Tekmovalno jadranje in trajnost
Med 20. in 25. junijem je bilo v Cascaisu na Portugalskem organizirano svetovno prvenstvo razreda TP52 in druga regata v letošnji sezoni 52 Super Series, katere se je kot članica tekmovalne ekipe Quantum Racing udeležila tudi slovenska vsestranska jadralka Lara Poljšak. V letošnji sezoni tekmuje 9 ekip, s skupaj okoli 120 tekmovalci in več kot petdesetimi člani podpornih ekip. Visokokakovostne karbonske jadrnice zahtevajo redno vzdrževanje in popravila, jadra, ki so iz karbonskih vlaken, pa za zagotavljanje čim večje konkurenčnosti tudi stalno čiščenje in varen privez, vodo, elektriko ter velike količine goriva za podporne čolne. Tekmovalci potrebujejo ustrezne količine hrane in vode, ustrezno nastanitev in čim hitrejši in enostavnejši prevoz na destinacijo. Približno enako potekajo vse regate v jadranju na visokem nivoju, zato je očitno, da organizatorji regat potrebujejo močno strategijo trajnostnega razvoja za zmanjšanje negativnega vpliva regat na okolje in družbo.
Tekmovalni razred TP52 se z delom na tem področju trudi že več let in strategijo trajnostnega razvoja vsako leto nadgrajuje. Letos je po odstopu organizacije 11th Hour k izvedbi regat pristopila neprofitna organizacija KickOutPlastic, ki sodeluje s številnimi športniki in športnimi klubi z namenom zmanjšanja uporabe plastike za enkratno uporabo. Poleg tega pa je k organizaciji regat prvič pristopila organizacija Sailors for the Sea, ki podeljuje certifikate za izvedbo »čistih« regat. Za pridobitev certifikata mora biti regata organizirana po strogih predpisih, ki temeljijo na varovanju okolja. Z namenom pridobivanja novih idej in spodbujanja ekip k samoiniciativnemu delu tekom vseh regat v sezoni potekajo trajnostni sestanki, katerih se mora udeležiti vsaj en član vsake ekipe. V letošnji sezoni se sestankov z namenom boljšega poznavanja vpliva našega športa na okolje in potencialnega prispevanja uporabnih idej se v imenu ekipe udeležuje prav Poljšakova. Na sestankih vodje tekmovalnega razreda predstavijo novosti za vsako posamezno regato in za sezono in udeležence spodbujajo k izražanju svojih mnenj in idej. Poleg naštetega skozi vsako regato organizirajo izobraževanja in čiščenje plaž za otroke iz lokalnih šol in jadralnih klubov. S tem naj bi mlade opozarjali na trenutno stanje v okolju in jih spodbujali k boljšemu ravnanju v prihodnje.
Tekmovalni razred TP52 se že več let trudi za izboljšanje stanja v okolju predvsem z zmanjšanjem uporabe plastike in ostankov hrane ter s sodelovanjem z lokalnimi trajnostno usmerjenimi organizacijami, vendar pa ostalim področjem trajnostnega razvoja za zdaj še ne posvečajo veliko pozornosti. Enakost spolov v profesionalnem jadranju na primer ni še niti približno na dovolj visokem nivoju. V razredu TP52 že več let tekmujeta le dve ženski, kar se v bližnji prihodnosti zaradi razmerja moči najverjetneje ne bo spremenilo, vendar pa je v podpornih ekipah mnogo nalog, katere bi ženske z lahkoto opravljale. Velik problem še vedno predstavlja tudi velika poraba goriva, predvsem s strani podporne ekipe. Za naslednji Pokal Amerike bodo ekipe morale razviti podporni čoln na vodikov pogon, kar naj bi bilo okolju bolj prijazno in po hitrosti in moči vseeno dovolj konkurenčno za vse operativne naloge, ki jih mora čoln opravljati. Ko bo nekaj takih čolnov narejenih in testiranih, bodo v tekmovalnem svetu postali stalnica in bodo nadomestili trenutne 12-metrske gumenjake z ogromno porabo goriva.
Trajnostni razvoj postaja v današnjem svetu vedno bolj pomemben, saj predstavlja praktično edino možnost našega preživetja in ohranitve planeta. Čeprav jadranje samo velja za okolju prijazen šport, pa ima profesionalno tekmovalno jadranje mnogo področij, ki okolju škodujejo in v trajnostno usmerjeni družbi ustvarjajo neravnovesje. Dobro pa je vedeti, da se jadralci in organizatorji regat tega zavedajo, in si želijo svoj okoljski in družbeni odtis čim bolj zmanjšati.
Lara Poljšak je študentka magistrskega programa Management trajnostnega razvoja, zato iskreno upa, da v prihodnje pogled organizatorjev regat ne bo usmerjen le na zmanjšanje količine plastike, v umetne materiale in motorne pogone, ampak tudi na živo naravo, njeno varovanje in vlaganje v ustvarjanje in nadzor naravnih (predvsem morskih) rezervatov. Kar športniki naravi vzamejo, bi morali po Larinem osebnem mnenju tudi vrniti.
Vir: Lara Poljšak, Management trajnostnega razvoja