Leto 5, št. 55; Koga sploh briga jadranje
Piranski zaliv je res nekaj posebnega. Pred sezono in po njej se pošlje na morje ribiče, da zganjajo politični cirkus na njem, v sezoni pa toplo morje prežene ribe v večje globine in v zalivu ostanejo le še školjčišča, slovenska in hrvaška, školjke pa filtrirajo isto morje, morje brez meja.
Navidezni mir v zalivu znajo dobro izkoristiti različni organizatorji prireditev, ki so zelo uspešni pri organizaciji dogodkov na obali in morju, in to v svetovnem merilu. O kopenskih, ki menda ne gredo z roko v roki z vzdržnostnim turizmom, so pa paša za oči, ne bom pisal, četudi so množično obiskani. Mislim seveda na legendarne Harley-Davidsone, pa prestižno srečanje kultnih športnih avtomobilov na promenadi pred hotelom Kempinski Palace Portorož itd. Raje bom pogled usmeril tja, kamor Slovenci po navadi obrnemo hrbet – proti morju.
Piranski zaliv s svojo silhueto, začenši na rtu Madona na piranski punti in sploh vzdolž celotne piranske vedute, pa Bernardin in Portorož, že s svojo pojavo pričarajo čarobnost trenutka, ujetega v objektiv pod jadri. Tu pa se začne moje razmišljanje. Spominjam se, kako smo leta 2010 v Portorož pripeljali atraktivno serijo Extreme 40 – hitrih katamaranov, ki jih je izdelal TornadoSport, oblikoval pa Yves Loday. Portoroško svetovno prvenstvo je bilo prava paša za oči, a je ostalo skoraj brez gledalcev. Podobno se je zgodilo tudi z regatami razreda RC44, ki ga je zasnoval legendarni Russell Coutts, jadrnice pa je designiral Andrej Justin, kjer dominirajo celo slovenski jadralci, a ostajajo daleč stran od gledalcev! Celo bolj številčne klase, kot sta zgodovinski dinghy 12, ki ga je prvič skonstruiral leta 1913 angleški amaterski oblikovalec George Cockshott in je bil v letih 1920−1928 celo izbrana jadrnica za olimpijske igre, pa adrenalinsko našpičeni Melges 24, ki sta ga leta 1992 oblikovala John Reichel in Jim Pugh, nista požela največje slave, razen med udeleženci regat. Naj omenim, da je Portorož in z njim Piranski zaliv do sedaj gostil vse zgoraj navedene jadralne monoklasne razrede vsaj na nivoju evropskega, če že ne svetovnega prvenstva.
Velika pričakovanja so bila tudi ob nedavnem jadralskem dvobojevanju klasike najvišjega razreda med Marisko (1908) in Tuigo (1909), ki ju je zasnoval škotski ladijski arhitekt William Fife. V škotski ladjedelnici Fairline je narisal šest podobnih, sestrskih jadrnic, med njimi tudi Marisko in Tuigo. Če vemo, da so bile namenjene prestižnim regatam med Veliko Britanijo, Francijo in Španijo, ko so na regatah uživale kronane glave, se nam lahko kar zvrti v glavi od dejstva, da je bilo v tem razredu od leta 1907 do 1917 zgrajenih vsega 20 jadrnic, preživele so le štiri: The Lady Anne je na Škotskem, Hispania je v slabem stanju v Španiji, Tuiga v Monacu, Mariska pa ima stalni vez v Marini Portorož.
Po dopolnjenih 113 letih sta Mariska (za nekatere menda deklica z morja, po analizi imena pa enostavno Marija) in Tuiga (žirafa v jeziku svahili) v odličnem stanju. Skrbnik in kapitan prve je Dan Poljšak, ki ga ljubitelji jadranja in tradicije že dobro poznamo, saj je z rosnimi dvajsetimi leti zgradil svojo prvo barko – škuner Cassiopeia. Tuigi, sicer admiralski barki prestižnega YC Monaco, ki ima po vsem svetu več kot 2500 članov in je last monaškega kneza – princa Alberta II. Grimaldija, pa poveljuje Daniel Pereira iz Nice.
Vetra je bilo dovolj v zalivu, na trenutke celo preveč. Jadrati na takšni jadrnici je privilegij, četudi trpijo roke, hrbet in kolena. Priložnost je odlično izkoristil YC Marina Portorož, ki se z novimi lastniki očitno vrača na pota stare slave, ko marina počasi spet začenja služiti morju in ljudem, ne le turbo kapitalu. Medtem pa ljudstvo slovensko bulji v androide in hlasta po rumenem tisku ter išče, kdo je s kom in kdo bo koga. Očitno bo treba v zaliv povabiti golobe na obnovljenega Galeba, da se bo ljudstvo spet zbralo. Če ne bi bilo medijev, ki smo tokrat strnili vrste in skupaj z odliko opravili nalogo, bi tudi ta svetovna jadralska klasika kraljevskega razreda neopažena spolzela mimo in utonila v pozabo.
Mitja Zupančič
Odgovorni urednik
