Leto 8, št. 95; Pot do morja
V Sloveniji in na Hrvaškem so se razplamtele debate o vzdržnostnem turizmu. Sezona še zmeraj prekratko traja, letošnji začetek je zaznamovalo slabo vreme. Takoj so se odprle vremenarske debate o padcu turizma, o manj prihodih na destinacijo, o slabih napovedih za sezono, ki je bila na koncu spet rekordna.
Ampak v ozadju se vseeno dogaja nova realnost. Najbolj atraktivne turistične destinacije omejujejo obisk. Stavijo na zmernost in kakovost. Vlagajo v petzvezdične nastanitve, ki so pregovorno polno zasedene. Masovni turizem jih več ne zanima.
Sindikalni časi so mimo. Vse bolj se zdi, da se nazaj oživlja misel avstro-ogrskega cesarja Franca Jožefa I. Habsburško Lotarinškega, ki je menil, da je turizem namenjen elitam. Takoj za tem so na tapeti cene. »Te gredo v nebo,« se pritožujejo nad njimi na družbenih omrežjih in kažejo račune, koliko stane pivo, kavica in rogljič.
Tovrstne informacije konzumira povprečni turist, ki ostaja permanentno nezadovoljen, saj ne more slediti nikakršnemu trendu. Dokler bo kupec pripravljen polno zasedati ponujene kapacitete, je nivo cen očitno sprejemljiv in manj pomemben. V kombinaciji prekomerne rasti, kateri ne sledi dvig kakovosti ponudbe, pa lahko udarijo v turistični sektor in državno blagajno kot bumerang. Gostje z bolj globokimi denarnicami in pričakovanji se enostavno in zelo hitro preusmerijo na druga tržišča. Tako je na Jadranu že zaznati izrazit prihodkovni padec v navtičnem sektorju, bistveno manj je enodnevnih gostov in tistih, ki želijo k morju za konec tedna (vikend gostov).
Problem je nevzdržen promet in cestne povezave. V zadnjih letih je bolje ostati doma, kot pa se iz Ljubljane do Kopra voziti tudi do štiri ure, kar je enako kot prek Krka do Reke. Velja upati, da razbeljena pločevina na cestah proti morju ne bo glavni krivec za padec BDP-ja v tem delu sveta.
Mitja Zupančič
Odgovorni urednik











