Leto 3/ št. 31; Jadranske strategije

Kadarkoli se spravim pisati o turizmu na Jadranu, zmeraj posegam v dve sosednji državi, istega slovanskega porekla, romanskega pa izpustim – torej tistega iz zahodne strani. Morda je kriva jezikovna bariera, kajti slednje na vzhodni obali ni, celo tako je premešana, da jo v nekaterem besednem izrazju niti več ne zaznam.

Prav zaradi slednjega pa je toliko bolj potrebno natančno sledenje povedim in sporočilom, ki obveščajo javnost, saj gre za dve državi, ki stavita na zelo podobne turistične prijeme, targetirata na enaka tržišča in goste, in se ubadata s podobnimi problemi. V osnovi bi vsi bili radi Monaco ali vsaj Saint Tropez, četudi sta Slovenija in Hrvaška lahko edino to, kar sta, vsaka s svojimi prednostmi, lepotami in pomanjkljivostmi.

Sta pa modela vabljenja gostov, ki bodo letos menda prišli večinsko z avtomobilom na destinacijo, nekoliko različna. Slovenski obalni turistični strategi z rdečim fičkom zbujajo nostalgijo in vabijo nazaj v Portorož in Piran, pri tem pa spregledajo druga obalna mesta, npr. Izolo, tudi Koper, sploh pa Ankaran. Vseslovenska akcija nagovarjanja domačih gostov gre namreč preko lokalnega turističnega združenja, ki pa je najbolje organizirano in najbolj prodorno, celo tako odlično, da se zdi, da se slovenska obalna turistična ponudba začne v Portorožu in konča v Piranu.

Handicap slovenskega obmorskega turizma pa še naprej ostaja podhranjena prometna infrastruktura, cestni zamaški in kronično pomanjkanje parkirišč. O tem pa premišljujejo južni sosedje, ki jim ni vseeno, da je odličen avtocestni križ poln le nekaj poletnih tednov, sicer pa sameva. Kako tudi ne, ko pa je enkratna pot od Zagreba preko Splita proti Dubrovniku, tja in nazaj, vredna za pol celoletne slovenske vinjete. Le korak stran od avtoceste pa je poletna scena enaka kot pri nas. Povsod razgreta pločevina, kaos s parkirišči, pa še kaj bi se našlo.

Preblisk pa je terminus vzdržni turizem v kontroliranih in usmerjenih pokoronskih časih, ki mora na prvo mesto postaviti človeka, njegovo zasebnost in petzvezdični turizem, tudi v navitki, ki je menda spoznana za nacionalni interes sosednje države, kot češnja na vrhu sladoledne torte. Na Jadranu bodo še naprej gradili priveze v morju in na kopnem. Deželica 1000 otokov bo kmalu imela več »parkirišč« v morju kot na celini. V pripravi je nova marina na Unijah, pa v zalivu Mrtvačka na južnem koncu Lošinja, potrjena je gradnja nove marine Polačište na Korčuli …

Glavno sporočilo predvolilne Hrvaške pa so senzacionalni premiki super jaht iz Sredozemlja v Jadran, in z njimi nova strategija razvoja vrhunske ponudbe za petične navtične goste, ki preživljajo dopust na super luksuznih plovilih.

Tu pa pridemo do potrebnega natančnega vrednotenja besed in besedil. Po novem Pravilniku o plovilih v RH je jahta plovni objekt za šport in rekreacijo za osebne ali gospodarske namene, z dolžino trupa več kot 15 m, in je namenjen za daljše bivanje na morju.

Še več, če dobro poslušamo politične stratege, gre za segment jaht od 35–60 m. Pri 60 m pa se v resnici začne prava personalizacija barke, kar pa že spet predstavlja nov gospodarski in turistični segment. Mega jahte so priljudne za oči, ker pa manjše niso popolnoma samooskrbne, se celo vežejo k obali. Sicer segajo v višji segment, so pa zato tudi njihovi uporabniki bolj zahtevni in pričakujejo boljšo infrastrukturo na obali, predvsem pa vez v najlepši luki s pogledom na staro mestno jedro. Ti vezi pa so zelo omejeni, sploh če ne gre za MY (motorno jahto), ampak za SY (jadrnico).

Vzbujajo zavistne poglede, komentarje in fotoseanse, žal niso namenjeni širokemu krogu ljudi, ampak le izbrancem. Sicer pa petzvezdični turizem v kakršni koli nastanitveni obliki pač ni namenjen množici, ta lahko ostane tudi doma.

Vsaj 50 % svetovne flote mega jaht je mogoče najeti, zato se ne trudite iskati lastnikov, ki po večini ne želijo biti imenovani, še manj videni. Uživajo v svojem svetu, zato pa imajo tudi mega jahte, ki so personalizirane, najbolj prestižne so dolge 100 do 180,6 metrov (Azzam).

Takšne lepotice pa se niti ne vežejo k obali, plujejo avtonomno, težko se obrnejo v Jadranu, če že vplujejo, se držijo stran od radovednih množic, ki ne upoštevajo covid-priporočil, gorivo pa polnijo v sosednji Črni gori. Karibi in Sredozemlje so njihova meka.

Super razred ni točno definiran, šteje se, da vanj sodijo jahte od 60 m (196 ft) do 180 m (590 ft). S seboj vozijo popolno udobje, vrhunski design in izbrane materiale. Bazen, vodni parki, terase, bari, zunanji hitri čolni, podmornice in helikopterji so del standardne ponudbe.

Leta 2019 je svetovni trg mega jaht imel v delu kar 807 projektov za gradnjo jaht nad 24 m, kar bi v praksi nazorno pomenilo linijo, dolgo 32,3 km. Celoten segment raste s 5,45 %, segment 24 m plus pa celo s 15,7 %. Ladjedelnic, ki uspejo graditi takšne projekte, je na svetu 170. Svetovna velesila je Italija, za njo so Nemčija, Nizozemska, Turčija in Norveška.

Podpisani sem zadnje poletje pred Telašćico srečal eno takšnih lepotic, ki je bila na sidru in s krmo vezana na obalo. Zdi se, da so mega jahte nedotakljive, da smejo tudi v zaščitenih jadranskih nacionalnih parkih vreči celo lastno ribiško mrežo, ki jo nadzorniki – rangerji seveda spregledajo, za vez pa ne plačajo niti centa.

Kako pač ne, če samo pomislimo, da je povprečen tedenski najem takšnega plovila vreden vsaj 100.000,00 EUR, jahta katere lastnik naj bi v ozadju bil Jeff Bezos, ki so jo zgradili leta 2019, pa se oddaja celo za 3,5 mio EUR/ teden. Zato so ostale pritikline in nagrade, ki delajo življenje lepo in zanimivo, tudi tiste za spregled in toleranco, enostavno zanemarljive.

Manj je v tem primeru res več, in dovolj za eno samo poletje, da bo rezultat, navkljub usmerjenemu turizmu, zadovoljiv. Razlika turističnih strategij dveh sosednjih držav pa je očitna; eni s fičkom, drugi pa z mega jahtami, a oboji na Jadran.

Mitja Zupančič

odgovorni urednik

Podobne teme:

• Leto 3/ št. 32; Ose in komarji
• Leto 4/ št. 43; Dopust je tu!
• Leto 3/ št. 34; Oranžna, ne rdeča
• Boot Düsseldorf 2018
• Leto 1/ št. 5, Jadranska predsezona 2018