Leto 4/ št. 44; Jadran skozi navtični sektor

Nedavni posvet vodilnih ljudi hrvaškega navtičnega sektorja, ki ga je organiziral ACI v svoji marini na Cresu, je pokazal na več problemov, ki se dotikajo te pomembne gospodarske veje hrvaškega turizma. Prva med njimi je zagotovo sprememba zakona o podelitvi koncesij, ki bi upoštevala vlaganja, amortizacijski čas in prednostno listo obstoječih nosilcev koncesije. Na ta način bi bile investicije, ki jih morajo marine realizirati v času trajanja koncesijskega obdobja, bolj varne, predvsem pa bi bilo lažje planirati in načrtovati v Navtičnem sektorju.

Ko je ACI leta 2008 podpisal koncesijsko pogodbo, se je obvezal, da bo investiral v navtično infrastrukturo 200 mio kn, v času trajanja je presegel 600 mio kn, kar je trikratni znesek. Tudi najstarejša marina v Hrvaški, Marina Punat, je prvič pridobila koncesijo leta 1999, 2017 pa je že oddala zahtevek za podaljšanje, saj je pred njo nov investicijski ciklus v višini 160 mio kn. Zapisan je do leta 2050, čeprav zaposleni v tej največkrat nagrajeni marini pravijo, da bo realiziran že do leta 2030.

Vlaganja v navtični sektor v sosednji Hrvaški so velika, saj se zavedajo, da je prav ta sektor tisti, ki prinaša največjo dodano vrednost. Po izsledkih, ki jih je za Hrvaško naredil leta 2017 Inštitut za turizem Thomas Nautika, ima več kot 56 % navtikov osebne dohodke višje od 3500 EUR. Tisti navtiki, ki prihajajo v Hrvaško, so povprečno stari 43 let, kar 55 % jih je starih od 30 do 49 let. Zanimiva je tudi izobrazbena struktura, ki kaže, da jih je 51 % fakultetno izobraženih. Kar 26 % navtikov, ki prihaja na Jadran, ima lastno plovilo, 9 % koristi plovilo v lastništvu družine, 60 % pa pripada čarterju.

Številke so točne, in kažejo tudi na to, da smo Slovenci, Avstrijci, Čehi, Nemci in Italijani najbolj pogosti najemniki čarterja na Jadranu. Po zvestobi in stalnosti prihajanja na destinacijo se slika tudi ne spremeni prav dosti. Na prvem mestu ostajamo spet Slovenci, za nami so Avstrijci in Nemci.

Svetovno najštevilčnejša čarterska flota, ki je prav na Jadranu, pa kaže tudi druge, bolj senčne plati, ko je praktično ves čarter rezerviran do jeseni, najemniki pa so v povprečju ekonomsko bistveno šibkejši, kot pretekla leta, s precej manj ali nič navtičnega znanja in izkušenj, da o upoštevanju nenapisanega kodeksa, ki naj bi veljal med morjeplovci, niti ne govorimo.

Še en podatek je zanimiv; na Jadranu je kar 200 »jedrenjakov«, turističnih ladij, ki krojijo svoj morski zakonik. Ljudje so vkrcani na lesenjačo kot sardele, plovbo spremlja glasna glasba, po pristanku  pa preplavi zaliv vonjem po prežganem olju, ki ga pred našim nosom posadka izlije v mandrač, čez oljni madež pa polijejo čistilo. Ko jih opozoriš, kaj počnejo, ti obsujejo družino in vse po spisku. Ko pa ugotovijo, da si novinar, se pridejo opravičit  z odkupnino – platojem «Žuje«. Privezovanja ladij, tudi po več kot deset na bok, kot se to npr. dogaja v mljetski Pomeni, sploh ni slučaj, prej pravilo, ki pa hrvaško odmika od želenega trajnostnega, vzdržnostnega in cenovno višjega turizma.

Če gost na mega jahti dnevno porabi 14.000 EUR, jih tisti na »koronski ladji« le 16 EUR. Pa smo spet pri številkah. Te so, žal, ali pa na srečo natančne, in dajo misliti  vodilnim v navtičnem sektorju o razvojnih strategijah, nam, morjeplovcem pa o tem, da Jadran že dolgo ni več, kar je bil, in nikoli več ne bo.

Mitja Zupančič

Odgovorni urednik

Podobne teme:

• Leto 5, št. 57; Navtika leti v nebo
• Najširši “Travel lift” na Jadranu
• Leto 6, št. 72; Navtična sezona 2023
• Navtična abeceda se začne z MR (Marina Punat)
• Nižje turistične takse v RH