Štorije z Jadrana 1 – Kurz za ribo

13. januar, 202112. januar, 2021 emorje.com 0 Komentarjev

Mitja Zupančič, Štorije z Jadrana 1. poglavje – Kurz za ribo

Bil je jesenski čas, ko sem s trajektom odplul iz Zadra proti Dugemu otoku, da bi obiskal Sali in ribjo predelovalno industrijo Mardešić, katere ime v resnici ni bilo nikoli salsko, ampak so ga po nacionalizaciji odvzeli častiti družini Mardešić iz viške Komiže. Kljub vsemu sem se želel seznaniti z življenjem druge največje ribiške skupnosti na Jadranu, ki je dolga stoletja lovila ribe na Jadriji (Piškeri) v Kornatih in Telašćici, a bo danes premogla le še enega samega profesionalnega ribiča, iz flote pa izgubila vse svoje ribiške ladje, ki so jih nadomestile tiste iz Kalija na Ugljanu.

Znana pot med otokoma Ugljan in Rivanj ter Sestrunj je kmalu ponudila pogled na Dolgi otok. Z menoj je bil tudi Jože, snemalec, saj sva želela televizijsko dokumentirati najin projekt, ker pa je pričakoval dobro hrano in pijačo, je bil dobrovoljno pripravljen pohajkovati z mano.

»Koliko časa se bova še ‘guncala’ sredi morja?« me je nejeverno vprašal Jože, ki sem ga preimenoval v Graša. Potrebovala sva le še kvart ure, da sva dosegla obljubljeno ribiško deželo. Še predno pa sva se pripeljala v mesto, se je začela burka. Direktorica turističnega urada je odšla z otoka, šefinja marketinga je imela dopust, vsi drugi niso bili obveščeni o prihodu, torej nama niso mogli pomagati. Pristala sva na trdnih tleh pred ograjo ribje predelovalne industrije ob vstopu v mesto. Odrešilo naju ni niti hladno pivo, še manj združilo, saj sem bil kar precej našpičen in nezadovoljen, da ne priznam, skoraj zadirčen. Kako tudi ne, ko pa so vsi načrti splavali po vodi, ostale pa so želje, porabljen čas in denar.

V tistem trenutku pa je v tovorno pristanišče priplula ribiška ladja Noa, rekli so ji »plivarica«. Ne da bi jih poznal ali vedel, kakšni so njihovi nameni, sem stopil na krov, ko se mi je približal Pangiro – eden izmed osemčlanske posadke. »Kam pa kam, mladenič?« me je zaustavil s hripavim glasom.

»Do kapitana bi rad stopil,« sem odgovoril samozavestno.

»Ampak on sedaj spi,« je skomignil z rameni Pangiro.

»Kako spi, saj ste pravkar pripluli?« sem nejevoljno vprašal.

Kapitan je bil v funkciji v času ribolova, ob vračanju domov pa je šef stroja prevzel poveljstvo, sem kasneje izvedel v pogovoru z njim. Pogovor pa sploh ni bil slab. Ker je bil strojnik Tomo izobražen fant, pa še vojaščino je nekoč služil v Ljubljani, je zbudil kapitana in se dogovoril, da mora Noa še istega večera nazaj na morje, da bi potopili novo mrežo in jo preizkusili. Luna, ki pa je že svetila nad morjem, bo celo v pomoč pri tem delu. Kapitan Dragan, željan medijske zgodbe, je bil za, in priprave na odhod so nemudoma stekle. Brez vstopnine, bolje podkupnine, pa ni šlo. Plato piva sem moral vkrcati na palubo. Še predno sem ga zarinil v led, ki je bil v veliki posodi (barili) za shranjevanje rib, je že brnel motor, ladja pa je obrnila v smeri proti Kornatom.

Pot mimo Dugega otoka in skozi prehod Mala Proversa sem presedel na komandnem stolu v kapitanovi kabini. Vznesenost in vznemirjenost trenutka sta bila tako močna, da me je vseskozi zvijalo v trebuhu. Končno sem se spustil po stopnicah na palubo, kjer so dečki že pripravljali mrežo za večerni spust v morje. Vseskozi jih je s televizijsko kamero nadlegoval Grašo, ki ga je še najbolj zanimala kuhinja na ribiški barki, število obrokov in kdaj bo večerja. Sam pa sem se imel za prekaljenega pomorščaka, ki mu je skoraj vse jasno, predvsem pa me je zanimala naša smer plovbe.

»Kam plujemo?« sem končno le vprašal.

»Na odprto,« je odgovoril Pangiro.

»To mi je jasno,« sem se delal pametnega, »ampak, kakšen je naš kurz?« kar nisem odnehal.

Pisana druščina mož, samih posebnežev, ožuljenih rok, ožganih in od sonca ter soli razbrazdanih obrazov pa je zrla vame, češ, obmolkni že.

»Za ribo gremo, ladja nima kurza, ribiška ladja gre za ribo,« me je podučil Pangiro, medtem pa je Grašo že prežvekoval kos podpultne jagnjetine iz kuhinje. Inteligentnemu odgovoru se kar nisem mogel načuditi, še več, celo premišljeval sem o kurzu za ribo kot enem najboljših, kar bi si jih lahko izmislili na visokem morju. Čutil sem, da moram postati enak med enakimi, isto misleč in malček vase potegnjen, pa bo vse lažje. Nastopil je čas, da odpremo prvo ohlajeno pivsko pločevinko, predno se bodo vžgale močne halogenske luči in začele vabiti ribo v potopljeno mrežo.

Takrat si nisem znal predstavljati, da bomo v četrt ure potopili celotno mrežo, nato pa do jutra svetili v morje in čakali, da bo zbrana riba »zaprta v mrežo kot jušna zakuha v zajemalko«. Nama z Grašom na čast, da sva lahko snemala kadre, so v noči luninega krajca fantje ribarili, četudi testiranje mreže ni bilo v resnični funkciji ribjega ulova.

»Hej, Slovenec, pripravi sedaj svojo fotografsko opravo, v ‘cik zore’ bomo začeli,« mi je prišel povedat Tomo. Če bi kričal, bi vznemiril ribe, to sem dojel, kaj pa je pomenil »cik zore«, sem razumel šele potem, ko se je zgodila tista minuta, ko so ugasnile močne luči in sta dva mala čolnička začela svojo rokodelsko predstavo. Prvi je zapiral mrežo in sklenil v krog oba njuna konca, slednji pa je s »feralom« svetil skozi središče navideznega kroga. Morje pod čolnom je kipelo, fantje pa so začeli dvigati mrežo.

Ulov ni bil velik, le ena polna barila, enako velika kot tista, v kateri je bil shranjen led z našim platojem piva. Sardele so predstavljale glavni del ulova pred Levranko v Kornatih. Vmes pa se je prikradla tudi mola mola, riba mesec. Ker je zaščitena, toksična in neužitna, so jo ribiči vrgli nazaj v morje, še prej pa je Grašo naredil nekaj izjemnih kadrov, da bi jo sam čez leta predstavil otrokom tudi v knjižni izdaji.

Kapitan Dragan je dvignil sidro, mreža je bila pospravljena, in ukazal vrnitev v Sali. Pluli smo po isti poti, le kurz ni bil več za ribo, ampak zaradi rib, ki jih je bilo pred vrnitvijo potrebno še razvrstiti po velikosti in ribjih družinah, saj tako ribiči dosežejo višjo odkupno ceno. Le jadranski lignji niso šli v nobeno gajbico. Vse je pobasal ladijski kuhar, ki je medtem pripravil ribiški zajtrk: lignje z vsem, kar je imel in tanko bevando, in to ob pol osmih zjutraj. Hrana je sedla in se usedla za ves dan. Grašo je pri kuhariji tako verno asistiral, da je pozabil snemati, kurz proti Mardešiću pa smo ozaljšali s harmoniko, iz katere se je slišala melodija pesmi Ribari.

»Kam greste naprej?« sem prijazno vprašal Dragana, medtem ko smo žvečili najboljše lignje na svetu.

Dragan se je nasmehnil in odgovoril s polnimi usti: »Kurz za ribo, v smeri Punta Biance« – svetilnika na Velem ratu. Takrat sem dojel, kako odlična tovarišija je ta ribiška bratovščina. Na vstopnico, ki sliši na ime ohlajeno pivo, sem pa itak pozabil. Prevzel me je kurz, kurz za ribo.

Štorije z Jadrana 1 – Kurz za ribo

Podobne teme:

Morda vas zanimajo tudi naslednje teme:

Dodaj odgovor Prekliči odgovor