slovenski jadralki Tino Mrak in Veroniko Macarol, ki tekmujeta v razredu 470.

 

 

V otroštvu se je ukvarjal s šahom, strelstvom, rokometom, nogometom in plavanjem. Jadrati je začel pri desetih letih (1980) v razredu optimist skupaj s prijateljem Samom Potokarjem pri jadralnem klubu Pirat Portorož in trenerju Milanu Morganu. 1983 se je prvič uvrstil v jugoslovansko reprezentanco in bil od takrat vsako leto reprezentant. 1985 je iz razreda optimist prestopil v razred 420 (mladinski dvosed), dve leti pozneje pa v razred 470, kjer se jadra z enako jadrnico kot v članski konkurenci, vendar je tekmoval med mladinci. Večkrat je bil slovenski in jugoslovanski prvak. 1988 je prestopil v člansko konkurenco. Po služenju vojaškega roka 1990 se je vrnil v Koper, kjer mu je pri jadranju pomagal Janko Kosmina. 1994 je prestopil v Jahtni klub Portorož, za katerega je tekmoval nadaljnjih deset let. 1996 se je z Mitjo Margonom udeležil poletnih olimpijskih iger (OI) v Atlanti. Na začetku 1996 sta v Braziliji dosegla normo za nastop na OI, uvrstili so ju v reprezentanco in njuna pot je šla navzgor. Na OI sta zasedla štirinajsto mesto. 1997 sta zmagala na sredozemskih igrah (SI) v Bariju (Italija) in bila šesta na svetovnem prvenstvu (SP) v Tel Avivu (Izrael). 1998 sta osvojila srebrno medaljo na SP v Palmi de Mallorci (Španija). Istega leta sta zmagala na regati za svetovni pokal v Medembliku (Nizozemska) in osvojila srebrno odličje tudi na evropskem prvenstvu (EP) v Cesmeju (Turčija). Na EP sta bila druga tudi 1999 v Zadru (Hrvaška), tretja na regati za svetovni pokal v Sydneyju (Avstralija) in četrta na SP v Melbournu. Dosežka sta bila dobra napoved za nastop na OI v Sydneyju 2000. Pod vodstvom Sama Potokarja sta osvojila deveto mesto, 2001 pa se je končala skupna športna pot naveze Čopi–Margon. Od takrat je Čopi tekmoval z Davorjem Glavino, s katerim sta na OI v Atenah 2004 zasedla štirinajsto mesto. Leto pozneje sta osvojila bronasto medaljo na Sredozemskih igrah v Almerii (Španija). 2007 je Čopi končal kariero v olimpijski kategoriji in se preusmeril k jadranju na večjih jadrnicah. Istega leta se je pridružil ekipi jadralca Russlla Couttsa na jadrnicah RC44, 2010 postal svetovni prvak na jadrnicah extreme 40 in osvojil nekaj lovorik na melgesu 32. V RC44 tekmuje v posadki ruske jadrnice Nika in je dvakratni svetovni prvak (2015, 2017). Od 2008 je član izvršnega odbora Jadralnega kluba Pirat Portorož. Predsednik strokovnega sveta pri Jadralni zvezi Slovenije je bil le kratek čas leta 2012. Bloudkovo nagrado za športne dosežke je dobil 1998.«

 

 

Če je le mogoče, je Tomaž Čopi na morju. V zrelih letih si je omislil še zadnje lastno plovilo, tako vsaj pravi. Gre za moth, ki ga je pred leti tudi prvi pripeljal in preizkusil med Slovenci. Še zmeraj je trener profesionalne ekipe Nika v jadralnem razredu RC44. Pogosto je povabljen k sodelovanju v različnih jadralnih ekipah, za letošnjo 55. Barcolano na maxiju Arca Srg. Med treningi in prostim jadranjem za osebne užitke smo ga uspeli ujeti pred JK Pirat v Portorožu.

 

 

Intervju: M. Zupančič, foto: osebni arhiv, Črt Slavec & eMORJE.com

eM: Do katerega leta človek še lahko aktivno jadra?

V olimpijskih disciplinah do 35. leta, morda tudi kakšno leto več, na večjih jadrnicah pa tja do 60. leta, sploh če si npr. taktik. Sam se dopolnil 53 let, tako da mi nekaj bonusa še ostaja, sicer pa uspešno delam tudi kot trener.

eM: Ali zrela leta v jadranju lahko predstavljajo prednost?

Do neke mere, v splošnem seveda, pri vrhunskem tekmovalnem jadranju pa je mladost velika prednost, saj ne razmišljaš o težavah, ki se ti lahko zgodijo med samo tekmo. Ta s seboj prinaša zagnanost in brezkompromisnost, včasih celo brez temeljnega premisleka o lastni varnosti. Na regatah se vse zgodi v manj kot uri, takrat pa je potrebno jadrati na vse ali nič. Super pa je medgeneracijsko sodelovanje na večjih jadrnicah, zato da mladega jadralca mogoče lahko malo ustaviš v nekaterih zadevah.

eM: Kakšen tip jadralca je zmagovalni?

Jadranje se je v zadnjih letih neverjetno spremenilo. Spremembe so oblikovale tudi zmagovalni karakter, ki pooseblja moč, agresivnost in nepopustljivost. To je moto današnjega jadranja.

eM: V katero smer se razvija jadralni šport?

Jadranje ima izredno možnost razvoja, čeprav se tudi drugi športi razvijajo, pri jadranju je to še posebej izrazito. Iz izredno tehnično-statičnega športa smo prešli v zelo dinamičnega. Zadeve izredno hitro letijo po zraku, vse skupaj postaja že zelo nevarno. Ampak ljudje hočemo to – rekel bi, kruha, krvi in iger. Na srečo kljub vsemu jadranje ostaja zelo tehničen šport!

eM: Ali je zato nakup motha logična posledica razvoja v tem športu?

Ja, v bistvu sem bil pred leti prvi v Sloveniji, ki sem začel »foilat«. Takrat res ni bilo nikogar, sam pa sem kupil Bladerider. Niti približno ni šlo tako hitro kot danes. Ko dopolniš in presežeš 50 let, je prav, da počneš še kaj adrenalinskega, predno odideš s tega sveta. Čeprav se sliši ironično, ampak tako je. Po dolgem času sem se odločil, da spet kupim lasten moth. Pred dvema letoma sem kupil najnovejši model Mach 2 in ga prodal, sedaj sem nabavil poljski exploder. Osebno verjamem, da gre za pravo odločitev in veliko dodano vrednost.

 

 

eM: Danes smo vas ujeli v JK Pirat, potem ko ste ravno prišli iz morja …

Res je, ker sem imel poškodbo jadrnice, sicer bi bil na morju in se ne bi mogli srečati. Mothovci, ki smo v Sloveniji, večinsko nimamo preveč denarja, zato pravimo, da je dan, ko se nič ne zgodi, dan za pivo. Žal se mi je danes zgodila »havarija«, ampak nič takega. Karbon se popravi, pričakujem rezervni del iz Poljske, in kmalu bom spet nazaj na vodi.

eM: Koliko mothov je sedaj v slovenski floti?

Okoli osem. Eni jadramo več, drugi manj, vse je povezano s prostim časom in družino. Mladi imajo veliko časa, jaz si ga pa vzamem, ker zaenkrat imam srečo, glede na moje delo!

eM: Ali je v Sloveniji že tudi organizirano državno prvenstvo razreda moth?

Seveda. Letos smo imeli predvidena dva termina. V maju nismo uspeli speljati prvenstva, ker ni bilo vetra, drugi termin je novembrski. Aktualni prvak je Gašper Strahovnik ml., jaz sem bil drugi, kar potrjuje dejstvo, da imajo v modernem jadranju mladi prednost. Bolj tvegajo, bolj gredo na glavo in ne razmišljajo o poškodbah. Ko sem danes šel na Punto, sem najprej dvakrat globoko vdihnil in razmislil, kakšno zavarovanje imam sklenjeno, šele nato sem začel jadrati.

eM: Kakšne pa so bile potem razmere za jadranje?

Kar zanimive, 20 vozlov na Punti, dolg val, bilo je kratko, a sladko.

eM: Kakšni so idealni pogoji za motha?

Skupino poskušam nagovoriti, da gremo na val, kar je za moth zmeraj tabu tema. V krmo še gre, v »orco« je zahtevno, »polabanda« je izredno zahtevna. Idealno za moth je »fleet«, čim manj vala, konstanten veter, potem je užitek maksimalen.

eM: O kakšni moči vetra govorimo?

Do 20 vozlov gre lepo, vse je super, in vse je mogoče.

eM: Ali je bilo državno prvenstvo odprto, t. i. open?

Ja, seveda, vendar imamo probleme z našimi pravili. Na italijansko-avstrijskem državnem prvenstvu na Lago di Molveno so bili štirje Italijani, in imajo speljano državno. Pri nas pa moramo imeti jadralce iz treh različnih klubov, vsaj tri ali šest jadralcev, ne vem točno. V Sloveniji pa nas od osem sedem prihaja iz istega kluba (JK Pirat). Tako da je kar težko organizirati državno prvenstvo.

 

 

eM: Ali tovrstnih pravil ni mogoče spremeniti in prirediti slovenskim razmeram?

Absolutno. Mogoče bo z novim sekretariatom JZS sedaj boljše, saj do sedaj to ni bilo mogoče.

eM: Prvič v zgodovini je JZS dobila novo generalno sekretarko, Eldino Domazet. Kaj od imenovanja pričakujete jadralci?

Mislim, da je po dolgih letih to spet ena svetla točka. Čeprav Eldina ne prihaja iz jadranja, enako ni prišel niti prejšnji generalni sekretar JZS Romeo Podlogar, računamo na njeno inteligenco, da se ne bo preveč mešala v stroko, kar je bila rak rana prejšnjega sekretariata. Eldina je ženska na mestu in ima rada jadranje, kar je pogoj pri opravljanju te funkcije. Želim si, da bi ji vsi pomagali, ker vodenje takšne zveze ni ravno lahko delo.

eM: Še predno je bila Domazetova imenovana na mesto generalne sekretarke JZS, je razmišljala o ureditvi sekcije velikih jadrnic, spremljanja profesionalnih razredov, pa tudi povabil k ustanovitvi sekcije starih bark pod okriljem zveze. Kakšno je vaše mnenje?

Kar jadra, bi moralo biti pod okriljem JZS, zveza pa bi morala to podpirati. Za primer ponujam RC44, kjer sem bil s Team Niko trikrat svetovni prvak. Dejstvo je, da Mitja Margon, Iztok Knafelc in jaz ne dobimo svetovnega razreda, ker JZS preko Olimpijskega komiteja ne poskrbi, da bi bil razred priznan v Sloveniji, čeprav je potrjen pri WS (Svetovni jadralni zvezi). Zato ne dobimo statusa! Ne gre za osebne želje, ampak strogo iz naslova financiranja. V Sloveniji so statusi in številčnost zelo pomembni. V tem primeru se to ni zgodilo. Klubi in JZS bi imeli nekoliko več denarja in vsem bi bilo lažje. Enako velja tudi za klasične jadrnice. Imamo jadrnico, ki dela vrhunske rezultate npr. v Saint-Tropezu, pa nič od tega. Tako je že vse od osamosvojitve, ni kontinuitete. Jadranje je pač jadranje, od ta malih do ta starih.

eM: S tem ste verjetno mislili tudi na Marisko in Dana Poljšaka?

Seveda. Fant je sam zgradil svojo jadrnico, danes je vrhunski krmar, tudi taktik v kraljevskem razredu, pa ga otroci na optimistih sploh ne poznajo. Mi nismo kot Italijani, oni imajo kontinuiteto in prepoznavnost.

eM: Ali smemo trditi, da se slovenski jadralni klubi na obali profilirajo po jadralnem razredu?

V resnici se strinjam, čeprav me žalosti, da nismo bili uspešni v JK Pirat za razred 29er, ko je takratni predsednik kluba Dušan Puh mojo idejo močno podprl, drugi so bili proti. Sedaj pa ima točno tisti klub, ki je nasprotoval 29erju, točno ta jadralni razred v klubu. Pirat nikoli ni bil za laserje, bili pa smo za optimiste v naprednem smislu dvosedov. 420, 470, Flying Dutchman (Leteči Holandec), moth. Prihajajo wing foili, kajti vse gre naprej. Klasično jadranje nas počasi zapušča.

 eM: Kakšna je vloga WS (World Sailing) za razvoj jadranja in pri umestitvi windsurfinga ter formule kite med olimpijske razrede?

WS ne dela nič, oni so sami sebi namen. Razvoj gre iz smeri America’s Cupa preko Russella Couttsa, WS pa bolj sledi. Klasično jadranje bo zagotovo ostalo. Sicer je tu ena italijanska jadrnica, ki foila. Lastnik precej vlaga in se trudi, da bi tudi drugim dokazal, da gre za odlično »new age« jadranje. Žal mislim, da zadeva še ni zrela. Zaenkrat je to bolj olimpijsko jadranje, ki gre v foiling. Naj pa izrazim pomislek: Toni Vodišek je fenomen slovenskega kite športa, hkrati pa naj mi oprosti, če izrazim pomislek, kam na jadrnico pa ga lahko umestimo. Kakšno je njegovo klasično jadralsko znanje, ki ga lahko prinese iz kite-a, pa je svetovni prvak in podprvak, da bi mu lahko ponudil mesto v jadralni ekipi na jadrnici? Sam pravi, da nikamor, in tu se kaže problem med wingfoilom, kitom in klasičnim jadranjem. Kje bomo med njimi našli trimerje glavnega jadra ali pa genakerja? Kitanje je bolj podobno padalstvu.

eM: Ali podpirate, da so sedaj te kategorije že olimpijske?

Ja, zelo! Sicer gre vse v razvoj karbona, medtem ko 470 ostaja klasična, iz navadne plastike narejena jadrnica …

 

 

eM: Vaša trenerska pot dvojca Mrak–Macarol je končana, sicer brez olimpijske kolajne. Sedaj se je rodila kategorija mešanih olimpijskih posadk. Kje je sedaj dvojec Mrak–Božič?

Bolj nikjer kot kjerkoli. Jakob si zelo želi narediti normo in oditi na olimpijado. Tina je bila trikrat, veliko dobrih rezultatov ima in dobrih uspehov, pa tudi razočaranj. Verjetno ima že vsega preko glave. Ne vem, malo se lovita, sam pa nisem več zaposlen pri Ministrstvu za obrambo in le še bežno spremljam razvoj dogodkov iz razdalje. Trdim pa, da brez 100 % angažiranja ni nastopa na OI.

eM: Ali lahko vseeno pričakujemo kvalificiranje na OI?

Željo imata, res pa je, da je Tina ponovno povabljena v ekipo RC, kjer pa se najmanj dve pomembni regati prekrivata s kvalifikacijami mešanega razreda 470.

eM: Koga bi podprli v slovenskem jadranju?

Mlade jadralce in na prvem mestu Tonija Vodiška, drugi pa naj jadrajo, ampak na svoje stroške.

eM: Na letošnji Barcolani ste nastopili v ekipi Furia Benussija na Arci Srg in zmagali v kategoriji in absolutno? Gre za dober posel ali za maščevanje slovenskim jadralcem na drugem maksiju?

Nič od tega, veliko ekip in posadk me je klicalo za različna sodelovanja, dokler sem še aktivno tekmoval. Gre enostavno za povabilo. Po eni strani se zadeve zapirajo, drugje se odpirajo. S Furiem sem že prejadral regato Viareggio−Bastia−Viareggio, več kot 200 milj, ujeli smo se, dobil sem povabilo in skupaj bomo odjadrali pokal Bernetti in Barcolano. Gašper Vinčec me od Maxi Jene naprej pač ni nikoli povabil na novo jadrnico.

 

 

 

eM: Kaj pa SSL World Cup?

Upam, da ga bomo dokončali. Sprva sem bil skeptičen do tega projekta, po treningih v Švici pa sem spoznal njegovo koristnost za popularizacijo jadranja, čeprav po metodi izpadanja, kot na svetovnem nogometnem prvenstvu.

eM: Kako pa komentirate vzpon razreda Melges 24 v Hrvaški?

Hrvati imajo nekaj tega v sebi. Zbrali so se najboljši in dvignili nivo, podprli so jih mediji in gospodarstvo. Rodila se je najbolj kakovostna serija v sosednji državi.

eM: Ali bi jo lahko primerjala s Seascapom?

Ne, tu gre za proizvodnjo in promocijo lastnega izdelka širši javnosti. Sicer gre za odličen projekt, ki pa ima drugačni imenovalec.

 

 

eM: Kaj pa RC 44?

Ja, dolgo sem aktivno jadral, sedaj pa sem trener ekipe Nika. Osem do devet bark sodeluje v seriji, največ jih je bilo dvanajst. Ruske ekipe so vodilne, po agresiji Rusije na Ukrajino pa imamo tudi v jadranju probleme, a rešiti jih morajo drugi.

 

 

 

 

eM: Kakšni pa so spomini na SP Extreme 40 leta 2010 v Portorožu?

Ena lepših izkušenj, izredno lepa. Takrat še ni bilo foilinga, občutki pa izredni. Po tem prvenstvu se je začela tudi moja profesionalna kariera v jadranju. Takrat je bil  skiper naše ekipe Mitch Booth – The Ocean Racing Club (sedaj Comanche, Leopard), s takšnimi ljudmi pa je užitek tekmovati in sodelovati. To je bil hkrati tudi moj prvi stik s tujimi olimpijskimi zvezdami, ki po končani karieri tekmujejo v America’s Cupu. Nedavno sem govoril z Mitchom in se mu ponudil v ekipo. Tovrstno izkušnjo si še želim doživeti.

 

 

 

eM: Ali vas je kdaj zamikalo, da bi še enkrat poskusili nastopiti na OI v mešanem dvojcu?

Ne! Svojo tekmovalno pot v olimpijskih disciplinah sem končal leta 2007.

eM: Torej, do kdaj še jadranje?

Dokler bo zdravje služilo – do zadnjega diha.

eM: Vaša prostočasna strast je in ostaja jadralno padalstvo. Kakšne stične točke ima z jadranjem?

V jadralno padalstvo me je vpeljal Dušan Puh. Do leta 2007 sem se moral držati bolj ob strani. Pogodba mi je narekovala življenje brez rizičnih športov. Potem pa smo začeli leteti. Dušan Puh, Ivo Žigo (žal pokojni) in jaz. Letim s Triple 777 Gliders, ki je slovenske izdelave. V zraku je vse, kar ni na Zemlji, počutim se kot ptič. Verjetno sem bil v prejšnjem življenju res ptič. Ko gledaš z višine, enostavno letiš, in to je to. Jadralno letenje je nekaj več, česar niti s foilom ne moreš občutiti. Gre za tridimenzionalno jadranje, to pa je podobno letenju.

 

 

Podobne teme:

• Leteče vešče v Piranskem zalivu
• Pestro jadralsko dogajanje preteklega vikenda
• Velik in odmeven uspeh regate Halloween
• Slovenia 420 C&S Clinic
• Odprto državno prvenstvo razreda Moth