Ribiška mreža
»Huuudič!« je oni dan odmevalo po južni strani Svetca. Hudoval se je Roosevelt, ki je s priložnostne ribičije spet prišel brez ulovljene ribe. Še več. Namesto da bi dvignil mrežo, se mu je ta, zapletena ob »grote«, izmuznila iz rok in se ulegla na morsko dno. Jeza je hitro minila, mladi Zanki se je spoprijel z novimi izzivi. Šel je nazaj v polje, mreža pa je vsak dan bolj tonila v pozabo, vse do tistega poletnega dne.
Stari Barkoš dolge tedne ni niti ugotovil, da manjka njegova najdaljša in najljubša ribiška mreža. Zatopljen v šivanje lukenj se ure in ure, ki so se razvlekle v dneve in tedne neumornega vsakodnevnega šivanja, ni zavedal, da v preobilici dela manjka ona glavna. Občudovanja vreden starosta ni odnehal vse do svoje smrti. Jedel je najmanj trikrat na dan, spal vso noč in dvakrat čez dan – torej tudi srečnih trikrat, vmes pa je neumorno šival ribiške mreže in sušil grobo morsko sol iz Svetca.
»Hej, Mići, kako dobro poznaš morje?« me je nejeverno vpraševal Barkoš prve dni na njegovem otoku, ko sem lomastil sem ter tja po dvorišču gornje hiše, kot bi iskal včerajšnji dan. Tako se je vsaj zdelo na prvi pogled. Zanj sem bil mestni, iz Dežele. Čutil sem, da se želi zbližati, a prej me mora spoznati in mi zaupati.
Hrana in obroki na Svetcu so zmeraj vredni pravega obreda. Barkoš ni izpustil niti ene priložnosti za smelo prehranjevanje. Pohvalil se je, da zna pripraviti najboljši brodet, pokazal, kako se čistijo ribe, in naročil doni Vinchenci, kako naj pripravi škarpeno. Seveda na tipičen dalmatinski način – kar na gradele. Na koncu jezika me je zasrbelo, da bi predlagal drugače, a sem se raje ugriznil vanj. Že tako sem bil eden bolj čudnih v družbi prav posebnih.
Do medsebojnega zaupanja pa je bila še dolga pot in mnogo valov je moralo udariti v Pavlov bok. Tistega dne sem Roosevelta zaprosil, naj mi posodi svojo leseno barko, da odplujem do sosednjega Brusnika. Tudi ta prošnja ni bila uslišana. Lahko pridejo visoki valovi, začne pihati, se pokvari motor, in še najmanj sto razlogov, zakaj pač ne.
»Ah, Mići,« sem zavzdihnil samemu sebi in priznal poraz. Nalivnega peresa, žene in barke se pač ne posoja, to bi že zdavnaj moral ozavestiti. Sem si pa prislužil tolažilno nagrado. Roosevelt me je povabil, da grem z njim dvignit manjšo ribiško mrežo. Med plovbo proti zahodu otoka se je izpovedal:
»Veš, izgubil sem našo najboljšo mrežo. Staremu se niti povedati ne upam. Ravno malo prevelika je globina morja, da bi jo lahko dvignil. Preklemanske luknje in skale, v katere se mi zatikajo mreže. Ampak, danes bi lahko ujeli vsaj kakšen komad, da poboljšamo Vinchencijino kuhinjo,« je modroval mladi Zanki.
»Ali mi lahko pokažeš lokacijo, morda se uspem potopiti do nje?« sem ga vprašal Mići.
»Mislim, da je preveč globoko, vsaj 12−14 m, nato pa prek prepadne stene hitro izgine morsko dno v še večje globine,« je zamišljeno odgovoril nesrečni Roosevelt.
»Velja vsaj poizkusiti,« sem vztrajal pri svojem in si pripravil masko ter plavuti. No, vsaj opremo sem imel res dobro s seboj, če je že vse ostalo bilo prosto po domače. Končno sva prišla čisto blizu kamnite obale. Morje je rahlo valovilo in se lesketalo na svoji površini. Prek oplate lesenega ribiškega čolna sem dobro videl do dna, le mreže ni bilo na spregled. Njena očesa so že obrasel plankton, zato se je mreža nevidno stopila z grebenom. Kot živi predator na preži je čakala nov ulov.
Morje je bilo kljub visokemu poletju precej hladno, kar je namigovalo na močne podvodne tokove. Pripravljen na podvig sem se vznak vrgel s čolna v morje. Iskal sem Barkošev ribiški dragulj, a izpod gladine morja je ostajal varno skrit pred zunanjim svetom.
»Roosevelt, začel bom prvi potop, ti me pa spremljaj z vrha!« sem se še uspel priporočiti, ko je druga plavut še zadnjič tresnila po morski gladini in se skupaj z menoj potopila v globočine tihega sveta. Šest metrov pod površino sem prvič zagledal raztrgano vrvico enega konca mreže, ki je lebdela meter nad morsko njivo, pripeta na plutovinasto bunko.
»No, to bo šala mala,« sem pomislil in želel nadaljevati potop, a sem kmalu ugotovil, da moram nazaj v beli svet, kajti začelo mi je primanjkovati zraka. Nov poskus se mi je do konca izjalovil. Sicer sem se uspel potopiti do »štrclja«, ki mi je ostal v rokah, mreža pa se je dokončno potopila na morsko dno.
»Pridi, pusti vse skupaj, ne splača se!« me je opominjal Roosevelt. Njegove besede me niso dosegle, še več, razočaran in zaskrbljen obraz me je vzpodbudil, da nadaljujem s tretjim poizkusom. Na globini devetih metrov sem začutil, kako me odnaša kurenat. Mrzla voda me je božala po vratu in bistrila misli. Podplati na nogah so bili že pomečkani in sinje beli. Še enkrat sem se moral dvigniti na morsko gladino.
Vztrajal sem naprej, zaradi sebe, Roosevelta in iz spoštovanja do Barkoša. Četrtič se mi je uspelo potopiti prav do ribiške mreže in ujeti njen konec, ki sem ga privezal na svojo vrv ter se dvignil do čolna. Vrvico sem nato zavezal na staro lesenjačo, se ob njej potopil nazaj do mreže in s potegi usmerjal kontrolirani dvig.
Dovolj močno sem verjel, da bo Barkoševa ribiška mreža le rešena. Z njegovo barko sva jo pripeljala nazaj v Pavlov bok, vmes sva uspela dvigniti tudi manjšo, v kateri so bile ujete tri ribe, med njimi tudi rožnato-rdeča škarpena. Dobro razpoložena sva očistila mrežo in dnevni ulov, srknila šilce Zankijeve travarice in bahavo prišla pred Barkoša.
Ta je skoraj navil ušesa svojemu odraslemu sinu, češ da bo že videl, kako se meče mreže, ko bo enkrat moral sam začeti šivati luknje v njih. Jaz pa sem si prislužil Barkoševo naklonjenost, in postal sem enak med enakimi v plemenu otoka Sv. Andrije.
»Daj škarpeno Mićiju, naj pokaže, kako jo zna on pripraviti!« je zavpil Barkoš Vinchenci, ki je brez ugovora, sicer s kančkom godrnjanja, naredila naročeno. Riba je bila pač preveč velika, da bi nekdo vse »zavozil« z njo. Takoj sem opasal rožnati predpasnik z volančki in belimi pikicami, ki že desetletja predstavlja moj morski kuharski zaščitni znak. Star štedilnik na drva je kot gorski osamelec stal na dvorišču zgornje hiše, z najlepšim razgledom nad morje. Kot nekoč s staro materjo sem zakuril, pripravil krompirček in zelenjavo, začinil ribo in dal peči v »ror«, kot smo včasih rekli. Barkoš ni dolgo zdržal na svojem šivalnem vogalu, premamil ga je vonj, ki je prihajal z druge strani dvorišča in naznanjal nove okuse kulinaričnega otoškega razvrata.
»Mići, tole je odlično,« je komaj uspel izdaviti po prvem grižljaju, potem ko je resno sedel k obedu.
»Vinchenca, za jutri se kar dogovori, da kuha Mići, pašto z jastogom.«
»Au, boli!« preveč sem blebetal in se skliceval na svojo kuharsko knjižico v obliki malega molitvenika z recepti naših babic z Jadrana. Res smo jedli vse dni »bogovsko« – po domače. Pekli sardele in domači kruh in morske pice, kuhali brodete, pripravljali pašte s škampi in jastogi. Za krono vsega je na moj pekač čudežno prišel še šampjer – riba sv. Petra, kovač, kot mu rečemo ljudje izpod Alp.
Barkoš si je vsak dan zadovoljen brisal brado in šel v svojo manufakturo šivat ribiške mreže, jaz sem kuhal in se redil, Roosevelt pa je enako lahkotno še naprej metal mreže in lovil. Takrat se še ni zavedal, kako težaško rokodelsko delo je opravljal barba s Svetca.
