Morski kroketi
Sredino jutro. Sonce je ravno vzhajalo izza Visa, ko smo se pred Barkoševo kuhinjo spravili k skupnemu jutranjemu obedu. Bil je čisto navaden dan sredi tedna. Nebo umito, napovedan je bil le blagi maestral. Roosevelt je dobro vedel, kaj pomeni vroč avgustovski dan na dvorišču zgornje hiše, ko sonce ves dan segreva kamnite stene, da je hiša zvečer še najbolj podobna čebelnjaku, in se shladi šele po četrti zjutraj.
»Kdo gre z menoj v Zaruško, gremo nabiral »vlasulje«? je vprašal Capo di banda in nas spravil na obrate še pred dišečo jutranjo kavo. Sonce je poslalo prve žarke nad našo mizo in hipoma segrelo ozračje. V njem je valovala ponudba mladega gospodarja. Kot zagrizen pohodnik sem ga vprašal, če gremo »na noge«, torej peš, in si prislužil čuden pogled.
»Mići moj, nismo mi v Deželi, kdo pa bo lazil po tem nizkem rastju. Nekoč je moj deda res hodil na zahodno stran otoka peš lovit ribe. Spustil se je po ravnih skalah – leticah, lovil in ulov spet prinesel nazaj do hiš. To je bilo življenje, takrat so bile tudi vse otoške poti očiščene,« je modroval Roosevelt, kot bi poslušal starega Barkoša.
»Jasno, saj sta oče in sin, kako naj bo drugače,« sem pomislil in se v imenu razposajene druščine odzval povabilu, ampak s pridržkom.
»Ali bomo odpluli s tvojo pasaro v zaliv?« sem še zadnjič dregnil vanj in končno dobil potrdilo. Še en dan v vrsti enakih poletnih dni na Svetcu je dobil nov obraz. Spreobrnil se je v dan velikih pričakovanj. Najprej morska avantura, plovba ob južni otoški obali, raziskovanje zaliva Zaruška, nabiranje morskih vetrnic, nato pa večerni gastronomski razvrat. Ni bilo slabo za vsebino programa sam svoj mojster sredi nič.
Za neuke iz krajev izpod Alp je nastopil nov problem. Kaj so sploh »vlasulje«, kakšnega vraga bomo šli nabirat, in še bolj pomembno, mar bomo to res jedli? Torej: vlasulje, morske bilnice, tudi rjave bilnice, znane pod imenom morski kroketi, so v resnici pekoče rjave morske vetrnice. Menda so pozabljena hrana iz plitvin, ki pa je popoln gastronomski hit v Španiji, predvsem v Cadizu. V Andaluziji so morske krokete iz hrane siromašnih ribičev povzdignili celo do visoke kulinarike. Ortiguillas de mar bomo torej pripravili tudi na Zankijevem otoku.
Šest prijateljev s Svetca smo se spustili iz zgornje do spodnje hiše, po južnem bregu do zaliva Mondanova, odvezali čoln in odpluli. Morje – sinje modro – je le nežno valovilo. Pred nami se je odpirala morska pot v smeri zahoda, proti rtu Križic. Za nami so hitro ostali Tovorski bod, Draga, Slatina in Zlatna glava.
»Furamo Ruško prek zaliva Storo Ruška v zaliv Zaruška,« je židane volje prepeval Roosevelt med »čakulanjem«, kako je mogoče, da ima resnična oseba tako redko ime. Na otoku Sv. Andrija pa celo poimenovana dva zaliva, kot bi bila njena.
»Glej, glej, kdo nas spremlja vrh skale!« je zavpil Markec, ko je zagledal kozo, eno in edino, čisto belo. Sprva se mi je zdela kot prikazen, četudi je bila močno resnična. Ujeta v divji svet in samoto ni bila prav nič uboga, celo zavidal sem ji mir in svobodo na koščku zemlje, ki je pomenil njen svet. Tega smo si za trenutek skupaj delili. Vpluli smo v zaliv Zaruška. Od južnega morja razjedene skale, na koncu pa značilna kamnita plaža. Pristali smo in vrgli sidro sredi zaliva. Žal sem pozabil vzeti s seboj masko in plavuti. Na kopno sem odplaval po sredini. S seboj sem nosil le veliko prazno plastenko, v kateri je bilo nekoč pet litrov pitne vode. Celo fotoaparat sem pustil na pasari, zato nimam posnetkov, kako smo v bibavičnem pasu ob oseki nabirali pekoče morske vetrnice.
»Mići, dobro me poglej, kako se jih nabira,« me je podučil Roosevelt in previdno od spodaj prijel vetrnico ter jo spustil skozi odprtino plastične posode.
»Nabiraj jih previdno, shranjuj v plastenko, nato bomo vanjo vsuli malo peska in natočili morsko vodo. Vse skupaj bomo dobro pretresli, vetrnice bodo izgubile pekočo snov, nato jih bomo le še poplaknili in osušili.«
Kot s sesalcem smo očistili bibavični pas v Zaruški. Vlasulje so bile pripravljene za transport in pot nazaj v zemeljski raj na dvorišče zgornje hiše. Barkoš je stal na svojem vogalu, šival mrežo in opazoval karavano, kako se vrača domov.
»Ima li ribe?!« je neučakano vpil z vrha terase, da je glas neslo še daleč v globel proti morju. Žal je Rooseveltu ribiška sreča spet obrnila hrbet. Rib nismo imeli, tovorili pa smo rjave morske vetrnice. Globoko v sebi me je razjedalo, če bo to edini in glavni dnevni obrok. A Barkoš, vajen ribiških avantur svojega sina, je točno opoldne, za vsak primer, na štedilnik pristavil brodet, ki je bil le še za segreti.
»Za prste lizat bo teknil ostanek včerajšnjega brodeta, danes bo še slajši in okusnejši,« je pristavil belolasi barba in poklical dono Vinchenco, da bo pripravila »vlasulje«. Brodeta je zmanjkalo, na krožnik smo kmalu dobili ocvrte morske krokete z lignji in francoskim krompirčkom, majonezo ter narezanim svežim paradižnikom. Še malo soli, in pekoče morske vetrnice so postale užitna poslastica. Kot bi jedel kalamare ali pa panirane telečje možgane. Navzven mehke in hrustljave, navznoter želatinaste, z noto joda in vonjem morja, takšne so »vlasulje«.
»Dona Vinchenca, ali mi lahko zaupate recept?« sem vprašal Mići.
Barkoševa žena ga je stresla iz rokava: »Najprej morske vetrnice previdno nabereš, očistiš in osušiš. Povaljaš jih lahko v koruzni ali beli moki in ocvreš, lahko jih tudi paniraš. Postrežeš jih tople in posoljene. Bo šlo?« je še materinsko pripomnila in ponosno, kot veliki otoški kuharski chef zadovoljna odšla v svojo kuhinjo.
Vseh šest: Zaruška, Muha, Markec, Roosevelt, Ujević in Mići smo z Barkoševo pomočjo pomlatili vse, kar smo imeli na krožnikih. Hitra, poceni in enostavna je ta stara jed revnih ribičev. V modernih časih, v mondenih španskih mestih, pa kulinarični presežek višjega cenovnega razreda. No, ni nam treba v Španijo, da bi okusili morske krokete. Ob oseki smo povabljeni v Zaruško. Bog je tako uredil, da pekočih morskih vetrnic pač nikoli ne zmanjka, le vražji otok je nekoliko oddaljen od ustaljenih plovnih poti.
