Leto 3/ št. 28; Čas po pandemiji

Potrebna bo sol, veliko soli, ampak na pravo mesto bo morala pasti, da bomo znali pravilno vrednotiti in živeti po novih vrednostnih kriterijih, ki nam jih bodo vsilile razmere po premagani pandemiji COVID-19. Kako se pa vrti ostali svet?

Po tem, ko so bruseljske neto plačnice v blagajno EU 2021–27 predlagale proračun v višini 1,1 odstotka BND EU, je bilo ponovno čutiti razklanost te raznorodne druščine, ki po odhodu angleške krone z evropskega dvora na predpostavki nespremenjenih politik, povezanih s finančnimi tveganji zaradi nespoštovanja vladavine prava, ne ve prav dobro, kako naj ustreže vsem in vsakomur, ker to pač res ni mogoče. Jokajoče male državice, posebej tiste bolj razvite, med katere zaenkrat sodi tudi Slovenija, jezno cepetajo, češ da ni nikjer več pravice, sla po evropskih sredstvih iz različnih skladov pa ostaja. Ko bi jo vsaj v času prejšnje perspektive znali, kot neto prejemniki, bolje izkoristiti s črpanjem vsega, kar je bilo položenega na gospodarjevo mizo v hramu evropske demokracije.

Usklajevanje evropske skupne blagajne pa je v trenutku na glavo postavil nevidni skupni sovražnik – koronavirus – COVID-19. Praktično preko noči je vzpostavil skoraj »vojne« razmere, somoodpovedovanje, prostovoljno izolacijo, samozapor na odprtem oddelku. V trenutku je spremenil navade, a ostale so pravice, tudi držav, da zapirajo meje, ustavijo pretok blaga in storitev, predvsem pa premislijo o samooskrbi, s tem pa egoistično začnejo spodkopavati temeljne vrednote, ki družijo članice EU. Odvezal se je mošnjiček z novci, z njim pa so izzvenela stroga monetarna in fiskalna pravila povezave. Izzvenel je Brexit, nastali pa so novi, Italobrexit, Espanobrexit, nastala je nova stvarnost …

Še več; staro evropsko jedro držav se drži za sebe in gleda stran od svojih južnih sosed, predvsem Italije, po godu mu ni niti Španija. Solidarnost, ki naj bi ohranila povezavo in evro šepa, kar se jasno kaže tudi v tem, da tako imenovane koronske obveznice, ki bi bile izdane za lažje gospodarsko okrevanje  držav po končani pandemiji, in naj bi stavile na solidarnost vseh deležnikov v EU, sploh ne bodo izdane. Zadolževanje držav po krizi, ki pa ni vseh gospodarstev prizadela enako, bo šlo preko zadolževanja posamezne države, in s tem povečevanja njenega javnega dolga.

Evropa, različnih hitrosti, se žal vrti po svojih vatlih. Oblastniki eno, politiki drugo, kapital tretje, epidemija četrto, ljudstvo pa vsak dan bolj otopelo občuje v svojem virtualnem svetu androidnih naprav, kjer za trenutek lahko vsak skrije lastno identiteto, spleza po ekonomskem deblu višje v krošnjo, ne da bi videl v dim brazilskega pragozda, ki izginja pred našimi očmi, enako kot izginja Antarktika. Ta v zadnji zimi beleži pomladanskih deset stopinj, ko človek le nemo skomigne z rameni in bundo zamenja za pulover, ne ozirajoč se na živali, ki ne morejo menjati kožuhastih oblačil.

Virus je šele začetek preobrazbe, h kateri bo morala civilizacija pristopiti, če bo želela naprej kreativno ustvarjati, živeti svobodno in se prosto gibati. Vse to se dogaja pred našimi očmi, ko je sodoben svet v hlastanju za materialnimi dobrinami obrnil vrednostne količnike na glavo ter spreobrnil Zemljo v svet zmešnjavcev in zmešnjav, ko prvič vzpodbujamo otroke, naj sedejo k računalniku, ko uvajamo fizično distanco, ta pa generira tudi socialno.

Prav nam je, saj svinjamo s planetom, edinim, na katerem lahko živimo. Slabo se nam piše toliko časa, ko bo človeški um vodila predvsem sla po denarju, moči in uspehu. Skrajni čas je, da človeštvo dojame, da postaja največji sovražnik samemu sebi. Morda pa so trenutki samoizolacije in interaktivnih odnosov celo dobrodošli, da bomo v zadnjem trenutku dojeli, zakaj imamo omejeno svobodo gibanja in odnosov, zakaj podjetja stojijo, zakaj se moramo zapirati v virtualni svet, ki ni niti naraven niti priljuden. Zakaj ne moremo k obali, na morje, pod jadra, zakaj ni prireditev, koncertov in drugih tekmovanj, zakaj so morali organizatorji poletnih olimpijskih iger, prvič v zgodovini, prestaviti igre za leto dni.

Tri korake nazaj za majhen korak naprej bo potrebno storiti, se v navadah spremeniti in vrniti na pota človeškega in razumskega, pa neegoističnega. Zemlja kliče, lahko se odzovemo na zadnji žvižg, sicer nam bo vsem odklenkalo. Da na nas čaka globoka gospodarska recesija, potiho priznavamo že vsi. Izreka, da smo sedaj vsi na isti barki, je sicer zelo resnična, naj pa tokrat ta čoln spet postane Noetov.

Mitja Zupančič

odgovorni urednik

Podobne teme:

• Leto 5/ št. 52; Nesmisli vojne
• Leto 4/ št. 37; Pred novimi izzivi
• Leto 3/ št. 27; Korona virus kot priložnost
• Leto 3/ št. 33; Pravičnost splošnega kaznovanja
• Leto 1/ št. 2, Arbitražno poneumljanje naroda