Leto 8, št. 88; Morje Adrijansko

13. april, 202513. april, 2025 emorje.com 0 Komentarjev

Marčevski praznik – dan slovenskega pomorstva ohranja spomin na leto 1991, ko je država sprejela resolucijo o pomorski usmeritvi države. Vsakoletno praznovanje vsaj tisti dan spomni na čase, ko smo še imeli svojega ladjarja in ladje. Danes imamo le še spomin, razstave in ladje Splošne plovbe na priložnostnih slovenskih znamkah.

Po novem imamo tudi direktorat za letalski in pomorski promet. Takole so zapisali na uradni strani Ministrstva za infrastrukturo: »V Direktoratu za letalski in pomorski promet izvajamo splošne strokovne in upravne naloge, ki se nanašajo na pripravo strateških usmeritev, politik in razvojnih nalog na področju letalstva, pomorstva ter plovbe po celinskih plovnih poteh. Zagotavljamo pogoje za varno izvajanje letalskega in pomorskega prometa ter plovbo po celinskih vodah, zagotavljamo nadzor nad izvajanjem gospodarskih javnih služb in koncesijskih pogodb z delovnega področja. Pripravljamo in izvajamo zakonodajo s področja, sodelujemo v institucijah, organih in delovnih telesih Evropske unije, sodelujemo v mednarodnih organizacijah ter med drugim izvajamo nadzor nad organi v sestavi ministrstva oziroma nad Javno agencijo za civilno letalstvo v Republiki Sloveniji.«

Vršilec dolžnosti generalnega direktorja je Tomaž Pečnik, sicer letalski inženir, ki ga je Jadran Klinec, direktor Uprave RS za pomorstvo tudi predstavil in nagovoril v Monfortu na dan slavja slovenskega pomorstva. Pričakovanja so velika, realnost je na drugi strani.

V Monfortu je bil menda prisoten cvet slovenskega pomorstva, skratka vsi, ki kaj vedo o tem cehu. Ni jih bilo največ, večinsko že z nostalgijo, z distance srečnih upokojencev zrejo proti morju. Poetično razpoložen direktor uprave je zelo povedno v svoj slavnosti nagovor vpletel poezijo Simona Jenka v pesmi Adrijansko morje.

Buči, buči, morje adrijansko!
Nekdaj bilo si slovansko,
morje adrijansko!

Ko po tebi hrastov brod
vozil je slovanski rod,
ko ob tebi mesta bela
naših dedov so cvetela,
ko so jadra njih vojske,
še nosila njih ime!

Tiho, tiho, morje, kam si djalo?
Al brodove pokopalo?

Morje ni jih pokopalo,
ob peči jih ni razdjalo,
da jih videti ni več,
tega kriv je tuji meč!

Občestvu je sporočil silna prizadevanja pomorske stroke, da bi Sloveniji potrdili umestitev med pomorske države. Resnično uspešna so mednarodna povezovanja in sodelovanja v številnih mednarodnih inštitucijah, tudi pri pripravi novih elektronskih kart morja in zaliva, ki mu pripadamo. Boli pa pomanjkanje kadra in ladjarja, pri katerem bi lahko diplomanti pomorske fakultete opravljali prakso – t. i. »kadeturo« ob prvem vkrcanju pomorca na ladjo.

Optimizem v poeziji direktorja Uprave za pomorstvo je bil namenjen prav slovenskemu ladjarju, a ostalo je le pri odmevu, kajti morje ni bučalo. Nad Piranskim zalivom se je razlegala tišina.

»Morje spet brodove bo rodilo,

slovensko zastavo na njih nosilo,

ogrelo dušo in telo,

oplajalo slovensko to zemljó,

ko mesta bela spet bodo vzcvetela,

sloves dedov nazaj živela,

rod slovanskih pomorcev imela.«

(V verze zložil Mitja Zupančič)