Leto 7, št. 73; Šterkijada
Jure Šterk, slovenski oceanski jadralec, rojen v Vinici v Beli krajini, je svojo prvo jadrnico kupil leta 1965 v Piranu, ko se je tudi začela njegova obsesija z morjem. Leta 1977 je opravil izpit za kapitana in se takoj udeležil prve regate Mini Transata – čezoceanske regate na jadrnicah, dolgih 6,5 m. Regate prek Atlantika ni uspel končati, zato je leta 1983 prvič sam prejadral Atlantik in štiri leta kasneje uspešno sklenil tudi projekt Mini Transat, ki ga je skupaj s sinom Igorjem ponovil še leta 1989. Sam je od leta 1983 še devetkrat prečil ocean, v letih 1991−1994 pa je kot prvi Slovenec na le 6,5 m dolgi jadrnici objadral svet.
Z novo rabljeno jadrnico Lunatic, ki mu jo je v resnici kupil sin Igor, je prvič poskušal objadrati svet brez postanka leta 2005. Začel je na Kanarskih otokih, a je zaradi zdravstvenih težav s hrbtom in nujnih popravil jadrnice bil prisiljen prekiniti plovbo v Južni Afriki. Nadaljeval je leta 2006 in prišel južno od Avstralije. Poškodovan navijalec prednjega jadra in prednje pripone sta ga ponovno ustavila, tokrat v Hobartu na Tasmaniji. Na nov začetek že začetega je odšel 2007 in se po preplutih 2000 morskih miljah moral še enkrat ustaviti, tokrat na Novi Zelandiji, da bi poškodovane bočne pripone zamenjal z bolj kakovostnimi. Z jadrnice je dal odstraniti motor, da bi pridobil več skladiščnega prostora za hrano in opremo.
Pa še ni bilo dovolj. Iz Tuarege na Novi Zelandiji je odšel na svojo zadnjo plovbo in nov poizkus, biti prvi človek, ki je brez postanka in zunanje pomoči obplul svet s tako majhno jadrnico (dolgo 9,27 m), in hkrati najstarejši, ki mu je uspel tak podvig. Na ponovno pot je odšel 19. decembra 2007. Načrtoval je novo 15-mesečno plovbo okoli sveta brez postanka, od Nove Zelandije do Nove Zelandije. Bil je že 1. januar 2009 in 382. dan neprekinjene plovbe. Prvi dan novega leta je zapisal v svoj ladijski dnevnik, da bo treba splezati na jambor, saj mu je 25. decembra počila prednja pripona. Proti večeru je pripravil potrebno orodje in še enkrat, kot že stokrat, premislil načrt. »Upam le, da bo jambor vzdržal,« je zadnji stavek, ki ga je zapisal v svoj ladijski dnevnik. Komaj 5000 milj do njegovega končnega cilja je za njim ostala tišina.
Jure Šterk je za zmeraj izginil v Indijskem oceanu.
To je zgodba, ki je znana med jadralci in je že prav, da jo spoznate tudi vsi drugi ljubitelji morja. In kaj ima s tem opraviti Šterkijada? Gre za film, ki pokaže intimen portret družine jadralca Jureta Šterka skozi oči njegovega sina Igorja. Na trenutke humorna, a hkrati precej neprizanesljiva avtobiografska drama o običajni družini z neobičajnim očetom. Če filma ne bi režiral Juretov sin Igor Šterk in zanj napisal tudi scenarija, bi zagotovo pustil manjšo sled. Tako pa ponuja misliti, kakšen format človeka se mora roditi, da stopi iz povprečja in naredi nekaj več? Kaj vse je pripravljen storiti in pustiti za seboj za dosego cilja, predvsem pa, kakšno doto pušča svoj najbližjim?
Ali je šlo le za urok morja in posledična nezavedna sebična dejanja stalnega odhajanja ter hipnega prihajanja domov, morda za bežanje na druge konce sveta iz osebnega nezadovoljstva, je stvar Šterkovih. Blišč slovenskega jadralca izgineva v bedi in hiranju družinskih odnosov. Igor je zmogel herojsko delo, ko je odprl pandorino skrinjico, morda je iz sebe moral iztisniti bolečino in ozdraviti svojo dušo. Marsikomu je spremenil pogled na dojemanje početij svojega »lunarnega« in pogosto slabo organiziranega očeta. Predvsem pa je vzpodbudil razmišljanje o izjemnih ljudeh in vrhunskih ter ekstremnih športnikih, kakšno je njihovo zasebno in osebno življenje. Zdi se, kot bi govoril o temni in svetli strani Meseca.
Zemlja se vrti naprej in mi z njo v naši minljivosti. Šterk je našel svoj zadnji dom tam, kjer je bil najraje, vse drugo zanj niti ni pomembno. Po glavi pa mi hodi misel slovenskega pesnika, ki je dolgo živel v Argentini, in mi je nekoč dejal: »Veš, človek lahko menja oceane, a kaj, ko nad njim zmeraj svetijo iste zvezde.«
Mitja Zupančič
Odgovorni urednik