Leto 1/ št. 5, Jadranska predsezona 2018

Za nami so prvomajski prazniki in druga večja letošnja selitev narodov na obale Jadranskega morja. Vreme je bilo naklonjeno, ponudilo je prave poletne temperature, brez vetra, zato so ljudje vzeli dodaten dan dopusta in izkoristili kratke počitnice. Tujci, predvsem Italijani, so spet drli na slovensko obalo, Slovenci, Avstrijci in Nemci pa smo prijateljsko skoraj »okupirali« hrvaški del Jadrana, predvsem Istro in Kvarner, severni otoki pa so že skoraj pregovorno slovenski.

»Uradni« jezik predsezone na Jadranu postaja slovenščina z občasnimi germanskimi prisluhi. Četudi komu to ni všeč in bi si na prvih mestih želel zapisati zveneča imena drugih narodov, se mora sprijazniti z dejstvom, da smo Slovenci pomembni za hrvaško turistično bero, saj smo redni gostje, večinski v predsezoni in posezoni, hkrati pa imamo stalno in predvidljivo porabo. Žal pa smo postali precej samoumevni, kako sicer razumeti, da v visokih funkcionarskih turističnih krogih, sicer neuradno, menijo, da v Sloveniji hrvaški turizem sploh več ne potrebuje oglaševanja. Med tem pa Hrvaška vse stavi na turizem, polna je življenja in v tem prepričevanju, ko je povsod prva in naj, je tako prepričljiva, da skozi čas uspe prepričati večino omahljivcev in drugih dvomljivcev, ki vsaj še za trenutek podvomijo v to njeno marketinško tezo.

Zdi se, da bi povečanje natalitete Slovencev na 4 mio še najbolj koristilo turističnemu izplenu sosednje države, saj bi ga čez noč povečalo za 100 odstotkov. No, šalo na stran. Vsemogočni jim je dal najbolj modro morje in tisoč otokov, kar je bilo do sedaj dovolj, da se je v zasebnem sektorju izoblikovala samozadostna formula turizma na kvart (4 mesece & 4 apartmaji), ki pa ne zadovoljuje več potreb in apetitov.

Hrvaška država stavi na navtični turizem, hkrati pa ne zna spremeniti in dokončno urediti niti zakona o pomorskem dobrem, še manj o koncesijah, ki postajajo lov na denarce lokalnih oblasti in njihovih izbrancev. Ministrstvo za turizem pa je za leto 2018 sprejelo uredbo, s katero je povišalo pavšal za turistično takso za navtike (zasebne uporabnike) v nekaterih kategorijah celo na nerazumnih 700 do 800 odstotkov.

Gre za spremembo zakona (Zakon o boravišnoj pristojbini), sprejetega 15. decembra leta 2008, v katerem je bilo določeno, da se turistična taksa plačuje po pavšalu za vsa plovila nad 5 metrov, ki se uporabljajo za dopust, šport, rekreacijo in plovbo in imajo na plovilu vgrajena ležišča, ne glede na število oseb, zastavo, pod katero plujejo in narodnost lastnika, in to za čas 8, 15, 30 in 90 dni ter celo leto. Pavšalno turistično takso je treba plačati na izpostavi pristaniške kapitanije ali direktno turistični skupnosti, predno izplujete s plovilom.

Nenormalno povečanje že prinaša negativne posledice, odhode stalnih gostov iz hrvaških marin, predvsem velikih plovil, spremembam na trgu pa se že prilagajajo sosednje države, predvsem Italija in Črna gora, ki postaja obljubljeni svetovni navtični raj. Hkrati pa je potrebno vedeti, da navtiki na Hrvaškem že tako ali tako plačujejo nadomestilo za vzdrževanje pomorske signalizacije (t. i. svetlarina) in varnost plovbe. To pa še ni vse! Hrvaško Ministrstvo za turizem verjetno zaradi pomanjkanja praktičnih izkušenj iz navtičnega turizma, naslanjajoč se na nekatere sicer verodostojne profesorje na pomorski fakulteti (ampak za stabilnost ladij in pretovora, ne pa navtičnega turizma), razmišlja v smeri, da bi marine morale prijavljati turiste in plačevati turistično pristojbino po osebi na dan koriščenja (česa?). To je proti zdravemu razumu, poveča administrativno delo, navtike pa vrne v čase, ko so morali stati v vrstah in dnevno urejati papirne formalnosti.

Večina strukturnih stvari na Jadranu ostaja nespremenjenih. Na cestninskih postajah že v predsezoni nastajajo zamaški, celotna infrastruktura je preobremenjena, Jadransko morje pa vedno bolj onesnaženo. Ostajamo pa ljudje, ki spregledamo in odpuščamo, saj smo skoraj v intimnem odnosu z njim – morjem.      

Hrvaška bi res lahko bila svetovna turistična top destinacija, a premakniti bo treba še marsikaj, predvsem v razmišljanju, da celoletnega zaslužka ni mogoče zaslužiti v treh do šestih mesecih, ampak skozi vse leto, da glavna novost niso le nove privezne boje v vsakem zalivu in novi hoteli ter novi ceniki, ampak tudi ohranjanje, zboljšanje in vzdrževanje obstoječega ter vlaganje v ljudi, ki bodo poznali pravila in obvladali turistično obrt, vsak na svojem področju, ne pa da človek na najbolj turističnem otoku na kavi »Pod kulo« svoji izvoljenki ponudi stol, natakar pa nanj odloži servirni pladenj, medtem ko zaračunava pri sosednji mizi. No, vsaj prizna, da ni Bodul!

Mitja Zupančič

odgovorni urednik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Več o piškotkih

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate.

Zapri