Tartana Viareggina (1927)
TARTANA VIAREGGINA (1927)
Tartana po imenu Tartana je bila zgrajena leta 1927 v znameniti italijanski ladjedelnici Code Casa pri Viareggiu v Italiji.
Grajena je iz lesa in zaščitena z belo in zeleno barvo. V dolžino meri 15,48 m, široka je 3,90 m, kosnik je dolg 6 m. Dolžina prek vsega je 21,40 m. Ima latinsko jadro in dva floka, tretji je v uporabi, če ne odpre latinskega jadra.
Tartana je namenjena osebni uporabi, prevažati sme do 12 oseb (11+1). Nosilnost čolna je 32 t, bruto tonaža pa 17,81 t. S plovilom lahko upravlja ena oseba. Leseno barko ženejo jadra in notranji dizelski motor Volvo Penta z močjo 44,742 kW (75 KM). Lastnik barke je Zoran Todić (1/1) iz Pulja.
CV: TARTANA VIAREGGINA
NIB: 267952
Pozivni znak: 9A2289
MMSI: 238027140
Najmanjše št. posadke: 1
Max št. oseb: 12 (1 + 11)
Področje plovbe: A (do 6 nmi od obale kopna ali otoka)
Matično pristanišče: PULA
Predhodno pristanišče: SANT’ANTIOCO (Porto di Sant’Antioco), SARDINIJA
Predhodno ime: CAPITAN BLOOD, 2 CA 330 D (po filmu iz leta 1935), kupljena v kraju Pula na Sardiniji!!!
Leto gradnje: 1927
Ladjedelnica: Shipyard Codecasa/ Cantieri Navali Codecasa/ Viareggio
C.N.G.B. (Giovanni Battista Codecasa, 1825)
1927 – Viareggio, Italija
Plovilo je bilo zgrajeno v ladjedelnici Codecasa Due v Viareggiu kot tartana viareggina. Iz originalnih ladijskih dokumentov je mogoče razbrati da jo je izdelali v znameniti italijanski ladjedelnici Codecasa..
Njena prvotna funkcija ni bila luksuzna jahta, temveč gospodarsko plovilo. Viaregginske tartane so uporabljali za obalni transport in tudi ribolov. Pri tej konkretni ladji je bil namen predvsem prevoz blaga.
Obstaja zapis jadralcev Mika in Chrisa Deweya, ki sta septembra 2016 plul v Cagliari na Sardinijo in se nastanil v Marina del Sole. V zapisu objavljenem v blogu Blue Magfic, 13. septembra 2016, izrecno omenja sosednje plovilo z imenom »Capitan Blood«:
»Most of the yachts look abandoned, especially our neighbour, ‘Capitan Blood’, which has a huge pump running to keep it afloat.«
Avtorja sta zapisal, da je bila ladja videti zapuščena in da je imela priključeno veliko črpalko, ki jo je držala nad vodo. Po analizi priložene fotografije z gotovostjo lahko potrdimo, da gre za puljsko tartano Tartano, ki je nekoč nosila ime »Capitan Blood«, po istoimenskem filmu iz leta 1935.
Zoran Todić jo je s prijatelji našel na Sardiniji in jo odkupil od tedanjega lastnika v zelo slabem stanju. Sledila je celovita obnova, ki je trajala tri leta. Nato je barka do leta 2024 plula po Jadranu, da bi 4. avgusta 2024 odšla na Mediteran. Tja jo je prepeljal Livio Jelčić z ekipo: Zoran Todić, Dino Rugerro in Mitja Zupančič. Dve leti je bila na vezu v Imperiji. V tem času se je udeležila Svetovne konference oceanov v Nici (l. 2025) in francoskega festivala morja Escale a Sete ter nekaj manjših regat.
Julija 2026 sta jo na Jadran vrnila Mitja Zupančič in lastnik Zoran Todić, ob pomoči prijateljev Imre Bogar in Željko Mandić. Po vrnitvi se je takoj udeležila Porcijunkule – blagoslova bark na Glavotoku. Bila je udeleženka dvodnevnega programa v čezmejnem projektu Cro/Ital – Trans Maris, ki ga skupaj izvajata Cesenatico in Rovinj. Tako zatem je bila aktivni udeleženec desetdnevnega programa Homo na jidra v Malinski. Svojo uspešno vrnitev pa je kronala s plovbo do Benetk in se udeležila jubilejne, 25. regate Coppa del Presidente della Repubblica.
Tartana je tradicionalna sredozemska jadralna tovorna in ribiška barka, razširjena predvsem od poznega srednjega veka do 19. stoletja. Značilna je bila po razmeroma nizkem trupu, enem ali dveh jamborih ter velikih poševnih latinskih jadrih.
Kakšen je bil njen razvoj:
- 15.–16. stoletje: tartana se je oblikovala v zahodnem Sredozemlju, zlasti ob francoski, provansalski in italijanski obali. Sprva je bila predvsem manjša obalna trgovska in ribiška barka.
- 17.–18. stoletje: postala je zelo razširjena. Trup se je povečal, nekatere tartane so dobile dva jambora in večjo nosilnost. Uporabljale so se za prevoz žita, soli, vina, lesa in drugega blaga ter za ribolov.
- 18.–19. stoletje: razvile so se različne regionalne izvedbe. Tartane so lahko imele kombinacijo latinskih in drugih tipov jader, pozneje pa so se prilagajale tudi novim jadralnim ureditvam. Nekatere so služile kot oborožena plovila ali manjši vojni in patruljni čolni.
- 19. stoletje: zaradi parnikov in učinkovitejših trgovskih jadrnic je njihova gospodarska vloga hitro upadala. Tartane so se ohranile predvsem v ribištvu in lokalni plovbi, dokler jih niso postopoma izpodrinila motorna plovila.
Kaj jo je posebej zaznamovalo?
Najbolj prepoznavna je bila latinska jadrovna oprema: dolgo poševno jadro, pritrjeno na poševno lantino (anteno). Takšna ureditev je bila zelo primerna za Sredozemlje, saj je omogočala razmeroma dobro jadranje tudi proti vetru in hkrati ni zahtevala zelo visokih jamborov.
Pomembno je tudi, da »tartana« ni pomenila ene povsem standardizirane konstrukcije. Oblika se je skozi čas in med posameznimi sredozemskimi območji precej spreminjala. Zato lahko pod imenom tartana najdemo precej različna plovila.
Na Jadranu je bila tartana precej pomembnejša in bolj raznolika, kot bi sklepali iz predstave o majhni sredozemski ribiški barki. Posebej dobro je dokumentirana v Boki Kotorski, Dubrovniku in beneškem delu Jadrana.
Bokeljska tartana – verjetno najbolj značilna jadranska različica
V 17. in 18. stoletju so bile tartane zelo pogoste med bokeljskimi pomorci, zlasti v območju Kotora in Dobrote. Obstajali sta predvsem večja in manjša različica.
Velika bokeljska tartana je bila precej resen trgovski ladijski tip:
- približno 18,5 m dolga,
- okoli 7,3 m široka,
- ugrez približno 2 m,
- nosilnost približno 150–200 ton,
- običajno trije jambori,
- na vseh so bila latinska jadra,
- posadka približno 10–15 mož.
Zanimiva je bila njena prilagodljivost: ob ugodnem oziroma močnem vetru so lahko latinsko jadrovje zamenjali s križnimi jadri. Zaradi tega je bila uporabna tudi v zahtevnejših vremenskih razmerah.
Poleg trgovske je lahko imela tudi vojaško vlogo. Večje tartane so bile oborožene in so lahko imele približno 6–10 topov oziroma tudi več manjših orožij, odvisno od izvedbe in namena.
Mala bokeljska tartana oziroma tartanela
To je bila precej manjša različica:
- dolžina približno 10–12 m,
- nosilnost 10–30 ton,
- dva jambora,
- latinska jadra,
- približno 4–6 članov posadke.
Bila je predvsem trgovska oziroma tovorna, ne pa vojna ladja.
V jadranskih virih se pojavlja tudi izraz tartanela za manjšo tartano; raziskava beneških pomorskih registrov jo opisuje kot plovilo z nosilnostjo približno 10–30 ton, uporabljeno za ribolov in prevoz tovora.
- Dubrovniška tartana
Dubrovniška različica je bila zelo podobna bokeljski. Hrvatska enciklopedija jo opisuje kot sorodno majhni bokeljski tartani, pri čemer so bile dubrovniške tartane nekoliko večje glede na uporabljeno mersko enoto nosilnosti.
To je pomembno, ker nam pokaže, da tartana na vzhodnem Jadranu ni bila samo ime, ki bi ga prevzeli iz zahodnega Sredozemlja, ampak se je tip prilagodil lokalni ladjedelski tradiciji in potrebam pomorstva.
Tartanone – velika jadranska tartana
Obstajala je tudi povečana različica, imenovana tartanone.
V jadranskih virih se pojavlja predvsem tartanone pesarese, torej velika tartana, povezana s Pesaro. Raziskave jo obravnavajo kot poseben jadranski tip, ki se je razvijal skozi več stoletij.
V beneških pomorskih registrih se tartanone pojavljajo kot plovila z nosilnostjo približno 150–300 ton. Omenjena je celo posebna različica tartanone pesarese.
Jadranska »ribiška tartana« je bila nekoliko drugačna
V Chioggi in severnem Jadranu je ime tartana označevalo tudi poseben ribiški čoln, ki je bil po obliki že precej bliže bragozzu. Imel je polnejši trup in ukrivljen premec ter praviloma dva jambora z jadri do tretjine. Pozneje ga je v veliki meri izpodrinil bragoc.
Podobne teme:
- Tartana
- Livio Jelčić
- Murterske barke v slovenskem morju št. 10
- Brazdasta kita obiskala Tržaški zaliv
- PWA Guadeloupe
