Uroš Kraševac

Uroš Kraševac se je rodil 30. septembra 1992 pod Pohorjem. Diplomirani kineziolog uteleša moč volje in se zna preseči, ko se drugim to zdi nemogoče. Doma iz Slovenske Bistrice se najraje spogleduje s širnimi prostranstvi oceana. Na Mini Transatu je prejadral 4628,6 navtičnih milj. S tem je postal četrti Slovenec, ki se je sam spoprijel z oceanom, s petim mestom pa je najvišje uvrščen med domačimi jadralci, hkrati si je prijadral tudi slovenski hitrostni rekord v prečenju Atlantika. Komaj začeta zgodba Mini Transata zanj niti po naključju še ni končana.

 

 

M. Zupančič, foto: arhiv Ashika Sailing, Vincent Olivaud – Mini Transat, eMORJE.com

eM: Uroš, prihajaš s celine, od kod torej tvoj »nagon« za preživetje na visokem morju?

Ne vem, od doma! Z družino smo odhajali vsako leto na morje jadrat z našim Dufour 4800, dobrih deset metrov dolgo jadrnico. Kljub trem otokom na krovu (imam še dve sestri) se nismo »pobili«. Še več, uspelo nam je čudovito jadrati, občutki in veščine so ostali za življenje.

eM: Kako se je potemtakem vse skupaj začelo?

Na optimistih sem začel jadrati že pri rosnih štirih letih. Nadaljeval sem z olimpijskimi razredi. Takrat smo že imeli ustanovljeno Brodarsko društvo na Sidru na Dravi. Zaradi lažjih treningov smo ustanovili tudi Štajerski jadralni klub, pod budno trenersko oko nas je dobil Milan Morgan. Nato se je jadralo, tudi brcalo s coklo v zadnjo plat, pa spet jadralo, vmes smo odrasli, a ostali pod jadri.

eM: Jadranje je bila torej želja in obsesija. Ali je jadranje predstavljalo tudi tvoj kruh?

Priznam, da še nikoli nisem bil nekje »zaprt« v rednem delovnem razmerju. Bil pa sem trener jadranja, tudi pri JZS. Ustanovil sem tudi rekreativno šolo jadranja v Rabcu. Tam sem se spoznal s fanti iz Seascapa in zgodba se je začela. Najprej sem veliko jadral na Seascapeu 18 in 14. V sezoni 2021 sem zmagal na regati Silverrudder. Junija 2022 sem bil 3. na Trophee Marie-Agnes Peron, isti mesec sem vknjižil še 2. mesto na Calvados Cupu in 3. mesto na Les Sables–Les Acores–Les Sables. Ta regata je bila odlična generalka za Mini Transat, vsaj za prvo etapo. Nato pa sem septembra 2022 na Evropskem prvenstvu EUROSAF BENETEAU First 27SE & European Single-handed Championship dosegel 2. mesto in si prislužil naslov evropskega podprvaka, in stvar je bila pečena. Nastop na Mini Transatu je zame osebno nagrada za ves vložen trud in preplute milje v kvalifikacijah.

eM: V svoji debitantski sezoni oceanskega jadranja si končal na skupnem šestem mestu. Nastopil si na štirih regatah in trikrat osvojil stopničke. Kako ti je to uspelo?

Ne vem, res ne vem, enostavno uživam v jadranju, o vsem drugem niti ne razmišljam.

 

 

eM: Letošnji Mini Transat je bil prva tvoja tovrstna preizkušnja. Kakšne so bile priprave nanjo?

Žal lahko rečem, da jih niti ni bilo v klasičnem pomenu besede. Enostavno sem imel toliko dela z opremo in pripravo jadrnice, da je zame zmanjkalo časa. Seveda sam vzdržujem kondicijo in dobro telesno pripravljenost. Psihološki pripravi sem se odpovedal, čeprav mi je priznani danski psiholog sam ponudil roko. A zdelo se mi je, da s krizami in paniko nimam težav in da že po poklicu znam krotiti samega sebe, pa še značaj imam »ta prav« za morska prostranstva. Zelo veliko pa mi je v pripravljalnem obdobju pomagala dr. Lea Dolenc Grošelj, s katero sva odkrivala zagonetke spanja. Na srečo smo ugotovili, da v 20 min lahko kakovostno pokrijem vse faze spanja. Gre za genetiko in tudi samomeditacijo.

eM: Kako na vaše podvige gledajo domači, družina?

Sestri sta navdušeni in moji veliki podpornici. Mati je le mati, in bi raje videla, da bi počel kaj drugega, po njeno manj nevarnega. Oče pa je žal že dve leti pokojni. Lahko rečem, da vsa moja družina trdno stoji za menoj.

eM: Ali pa še zmeraj vztrajaš v samskem stanu?

Ja, tako nekako se zdi. Ko se človek odloči za tovrstne avanture in podvige, je najbolj ostati samski. Na ta način še najmanj trpiš, in drugi okoli tebe. Misel na lastno družino in odgovornost do nje bi me verjetno črvičila sredi oceana. V resnici je odprto morsko jadranje zelo težavno za odnose. Potrebna je res velika prilagodljivost in medsebojno razumevanje. Ja, na oceanih je prednost biti samski, da si lažje sam pod zvezdami.

eM: Zakaj torej sploh odločitev za Mini Transat?

Ne vem, ne gre za nobeno dokazovanje, enostavno le za željo biti svoboden pod jadri in imeti tisti pravi »offshore« občutek.

 

 

eM: Ali si ga letos imel, glede na to, da ste imeli udeleženci Transata v drugi etapi celo kontrolno točko ob Kanarskih otokih?

Res da se je ta nekoliko izgubil, a vseeno ostaja. Kontrolna točka je bila obpluti El Hierro, najbolj južni otok kanarske skupine, zato, da flota ne bi šla preveč na sever, kjer se je pričakovalo slabše vreme. Organizatorji se zavedajo, da je Mini Transat solo tekma na le 6,5 m dolgih jadrnicah, brez zunanje pomoči, zato je vsako leto več varnostnih zahtev, tudi El Hierro. Res pa je, da nas je vseh 90 tekmovalk in tekmovalcev predpisana kurzna točka nekako združila, pripeljala drug k drugemu, a to je cena varnosti. Zato pa že od leta 1992 na tej regati ni bilo težav z varnostjo jadralk in jadralcev.

eM: Praviš, da so bile med prijavljenimi tekmovalci tudi dekleta?

Seveda, pa ne le za vzorec, kar tretjina jih je startalo, med njimi tudi nekatera z zelo znanimi priimki iz sveta globalnega jadranja.

eM: Kakšni so občutki, ko je človek v temni noči, sam v 6,5 m dolgi lupinici, sredi ničesar?

Zanimivi. Ne bom razpravljal o strahu, bolj o strahospoštovanju, ki ga človek ima pred naravo in morjem. To je tisti čar, ki bistri um in pokori človeka, hkrati pa v njem samem zbudi ekstremno slo po preživetju.

eM: Kaj sploh je Mini Transat, za kakšno tekmo gre?

Vsaki dve leti se organizira regata prek Atlantika, ki predstavlja izjemen solo izziv. V dveh etapah je treba prepluti 4000 navtičnih milj Atlantskega oceana. Regata se začne v Biskajskem zalivu v Les Sables d’Olonneju (Francija) in gre do Santa Cruz de la Palme (Španija) do Kanarskih otokov. Tam je čas za popravilo jadrnic in pripravo na drugi del regate do Saint Francois na Guadeloupu (odvisno ozemlje Francije, ki spada v EU).

eM: Eno od pravil regate je jadranje brez zunanje pomoči na krovu. Kaj to pomeni v praksi?

Na krovu jadrnice si sam, brez elektronskih kart. Za navigacijo imaš na voljo klasične karte in kompas ter GPS za pozicijo. Vsaka barka ima tudi WHF-postajo, prek katere smeš komunicirati s sotekmovalci. Prek komunikacijskega kanala pa vsak dan s strani organizatorja prejmeš tudi štiridnevno vremensko napoved in vrstni red tekmovalcev z razdaljo do cilja.

 

 

eM: Prva etapa gre od Les SablesadˊOlonne (FRA) do Santa Cruz de la Palma (ESP) na Kanarskih

otokih. Kako je šlo v prvem delu?

V splošnem po pričakovanjih, saj sem na regati Les Sables–Les Acores–Les Sables že poznal del morskega akvatorija. Razen strganega prednjega jadra in popravila v klavstrofobični kabini se ni zgodilo nič pretresljivega. V cilj sem prišel kot šesti, z zaostankom le 2 uri 38 min 5 s za Špancem Carlosom Menaro Pascalom na jadrnici Xucla, zato je ostalo še vse odprto za drugi del regate. Po prvi etapi so odstopile tri jadrnice, tako nas je v konkurenci za drugi del ostalo še 87.

eM: Druga etapa gre od Santa de la Palma (ESP) do Saint Francois, Guadeloupe (FRA). Tri dni si vodil, potem je spet odpovedala oprema. Kaj se je zgodilo?

Najprej je šlo super, tri dni sem bil vodilni, predvsem zaradi odličnih meteoroloških modelov in navodil, ki mi jih je pripravil jadralni meteorolog Jure Jerman. Prijadral sem v pasate, ves dan je pihalo prek 20 vozlov. Vozil sem s špinakerjem in ves dan kontroliral jadranje, da je jadrnica ostala stabilna. Ko sem po 15-ih urah jadranja veliki špinaker nadomestil z malim in se spravil spat, je počilo. Strgalo se je vpetje pod kosnikom, zaustaviti sem moral barko in jo popraviti, kar mi je vzelo ves dan. Res sem bil utrujen, a mi je končno le uspelo. Improviziral sem novo vpetje s pomočjo Uniorjevega ključa, ki pa tudi ni zdržal vseh sil. Končno sem pritrdil »penon« s pomočjo dyneema, ki sem ga na notranji strani pritrdil z inox pinom za krmila in odjadral do cilja.

 

 

eM: Na koncu skupno 5. mesto v francoskih Antilih, 12. 11. 2023, po 24 dneh 13 urah in 11 minutah. Gre za najboljšo slovensko uvrstitev v oceanskem jadranju.

Res je, mislim pa, da sem uspel narediti tudi hitrostni rekord jadralnega prečenja Atlantika z barko pod slovensko zastavo. Skoraj si ne predstavljam, kaj bi šele bilo, če ne bi imel tehničnih težav. Res pa je, da so te stalnica na tovrstnih preizkušnjah, in se z njimi sooči ter spoprime večina jadralcev, udeležencev Mini Transata.

eM: Zdi se, da nisi le odličen strateg, ampak tudi izreden praktik?

Ja, malo taborništva in vseh mogočih športov je v meni, kar se sestavi v praktičnega in iznajdljivega ter pragmatičnega človeka. V resnici gre za vrline, ki bi jih lahko obravnaval v priročniku za preživetje na oceanu. (smeh)

eM: Kaj je zate težje na oceanu: samota ali nespečnost?

Za večino jadralcev je to samota. Osebno sem rad sam, s tem nimam nobenih problemov. Spanje je pa huda fiziološka potreba. Imam srečo, da kjerkoli z lahkoto zaspim, hkrati pa sem v 20 minutah sposoben opraviti kakovosten spanec, da sem pri »brihti«, in da ne haluciniram. Spim podnevi in ponoči, vsakokrat, ko grem lahko spat, grem spat.

eM: Kaj te je na tokratnem Mini Transatu najbolj presenetilo?

Rekel bi, da nestabilno vreme. Vseskozi se je spreminjalo, vsak oblak je prinesel novo moč in smer vetra, vreme se je hitro spreminjalo, z njim morje in valovi. Vremenski pojavi so precej bolj ekstremni kot nekoč, in so posledica klimatskih sprememb. Na srečo nismo naleteli na plavajoče zaplate morske trave. Ta popolnoma zaustavi jadrnico. Rešiš se jo lahko le z vzvratnim manevrom ali pa, da jo fizično odstraniš s kobilice, kar ni niti malo enostavno.

eM: Kako pomembno je sodelovanje z enim najboljših jadralskih meteorologov, Juretom Jermanom?

Izredno, brez njega sploh ne vem, kako bi. Pa še meteorologija ni ravno moja močna vrlina. Tu imam še ogromno možnosti za izboljšanje svojega rezultata. Jure velja za enega najboljših meteorologov, specialistov za proučevanje vremenskih kart in modelov za jadralce. Njegov modul DORADO je vrhunski in želen med najboljšimi offshore-jadralci. Upam in želim si, da bova še sodelovala.

 

 

eM: Kakšna je torej druščina 90 tekmovalk in tekmovalcev na Mini Transatu?

Zelo raznolika in zanimiva, različnih profilov, od zdravnikov do študentov, pa tudi izrednega starostnega razpona. Vsi so posebni in vsak zase malo čuden, na koncu prijateljski. Sam, če sem vprašan, nikoli ne skrivam podatkov. Saj lahko vse poveš, potem se znajdeš sredi oceana, in v glavi se vse začne znova.

eM: Kakšne so bile temperature na oceanu?

Neverjetno visoke, udobne, bi rekel. Še Biskajski zaliv nas je presenetil z zmernimi temperaturami. Prva etapa je šla iz hladnega v toplo, v drugi je bilo že vroče.

eM: Kakšen je običajni jadralni dnevni urnik?

Ni ga, vse je podrejeno vremenu in jadranju.

eM: Kako pa s prehrano?

Na barki lahko ješ vse, kar zdrži brez hladilnika. Prve dneve sem zato jedel veliko svežega sadja, potem sem pristal na dehidrirani hrani švedskega proizvajalca Turmat, ki mi jo je sponzorsko uredil Janez Kustorac – zastopnik podjetja za slovenski trg. Za vse regate v letu 2023 sem dobil 120 paketov. Na regatni dan jih porabim 2−3. Hrana je izvrstna, ni prašek in še danes mi tekne, kar pove dovolj o njeni kakovosti.

eM: Kaj sploh pomeni ime jadrnice – Ashika?

V japonskem jeziku je to Morski lev.

 

 

eM: Ashika II je bila relativno stara barka v floti Mini650 (l. 2009). Ali je bila dovolj konkurenčna za sam vrh?

Po nakupu in prvi predelavi je postala kljub letom konkurenčna. Res pa je, da so imeli vsi štirje tekmovalci pred menoj praktično nove, leto do dve leti stare jadrnice.

eM: Ste ponosni podpornik humanitarne organizacije Zdravniki brez meja. Za kakšno fundacijo gre?

Humanitarna organizacija Zdravniki brez meja je popolnoma apolitična in s svojim delovanjem podpira delovanje zdravnikov na vseh kontinentih. Ker moj veliki sponzor in lastnik jadrnice, Švicar Lucas Steverwald, živi v Švici, ima tudi humanitarna organizacija tam svoj sedež. Združevati želimo pustolovščine oceanskih regat s humanitarnostjo.

 

 

eM: Kakšno pa je sodelovanje s slovenskim Seascapom?

Odlično, Skupnost Seascape je moja druga družina. Fantje me podpirajo in skrbijo za tehnično podporo. Nenazadnje v zraku visi ideja, da bi skupaj zgradili jadrnico razreda Mini650, ki bi bila referenčna za tovrstno tekmovanje.

eM: Mini Transatu še niste rekli zadnje. Kakšne načrte imate za prihodnji dve leti?

Najprej moramo prodati jadrnico Ashika II. Že prvi dan po prihodu domov sem začel z marketinškimi aktivnostmi pri iskanju sponzorjev in donatorjev za nastop na Mini Transatu 2025. Tja grem po zmago, no, želena uvrstitev bi bila med prve tri. Rezultata vnaprej seveda ni mogoče napovedovati, a želja ostaja. Kako realna je, se bo najprej videlo konec marca 2024, ko se bo treba prešteti. Brez 100–300 tisoč EUR ne bo šlo. Toliko sredstev je potrebno zbrati za tovrsten nastop. Vmes so še kvalifikacije, zame jih bo zaradi doseženega rezultata sicer precej manj, nato pa konkurenca, tehnična brezhibnost barke, vreme in sreča … Ta je res lahko hudo opoteča.

 

 

eM: V vitrini imaš tudi Guinnessov rekord. Skupaj s sestro Marušo Močnik sta šla na pot z jadrnico Seascape 14, 29. maja 2021, in v 80 urah sta neprekinjeno jadrala 331,5 navtičnih milj ter s tem dejanjem presegla mejo za Guinnessov rekord.

Res je, in prav v teh dneh sva končno dobila certifikat. Prvoten načrt je bil prejadrati 360 navtičnih milj med Izolo in Dubrovnikom, a sva na južnem koncu Mljeta pristala v bonaci. Ker sva presegla magično mejo neprekinjenega jadranja na odprti jadrnici, sva predčasno končala, in osvojila rekord. Dosti je bilo, valovi so naju dobesedno zalivali, in ves čas sva bila premočena. Podvig sva opravila z najmanjšo jadrnico Seascapove flote.

eM: Na koncu pa še malo za šalo in precej zares. Ali so crocsi primerna obutev za na jadrnico, da za namene resnega oceanskega regatnega jadranja niti ne vprašam?

Če so novi, so odlični, sicer drsijo kot drsalke. Ampak so edini dovolj odprti in hkrati toliko zaprti, da so topli. Zame so odlična izbira. Ne ne, ne gre za sponzorstvo, temno modre crocse sem si pred Mini Transatom 2023 kupil celo sam!

 

Podobne teme:

• Uroš Kraševac se vrača v domovino
• Mini Transat – v soboto start II. etape
• Uroš Kraševac ostaja v vodilni floti
• Alexia Barrier v cilju Les Sables
• Jadrnica Generali z rekordom do Visa