Leto 9, št. 106; “Dovolj!”
Fotografijo Tartane, kot jo vidijo ptice – eno samo lepoto in perfekcijo pod latinskim jadrom – je prispeval Hrvoje Kosir. Zanimivo pa je, kako jo vidijo jastrebi, ki jim je že nekoliko opešal vid.
Tartana Tartana Viareggina ni plen, niti ni družbena lastnina, je stoletna lesena barka v zasebni lasti 1/1, ki je vredna spoštovanja in tovariške pomoči, saj gre za organizacijsko, finančno, marketinško in vzdrževalno zahteven projekt, ki je bil do letošnjega leta v izključni pristojnosti enega samega človeka – Zorana Todića.
Zaradi egocentričnih popkov vesolja, ki se v življenju ne morejo nikoli nič pametnega zmeniti, se imajo za prijatelje, v ozadju pa so vse kaj drugega, se še danes brezjajčno “prepucavajo”, plen pa je lesenjača, ustvarjajo nepotrebno slabo vzdušje in zastrupljajo zrak.
Ni bilo dovolj, da se je barka, ki bo leta 2027 obhajala sto let, za dve leti umaknila na Mediteran. Old boysi, vseznalci in vsevedi, iz varnega udobja, brez porabljenega enega samega evra lastnega denarja, “šimfajo” delijo nasvete, kdo ali kaj se je “zajebal”, kako barka propada pred očmi vesoljne javnosti. Najbolj vrhunski celo odidejo zaradi (ne)varnosti, v resnici na ljubo, ker so nezadovoljni in skregani sami s seboj in svetom okoli sebe.
Zapišem javno; lahko si delite, komentirate, lahko se pogledate v ogledalo in se uzrete v svoje pravičniške in dobronamerne “face”. Če kdo, potem smeva ta trenutek le Zoran in jaz realno komentirati barko. “Furešt z dežele” sem jo z Zoranom, Imretom in Željkom konec julija pripeljal nazaj na Jadran. Letos je za menoj preplutih cca 1700 nmi na Tartani. Vem, v kakšnem stanju je bila pred dvema letoma, ko sem se na povabilo takratnega kapitana vkrcal na transfer in se vrnil domov s Sicilije.
Natančno vem, kakšna je danes, koliko zmore, kaj vse je treba postoriti, in kako varna je. Verjetno ne bi zavestno tvegal svoje življenje in življenje posadke, če ji ne bi podelil pozitivne ocene.
Čas dela svoje, lesena barka pa je živo bitje. Plovna sezona 2026 je zanjo končana, saj gre na škver v obnovo, da bo prihodnje leto lepa, še lepša, ko jo boš gledal s pomola.
Letos smo se s Tartano udeležili festivala morja Escale à Sète – Fête des traditions maritimes v Franciji, pred tem svetovnega kongresa oceanov v Nici skupaj s Cronaves. Po prihodu domov je bila takoj povabljena in v gosteh na Porcijunkuli v organizaciji DUBoak – Interpretacijski centar maritimne baštine. Uspešno se je vključila v projekt Trans Maris v Rovinju v sodelovanju z Ekomuzej batana / Ecomuseo batana. Bila je programski del 10 dnevnega programa Homo na jidra v Visit Malinska – Krk island. Včeraj se je vrnila iz Benetk in še preplula Jadrana, tokrat po širini. S svojo pojavo in nastopom je očarala člane AVT Associazione Vela al Terzo Venezia in turiste v tem svetovnem UNESCO-vem čudesu. V ladijsko blagajno tako prvič prihajajo tudi novci, ki bodo porabljeni predvsem za njeno vzdrževanje.
Ja, dečki, jeklenice so slabe kakovosti, zato so rjave. Lahko se javite in jih pridete pomagat čistit. No, ne bo treba, bodo zamenjane, druge pobarvane, tudi napete bodo. Tudi paluba in njene fuge bodo popravljene, enako odstopljena barva.
Nikogar en obsojam, na nikogar ne kažem s prstom; ne maram pa privoščljivosti, zahrbtnosti, neiskrenosti in trapastih komentarjev. Tartana imam odlične maritimne sposobnosti, z njo varno plujem skozi valove morja sosedstva in morja bližine. Do pomladi pa bo dobila tudi nova oblačila, verjemite mi. Konec koncev bomo skupaj nazdravili na prvih sto, mar ne? Verjamem, da ne na vezu pri puljski cementarni.
Še prošnja; vsak dobronameren nasvet je koristen in vzet na znanje. Obrekovanja in natolcevanja so škodljiva, ljudje z integriteto jih znamo tudi pravno zaustaviti. Negativno energijo ne želim čutiti niti okoli sebe, kaj šele na barki. Ljudje dobre volje, iskrivih misli in poštenega namena, pa ste zmeraj dobrodošli in pri meni “gor” vzeti.
Naj nas morje združuje!
Mitja Zupančič
Odgovorni urednik
