Leto 6, št. 61; Normalizacija življenja ob meji
»Končno normalizacija, na katero smo čakali dobrih trideset let!« se je veselilo ljudstvo ob naši južni meji, ko je Hrvaška vstopila v schengensko območje, pa še evro je isti dan postal uradno plačilno sredstvo. A po noči, ko so leteli klobuki v zrak, se je rodilo jutro nove realnosti, problemi iz ozadja pa so čudežno vstopili v ospredje in pokazali na vso nerodnost in nesmisle zakonov in političnih odločitev.
Na teh prostorih je zmeraj za vse kriva država, kot da ne bi mogli že enkrat doumeti, da je država samo pojem, ta pa ne more biti odgovoren za politično postavljena pravila igre, ki nam jo oblastniki, torej navadni ljudje, izvoljeni ali pa celo neizvoljeni od ljudstva, postavljajo in krojijo vsakdan. Končno se je odprla pot proti morju, je glavna in osnovna dodana vrednost za večino Slovencev ob vstopu južnih sosedov v Schengen. Pa bo res tako? Meja med Slovenijo in Hrvaško je res odprta, peripetije, nesoglasja in včasih tudi nagajanja z obeh strani meje bodo počasi kopnela v pozabo in postajala arhaična in nepomembna. Ostali pa bodo nekateri stari problemi, pa še kakšen nov se bo rodil.
Turizem na področju Jadrana stavi na vzdržnost in trajnost, a kolone razgrete pločevine se bodo tudi to poletje masovno vile proti morju. Na meji res ne bo čakanja, bo pa že kilometer po njej, vse dokler Hrvaška ne bo uvedla vinjet, in se bodo na cestninskih postajah plačevale cestnine. V nebo vpijoč primer je Obrežje in minorna cestnina 0,90 EUR za osebna vozila 1. kat. od Bregane do Zagreba (vzhod, Ježevo), ki že generira nore cestne zamaške. Nič drugače ni po prestopu meje v Jelšanah v smeri Reke. Zaradi 1 EUR-a lahko dobesedno obtičiš na avtocesti. Vstop v Hrvaško na schengenskih mejah pa je zgodba zase. Evropska unija zahteva poostren nadzor na njenih zunanjih mejah, Hrvaška pa mora nadzorovati 1354 km takšne kopenske meje, kar ni niti malo enostavno, sploh če vemo, kako močan je pritisk migrantov. V »novih« političnih časih osrednji domači mediji ne poročajo več o beguncih, problema v javnosti torej ni, nesorazmernost in nepravičnost krutega sveta pa ostaja.
Tuzemsko življenje je res kratkega veka, zato velja na dogodke gledati s pozitivne perspektive, da se narod lahko druži in prosto giblje, da razumemo dogajanja okoli sebe in da imamo izbiro. Četudi gredo cene v nebo, ker se je po uvedbi evra vse podražilo, ko Hrvati prihajajo po nakupih, tudi osnovne življenjske košarice, v obmejne trgovine na slovensko stran, ko je cestnina zunaj sezone za dve osebi in mali avto od Bosiljevega do skrajnega juga hrvaške avtoceste v smeri morja 27,70 EUR v eno smer, ko se privezi dražijo vsako leto od 3–8 %, ko je cena trajekta Split–Vis zunaj sezone za avtomobil do 5 m in dve osebi kar 47,90 EUR, ko stane hotelska soba s pogledom na morje na vrhuncu sezone za 11 dni na braškem Bolu 3.945 EUR, medtem ko je stala ista soba v enakem terminu leta 2022 še sprejemljivih 1.995 EUR, pa še to je veljalo za zajeten kupček denarja.
Hrvaška se dobro zaveda problematike, zato že napoveduje, da bo 1. januarja 2024 ukinila cestninske postaje in uvedla elektronski sistem cestninjenja. Kakšen bo, še ni čisto jasno, omenja se elektronsko vinjeto ali predplačniški račun, iz katerega bi vam na izvozu prenesli sredstva, morda oboje, za identifikacijo pa bo služila registrska tablica. Da cestninjenje predstavlja odličen posel, ni treba posebej pisati. Do konca leta 2022 so v Hrvaški evidentirali blizu 63 mio vozil, za katera so vozniki plačali približno 400 mio evrov cestnin, kar niti po naključju ni zanemarljiv posel.
Izbira je torej tista, ki je ponujena svetu in ljudem. Od nas samih pa je odvisno, kakšen svet bomo (so)oblikovali in posledično živeli v njem.
Mitja Zupančič
Odgovorni urednik
