San Pjer
Sveti Andrija se je prebujal v zgodnjem avgustovskem jutru. Hladen vetrič je kuštral sive lase Barkošu, ki je stal na svojem vogalu zgornje hiše in zrl nad morje. Nekoč je s prvim jutranjim svitom sam dvigal mrežo, sedaj le še čaka, da pride Roosevelt domov in pokaže ulov. Po sinovi hoji prepozna, če bila je polna. Tudi to jutro je le nemo zrl nad obzorje in čakal. A, glej ga frajerja, mladi naslednik, pravzaprav edini resni upravitelj Zankijevega otoka, to jutro ni prišel po hribu od morja navzgor, ampak za Barkošev hrbet iz hiše navzdol. Mladec je potreboval spanje, mreže bodo že počakale.
»Kod hodiš, od kod si se ti vzel?« je bentil Barkoš, vidno nezadovoljen, saj bodo predatorji spet požrli vse ribe iz mreže. Po nepisanem pravilu jih bo dobil nazaj prazne in raztrgane.
Roosevelt je gluh kot sipa odkorakal svojo pot. Preveč stresno se mu je zdelo vse skupaj za začetek jutra. Sicer pa je bil itak že vajen. Oče in sin – kombinacija za znoret – sploh na otoku, daleč stran od civilizacije. In je šel dvignit mrežo, potem, ko je sonce že prijazno grelo. Barkoš je le nemo stal in tuhtal, kaj vse je zagrešil v življenju, da ima le enega sina, ki dela vse po svoje. Po drugi strani pa je dobro vedel, da brez njega ne more ostati na otoku, brez Rooseveltove pomoči ne zmore več sam niti peš od Pavlovega boka do zgornje hiše.
Očitno je šlo za generacijske razlike in medgeneracijsko usodo sožitja na divjem otoku. Spet je miril samega sebe, ko je z dvorišča spremljal sinovo pot v pristanišče. Končno je zaropotal dieselski motor v gajeti, ki je oddajal tisti znani zvok ropotanja starih barkač. Prek zaliva je odmeval kot poezija, srce je s pridržkom zaigralo tudi Barkošu. Že res, da je Roosevelt po duši bolj »težak« kot pa ribič, ampak, morska njiva je tista, ki okoli Svetca ponuja prvovrstno ribo. Slednja pomeni boljše preživetje na otoku.
Gajeta je počasi izplula iz Pavlovega boka, iz edinega otoškega pristanišča. Hitro je odplula iz vidnega polja, le še zvok je valovil skozi zrak. Barkoš je končno sedel na svoj stol pri zlatem vogalu. Vendar pogleda ni umaknil od morskega horizonta. Čakal je in čakal in končno dočakal. Sonce je bilo že zares visoko, ko se je Roosevelt vrnil nazaj, seveda brez ulova, in s strgano mrežo. Vesel sinove vrnitve in obljube, da bo na večer istega dne še enkrat vrgel mrežo, se je brez ugovora spravil nazaj h šivanju lukenj. Kot bi vedel, je že zjutraj iz skrinje vzel nekaj rib za brodet.
»Mar bomo spet jedli brodet?« je bentila dona Vinchenca. Kot staro mater, ki skrbi za Muho in Markeca, bi jo lahko celo razumeli, saj fantiča niti slučajno ne marata ribje čorbe. Preveč koščic, preveč začinjeno, sploh neprimeren obrok za mladce, ki prisega na pašto. Čokolino, makaroni in belo mesto, to je njuna prva izbira. Saj sta normalna, takšen je otroški svet, tako vzgajamo otroke v 21. stol. Z vsakim dnem jih bolj odmikamo od morja in zemlje. Zdi se, da hrana raste v supermarketih, ribe se rojevajo v filejih, meso pa brez maščobe pot rdečo lučjo. Svet, ki ga stari Barkoš več ne razume, se ga ne veseli, in pravi, da počasi odhaja, saj prihaja njegov čas.
Dona Vinchenca je predvidljivo začela kuhati vzporedni obrok za vnuke, hkrati je Barkošu pripravila vse sestavine že njegov ribjega brodeta. Litoželezna plošča na starem štedilniku na drva je bil segreta in pripravljena, da se nanjo postavi velik lonec. Brodet je specialiteta z morja, ki v enem dnevu absolutno pridobi na okusu. Sestavine so bile izbrane; več vrst majhnih rib, med njimi ni umanjkala rdeča bodika. Na koncu za bravo in okus domača šalša in mleta paprika. Tik pred velikim finalom je Barkoš v lonec vrgel še jastoga. To je bil njegov slavni ribji brodet, za prste lizat. Nobena pašta mu ne seže niti do gležnjev.
Druščina tistega poletja se je zbrala za mizo v senci pred Barkoševo kuhinjo. Polizali smo krožnike, brodeta je bilo ravno toliko, da je za vsak slučaj ostal še za naslednji dan. Ta večer je Roosevelt držal obljubo. Še enkrat je odšel na morje in vrgel mrežo. Menda si je na telefon nastavil alarm, da ne bo zaspal.
Stari Barkoš je v »cik zore« že vohal morje in vonjal ribe. Rooseveltu je končno uspelo, ker je bil pravočasen, in je ulovljeno ribo pobasal v kultni Jubov hobok ter jo iztrgal plenilcem, ki jih je v »grotah« okoli otoka Svetca kolikor hočeš. Ulov je bil klasičen; iz mreže je pobral par škarpen, ki bi jih modri sicer vrgli nazaj v morje, ribona, salpo, zapel se je tudi volek, konec koncev je do Barkoša prispela roba za nov brodet.
Na Svetcu v spodnji hiši biva Corni, edini komiški profesionalni ribič, ki je sicer že v pokoju. Poleti raje spi na svoji barki, kot pa v postelji v hiši. Kdaj gre na ribo in na katero pošto, ve le temna noč. Četudi je del družine, Rooseveltov striček, svojo obrt nekoliko skriva. Takšna je pač prava ribiška manira. Dejstvo je, da je pri njem zmeraj dovolj ribe. Včasih naredi tudi kakšno menjavo na morju, kot ta dan. Z ribiči na plivarici je menjal, sicer ni znano kaj, vemo pa, da za dve kaseti svežih sardel. Ene je bil deležen tudi Barkoš, starosta z otoka. Kot poglavar plemena je naznanil fešto s sardelami na »gradelah«. Modra riba, ki je zmeraj hranila in sladila, nas je vse razveselila. Kosilo je glavni dogodek na otoku, ko pridejo k mizi vsa lačna usta. Pri sardelji gastronomski svatbi pa sodelujejo tudi vse otoške cice mice. Tudi izolirani črni mačkon je prišel na svoj račun.
Mići sem bil v sedmih nebesih. Kot začaran sem mlatil po pečenih sardelicah in jih smelo zalival z Rooseveltovim belim vinom.
»Corni, praviš, da je pri tebi mogoče dobiti vse mogoče ribe. Skoraj ne morem verjeti, da je takšna ponudba lahko na otoku?«
»Seveda, je jih ne ulovim, jih lahko pridobim, tu živimo še v časih menjave v naturi« se je pobahal Corni in odšel v spodnjo hišo, kjer je Ivačič tudi pekel sardele s plivarice. Le Corni je kuhal golaž, kot zmeraj, je bil in ostal posebnež. Narobe svet; ves otok je omamno dišal po sardelah, najbolj pa je dišalo iz spodnje kuhinje. Corni je pravi navihanec; človek z močno voljo in energijo, mala pošast na morju, ki pozna vse njegove skrivnosti. Izzival sem ga za ribo San Pjer.
»Corni, če mi prineseš Šampjera, bom pripravil pravo gostijo, obljubim!« sem vzkliknil za njim, predno je dokončno izginil v svoj otoški revir.
»John Dory, John Dory,« ob ulovu vzklika Anglež. »Ein Sankt Perefisch,« se baha Nemec, »pesce San Pietro« skoraj vriska Italijan. Ob obalah vzhodnega Jadrana ribo svetega Petra poznamo pod imenom kovač. Zlato-bronasta ploščata riba ima na obeh bokih značilno temno pego. Legenda pravi, da sta pegi prstna odtisa svetega Petra, ki da je bil le reven ribič, predno je srečal Jezusa Kristusa. Ko en dan ni imel denarja, da bi poplačal dolg, je z golima rokama ujel prvo ribo, ki je priplavala mino. Močno jo je stisnil s palcema in jo uporabil kot plačilno sredstvo.
Tako pravi legenda. V resnici temni pegi zmedeta kovačev plen – male ribe, lignje, pa tudi velike predatorje, ki se odločajo požreti kovača. Poleti in jeseni se San Pjer približa obali. Lovi se ga naključno s čolna na globini 45 m. Pravi izziv za Cornoga, ki je pustil svojo kuharijo in odšel na morje. Vrnil se je šele tretji dan, in to s sveto ribo. Podaril na m je ribo San Pjer, za zahtevno peko z gradel. Naloga je bila zaupana meni, Mićiju z otoka Svetca. Nastopil je čas plemenskega otoškega pobratenja. Ribo svetega Petra smo okušali vsi, tudi mladina. Brez Barkoševega brodeta pa naši želodčki ne bi bili najbolj zadovoljni. Stari Barkoš je bil pač moder mož.
Podobne teme:
- Na avstralsko obalo naplavilo čudno ribo
- Creški brodet na klapski način
- Ribiška mreža
- Otoška kuhinja
- Z gajeto okoli otoka
