Svetovni dan svetilnikov
Vsako leto 7. avgusta obeležujemo svetovni dan svetilnikov. Njihova osnovna vloga skozi čas vseskozi ostaja nespremenjena in je v funkciji varnosti na morju. Z razvojem elektronskih navigacijskih naprav in globalno nadzorno mrežo krmiljenja in nadzora, pa se je vloga svetilničarjev popolnoma spremenila. Če že niso popolnoma izginili, pa izginjajo. Za njimi pa ostajajo prazne svetilniške hiške, in prazni svetilniki so domovi brez ljudi, tem pa se slabo piše, ujeti v zob časa, propadajo.
Več svetovnih organizacij skrbi, da se ohranjajo svetilničarske stavbe na vseh obalah sveta, kot pomembni del svetovne pomorske dediščine. Poznati zgodovino svetilnika, arhitekturo in gradnjo, leče in življenje na svetilniku, je pomembno za razumevanje razvoja trgovske in vojne mornarice, ki je že v antičnih časih pomenila odkrivati svet, od 18. stol. naprej pa je bila gonilo razvoja starega sveta.
V naših krajih na jadranskem morju štejemo 19. stoletje za tisto, ki je prineslo največji razvoj v razvoju pomorstva. Umna in spretna politika takratnih oblastnikov združenih pod avstro-ogrsko krono je dala zgraditi mrežo pomolov, kapitanij in svetilnikov. Kar 63 kamnitih zidanih lantern je zgradila v tistem času, 54 jih je še ohranjenih na vzhodni jadranski obali od izliva reke Timave na severu do izliva Bojane na jugu. Prav vsi še opravljajo svojo funkcijo, svetilničarske hiške pa se druga za drugo oddajajo v desetletne najeme za potrebe robinzonskega turizma, od katerega se del denarja steka nazaj za obnovo in ohranjanje teh častitih pomnikov pomorske zgodovine.
Slovenci imamo en sam kamniti zidani svetilnik, na rtu Madona, na koncu piraneske vedute. Stoji na kamniti utrdbi, ki je bila del srednjeveškega piranskega obzidja, raziskovalci pa si niso več enotni, če v resnici pripada srednjeveškemu času. Dejstvo je, da je na tem mestu gorel ogenj in kazal pot mimo Pyrosa do bljižnje grške kolonije Aigede (današnji Koper) že v antičnih časih. Pa tudi samo mesto Piran se je razvijalo od svetilnika navzgor proti hribu. Današnjo podobo je svetilnik dobil leta 1872, zadnji svetilničar je bil Josip Grašo, ki je z družino odšel s svetilnika leta 1976. Potem se je s svetilnikom igrala čudna usoda, propadal je, vandali so ga opustošili, ohranil se je edino svetilničarski dnevnik iz leta 1967, ki ga je po naključju rešil Vanja Pegan. V zadnjih letih je občina Piran uspela obnoviti zunanjost svetilnika, ki pa je navkljub obnovljeni ploščadi ostal zaprt za javnost. Glavna nosilna sila za dokončno odprtje svetilnika je tako ostala piranska aktivistka, učiteljica v pokoju, Tončka Senčar, ki je s skupino somišljenikov odpirala duri svetilnika, organizirala srečanja pri svetilniku, fotografiranja, celo poroke, za kar ji gre vsa zahvala. V vseh letih pa občina Piran ni našla vzvoda, da bi dokončno obnovila tudi svetilničarsko hiško in prinesla vsebine z dotikom morja pod luč piranske lanterne.
Potem, ko je občina Piran ponudila upravljanje svetilnika domači krajevni skupnosti, je skrb nad njim za pet let prevzela Skupnost Italijanov »Giuseppe Tartini« in Samoupravna skupnost italijanske narodnosti Piran, ki že sicer v Piranu skrbita za ohranjanje vrste dogodkov povezanih z morjem, med drugim tudi za Solinarski praznik.
Po znani slovenski navadi, so se v javnosti pojavili pomisleki in kritike ter tudi popolnoma neprimerna in izrojena mnenja, kdo bi smel in kdo naj upravlja s svetilnikom, kar ni vredno komentarja. Edinemu kamnitemu zidanemu svetilniku v Sloveniji želimo, da še dolgo mižika s svojo belo svetlobo v temni morski horizont. Veste, svetilniška hiška je vrh utrjenega zidu, na streho hiške sta na kovinskem belem drogu pripeti glavna in pomožna svetilnikarska luč, v ozadju nad svetilnikom pa stoji zvonik cerkve Marije Zdravja, da bomo pravilno oznanjali resnico zanamcem in tujim turistom, ki tako oblegajo Piran – slovensko turistično prestolnico.