Losinava 2023

Dva tedna trajajoči program postavlja otok Lošinj med tri najpomembnejše festivale morja vzhodne jadranske obale. Otok je bil nekoč prava pomorska velesila. Njegove jadrnice (jedrenjaki), ki so jih gradili v lošinjskih škverih, so plule po širnih morjih. Mnogim so poveljevali domači kapitani in prinesli slavo temu otoku na Absyrtidih.

 

 

Pri obravnavi in vrednotenju je menda treba biti zelo previden, kaj pripada Malemu Lošinju, kaj Velemu in Nerezinam. Danes mora otok ponovno odkriti in pravilno vrednotiti staro pomorsko slavo, da bi jo lahko primerno umestil v čas in turistični produkt. Lošinj ostaja obrnjen k morju, stavi na zdravstveni turizem, počitniški, sezono pa začenja in podaljšuje s tako imenovanimi outdoor-dejavnostmi, med katerimi prednjačita pohodništvo in kolesarstvo.

Kar štirinajst uveljavljenih lošinjskih restavracij se je vključilo v letošnji projekt in pripravilo tradicionalno gastronomsko ponudbo lošinjskih kapitanov. Vsakokratni vrhunec dvotedenskega slavja, ki se je razpotegnil skozi tri vikende, je bil vsakokratni konec tedna. Prvega je zaznamovala regata Maštela v lesenih »škafih« v Velem Lošinju, veslaška regata lošinjskih pasar in mednarodni vaterpolo turnir.

 

 

 

Center dogajanja se je nato prestavil v Mali Lošinj z delavnicami za otroke, likovnimi razstavami, predstavitvami knjig, plutjem proti zahodu sonca na lošinjskem logerju Nerezinac, plesom jader pod svetlobo, koncerti ter seveda regato lošinjskih olimpijcev. Zadnja tretjina že vsa leta pripada Nerezinam in regati klasičnih bark, grajenih v lesu. Tako je bilo tudi na letošnjem festivalu, ki pušča močne vtise. O njih so spregovorili najvidnejši snovalci Losinave.

 

Dalibor Cvitković, direktor »TZ Grada Malog Lošinja«

»Otok Lošinj dobro pozna svoje korenine. Prav pomorska dediščina je tista, na kateri lahko sloni razvoj vzdržnostnega turizma za zahtevnejšega kupca. Letošnje leto je za nas prelomno, saj smo za valuto sprejeli evro. Žal so nekateri ponudniki po prehodu na novo valuto neupravičeno dvignili cene, kar močno občutimo v turističnem sektorju. Lošinj je močno priljubljena in uveljavljena turistična destinacija, poznana po zdravstvenem turizmu. Skupaj ponujamo na otoku kar 6180 postelj. Ne boste verjeli, najbolj smo prepoznavni kot kamp destinacija, četudi se tukaj kakovost ponudbe močno dviga in približuje 4- in 5-zvezdičnemu turizmu, enako je tudi pri hotelskih nastanitvah. Morje in sonce seveda nista dovolj, razvoj gre v t. i. outdoor-turizem. Letošnja sezona je bila nekoliko specifična, saj je bilo sredi poletja precej slabega vremena, se je pa močno podaljšala v zares toplo jesen. Slovenski gostje ostajate skupaj z nemškimi in avstrijskimi med najbolj pomembnimi in številčnimi. Kako bo prihodnje leto, ne znamo napovedati. Skrbi nas dejstvo, da je prihodov na otok sicer več, a se je za en dan skrajšal čas bivanja na destinaciji. Žal beležimo kar 10 % upad nemških gostov, kar razumemo kot reakcijo na poročanje nemških medijev, da je Hrvaška postala draga in »party« destinacija. S svojimi aktivnostmi in prisotnostjo na trgu želimo navedene ocene demantirati in prikazati Lošinj v realni luči: prijazen, dostopen, kakovosten, čist, v tesnem sožitju z naravo in po meri človeka.«

 

 

Julijano Sokolić, skrbnik in raziskovalec pomorske dediščine

»V zlati dobi lošinjskih ladjedelcev, ki jo štejemo od 1823 do 1915, je bilo v Malem Lošinju šest delujočih škverov in 362 jedrenjakov. Leta 1869 so družine v Malem Lošinju imele v lasti 130 ladij, tako piše v registru Veritas v Trstu. Naše ladje so odhajale na visoko morje, po celem svetu. Kapitani in diplomati so znali izkoriščati posebne situacije, kot je bila sredi 19. stol. krimska vojna (1854−1856). Potekala je med Ruskim imperijem in Združenim kraljestvom, Francijo, Osmanskim cesarstvom in Kraljevino Sardinijo. Rajnka Avstrija je ostala nevtralna, lošinjski kapitani pa so uspeli trgovati z Angleži in kovati velike dobičke, kar je prineslo tudi blagostanje družinam in celotni lošinjski otoški skupnosti. V Azorskem morju so celo vkrcali žito, tako daleč so pluli. Posebno pomoč jim je nudil tudi lošinjec Taraboka, ki je ustanovil celo lastno ladjedelnico na Krimu. Zanimivo je, da so morali preko Trsta na otok pripeljati ves les za ladjedelstvo, a so uspeli. Les je šel najprej za leto dni v morje, na impregnacijo, šele nato so potrdili, da je dovolj zdrav za gradnjo plovil. Žal je jadrnice izpodrinil parnik. Padle so cene prevoznin, enostavno so klasični »jedrenjaki« postali čez noč nekonkurenčni. Mnogi so se potopili, zgoreli, mnoge so potopili, tako da je v svoji prvinski podobi ostala le barka Slobodna, ki so jo z nosilnostjo 1500 t zgradili v ladjedelnici Martinolića v Malem Lošinju, leta 1886 pa je nasedla na otokih Key Westa pri Floridi. Ostala je v nizkem morju kot del arheološkega parka. Vsi drugi so izginili, ali pa so bili preurejeni v izletniške barke. Današnje stanje je bolj klavrno, če pomislimo, je bilo leta 1989 v registru vpisanih še 37 lošinjskih bark, leta 2015 pa je bila Lošinjska plovba celo izbrisana iz registra. V spomin na velike čase lošinjskih kapitanov želimo v Malem Lošinju obnovljeno Rivo lošinjskih kapitanov na 26 stebrih opremiti z imeni in plastikami lošinjskih kapitanov. Izbranih je že vseh 26, v prvem koraku jih bo v prostor umeščenih pet. Sredstva so že zagotovljena.«

 

 

Irena Dlaka, umetnostna zgodovinarka

»Raje kot umetnostna zgodovinarka sem opisovalka otoškega življenja. Letos sem se posebej posvetila ženam lošinjskih kapitanov. Poseben raziskovalni interes mi je vzbudila tudi ekspedicija na Severni pol, kamor so leta 1872 odpluli mornarji, ki so v Pulju na krov vkrcali tudi 400 knjig za dolge polarne noči. Severni pol so dosegli in tam preživeli noči. V času Losinave smo pluli s turisti na logerju Nerezinac po akvatoriju Malega Lošinja in čakali sončni zahod, vmes pa spoznavali zgodovino otoka, lošinjske kapitane in ladjedelstvo ter se ukvarjali s posameznimi toponimi. Moram priznati, da so bili večinski gostje Slovenci. Še bolj pomembno pa se mi zdi, da so na odkrivanje otoka in osvežitev zgodovinskega spomina prišli tudi domačini, kar je precej vzpodbudno.«

 

 

 

Ileana Brčić, turistična vodnica

»Addio – Pozdrav kapitanu – predstavlja najbolj avtentičen prikaz slovesa žena lošinjskih kapitanov od ljubljenih mož pred cerkvico Annunziate, v zalivu Čikat na Malem Lošinju. Z ladje so svoje žene možje pozdravljali z zvočnimi signali, one pa so mahale v slovo z belim robcem. Ljudje so jim rekli tudi bele vdove, saj so romale peš do cerkvice, ko jim je bilo najbolj težko, in so v molitvi prosile za srečno vrnitev svojih partnerjev, ki so odpluli v daljne dežele. Nikoli niso vedele, kdaj, in če se sploh bodo vrnili. Ladje so skozi čas postajale vse večje, vzporedno se je podaljševal tudi čas potovanja. Tedni so se spremenili v mesece, ta pa v leta. Včasih so minili tudi trije božiči, predno se je ljubljeni vrnil domov. Scenski prikaz ob skulpturi Addio smo dopolnili še z nastopom folklorne skupine Manfrina in razbijanjem s sabljo lošinjskega krokanta.«

 

 

Franko Mavrović Frenky, kalafat in slikar

»Rojen sem bil v Nerezinah, blizu ladjedelnice. Izučil sem se za kalafata – ladjedelskega mojstra, ki je znal graditi barke od kobilice do končne forme. Kruh je bil težak, a lep. Užival sem, ker sem lahko delal zunaj, v naravi, brez papirologije. Celo k teti v Ameriko so me poslali, a sem se po štirih mesecih vrnil domov, tja, kjer sem začel, v ladjedelnico. Žal nisem imel priložnosti razviti svojega talenta na akademiji, a slikanje me je spremljalo od majhnih nog. Danes na platna prenašam oljno barvo, motivi pa so in ostajajo povezani z morjem. Nasploh uživam v slikanju tradicionalne barke, saj so mi poznani vsi detajli. Če človek zna zgraditi funkcionalno barko, verjamem, da jo zna natančno prenesti tudi na platno, če nosi v sebi ta dar. Naslikal sem tudi zavetno sliko za lošinjski loger Nerezinac, ki je tako navdušila, da sem naslikal še vsaj 26 ponovitev, a vsaka slika je original in nekoliko drugačna, tako kot so različne med seboj lesene barke. V zadnjem času so me obsedle sardele, nastalo je več različnih platen na isto temo. Ta modra riba je res nekaj posebnega, tako za ljudi kot tudi v mojem slikarskem opusu.«

 

 

 

 

 

 

Gilberto Fazlić, kapitan lošinjskega logerja Nerezinac

»Nerezinska regata za nas predstavlja konec sezone festivalov morja. Za njo prihaja čas odhoda logerja v škver na redno letno vzdrževanje. Letošnje bo posebej pomembno, saj mora loger po petih letih na nov tehnični pregled in klasifikacijo. Obdobje, ki bo sledilo, bo tudi komercialno naravnano, saj je moratorij iz projekta Mala barka končan. Logerju Nerezinac želim svetlo prihodnost, sam pa februarja odhajam v pokoj in se selim iz Malega Lošinja na Unije, kjer name že čaka žena Marta. Seveda bom dosegljiv, če bo potrebno vskočiti in za kratek čas prevzeti nazaj krmilo Nerezinca.«

 

 

Ferdinando Zorović, snovalec projekta loger Nerezinac

»Kaj je lepšega, kot skleniti festival v rojstnih Nerezinah s krožno plovbo na logerju in z morja občudovati male barke in domači kraj? Regata, že 47. po vrsti, je opravičila svoj sloves. Posebej me veseli, da sta na regato pripluli tudi dve dalmatinski barki in dve barki iz Pirana. Morje nas je zmeraj združevalo, tako naj tudi ostane.«

 

Podobne teme:

• Slovenska flota v Lošinju
• Losinava – Z lošinjskimi jadri okoli sveta
• Lošinj – otok lošinjskih kapitanov
• Z lošinjskimi jadri okoli sveta
• 43. nerezinska regata