Štorije z Jadrana 3 – Paradižnikova juha

Mitja Zupančič, Štorije z Jadrana, 3. poglavje – Paradižnikova juha

Na hrvaški nacionalni televiziji je ravno izzvenela nedeljska televizijska oddaja »More«, v kateri je bil tudi prispevek z menoj, kako ostajam z morjem na Ti, kako prihajam na Jadran, in kako obožujem otoke, ko je zazvonil telefon.

»Ferdi na drugi strani!« je skoraj zakričal v slušalko. »Ja, Ferdinando Zorović, iz Nerezin, z Lošinja.«

»Kaj bo dobrega, stari?« sem presenečeno vprašal, ko se je kar vsulo iz njega. V eni sami minuti sem prejel milijon informacij: Oddaja je bila odlična, pripravlja se ekspedicija v francoski Sète, na plovbo bo odšel lošinjski loger Nerezinac, jaz pa sem bil povabljen v štiričlansko posadko za to morsko avanturo. Enako, kot je bilo vse povedano na dah, sem tudi sam izdahnil en velik ja, ne da bi v resnici vedel, na kaj sem pristal.

Sledilo je evforično nedeljsko popoldne, polno zgodb, kako bo treba zapustiti Jadran in vpluti v zimske razmere na Sredozemlju, obpluti italijanski škorenj ter se izogniti beguncem iz Afrike. Nato pa vzeti kurz skozi Messinski kanal na Siciliji in skozi Bonifacijev preliv, ki ločuje Korziko in Sardinijo ter zapluti v Sète, v sredozemsko južno francosko pristanišče na Azurni obali, ki je zgodovinsko še kako povezano z jadranskimi pristanišči. Sploh s hvarsko Jelso, iz katere so v Francijo v 19. stol. prav preko Sèta izvažali vino.

 

 

 

Zimski 2. februar je bil izbrani datum odhoda, pa ne na ekspedicijo, ampak na zimsko testno plovbo, kjer naj bi mednarodna posadka izbranih štirih mož, treh Hrvatov in moje malenkosti, v realnih razmerah, ki jih je bilo mogoče pričakovati v Sredozemlju, preizkusila obnovljeni loger, sicer zgrajen okoli leta 1880. Gilberto in Steno sta že čakala na barki, ki se je morala dan prej udeležiti odprtja Reke – evropske prestolnice kulture. Deževalo je, jaz pa sem večer pred odhodom z vlakom iz Ljubljane prišel do Reke, nato pa v dežju, z ogromno, ampak res ogromno torbo, peš nadaljeval pot v pristanišče Karoline Reške.

Naenkrat me je ustavil mož postave: »Kam pa kam, ali imate akreditacijo?« me je vzvišeno vprašal.

Nisem vedel čisto dobro, po kakšni akreditaciji vprašuje, a že kmalu sem dojel, da je stvar resna, saj sem kar sredi ulice, na dežju, moral odpreti torbo in na dan privleči vse, kar sem tovoril s seboj. Nič uporabnega ni bilo: zimska jadralna oblačila, škornji, bunda in naglavna baterija ter nekaj hrane ter dva kilograma pristne bohinjske zaseke in sušeni ocvirki. Policaju, varuhu reda in miru, ni bilo nič jasno, kot tudi meni ne, da je loger vezan prav na drugi strani pristanišča. Končno sem ga v spremstvu varnostnikov tudi dosegel, na zunaj moker od dežja, na noter pa od potu. Na krovu me je sprejela vesela druščina dveh lošinjskih jadralcev, in takoj sem prejel navodila, kaj se sme, kaj ne sme, kakšni so plani in pričakovanja. Le svojega ležišča – postelje nisem našel, ker ga enostavno ni bilo.

»Jutri ob svitu odrinemo,« je pripomnil Gilberto, tudi kapitan ladje.

»Najprej gremo proti Rabu, kjer moramo pobrati še Mladena. Njega res rabimo, saj je najbolj izkušen v Sredozemlju, pa menda je odličen v kuhinji,« je pripomnil Gigi.

Ker ima kapitan zmeraj prav, ukaze na ladji pa je potrebno dosledno izvajati, ni bilo več nobenih dodatnih vprašanj.

 

 

 

Noč je bila mokra, curljalo je povsod po barki, sam pa sem legel na tla – na gole deske – in od utrujenosti ter ugodja, biti spet na barki, kmalu trdno zaspal do jutra. Motor je zabrnel, debele vrvi so bile zložene na palubi, loger pa je ubiral kurz proti rabski Supetarski Dragi. Klicali smo Mladena, a žal brez uspeha. Zaradi spremembe kurza smo izgubljali skoraj štiri ure, možak se nam pa ni niti javil.

»Kakšna ignoranca in nesramnost,« sem pomislil, potem ko je kapitan norel, da bo poklical lastnika barke in odpustil zadnjega člana posadke, še predno je ta stopil na barko. Odločnost in kapitanova nejevolja pa sta bili pozabljeni v trenutku, ko se je na krov Nerezinca končno primajal Mladen, za prijatelje tudi Mišo ali Šćerbica. Njegova pojava je bila pomirjujoča in ohrabrujoča. Sivi lasje speti v čop in bela brada so dajali vtis pravega morskega volka, oblečenega v Musto oblačila, sredi zime brez kape in nogavic.

»Jaz sem Mišo, za tiste, ki me še ne poznate. Veliko sem plul po Sredozemlju. Kapitan, kaj imaš raje, da veš, v kaj greš, ali da se tega niti ne zavedaš?« je že prvo minuto pametoval Mišo in njegovih monologov nikakor ni bilo videti konca. Enostavno je vedel vse in še več, no, takega smo morali sprejeti, če smo želeli, da nam bo tudi skuhal kaj za pod zob.

Določili smo partnerje v ekipi. Ladja mora stalno pluti in biti pod nadzorom. Gilberto je zato odločil, da bomo delali v dvojicah, vsaka po šest ur. Mišo in Steno, kot drugi par, kapitan Gilberto in jaz, kot prvi par v izmeni. Šesturna perioda ni niti dolga niti kratka, je pa stalno ponavljajoča in zmeraj pride prekmalu ter mine prepozno, posebej ponoči. To, da na ladji nimaš predaha, da ti usodo kroji vreme, in da niti tja, kamor gre zmeraj vsak sam, ne moreš v miru, pa je dejstvo, ki se ga kmalu navadiš. No, tudi higiena je nujna, a skrajno vprašljiva, saj se zgodi, posebej v zimskem času, da več dni plovbe niti škornjev ne uspeš sezuti.

 

 

Prosti čas, ki ga v resnici ni bilo, je bil posvečen prehranjevanju in njenim navadam. Hlebec svežega kruha, izboljšan s tradicionalnimi ocvirki Kodila in bohinjsko zaseko iz moje ogromne torbe, sta postala hit vsakokratnega obroka, saj se je okoli nas zapiralo nebo in bili smo v pričakovanju močnega juga.

»Veš, to smo jedli, ko sem še delal v Sloveniji,« je pripomnil Mišo in zdelo se mi je, kot da bi vsak perspektiven Hrvat vsaj del življenja že preživel pri nas. Če že ni služil vojnega roka v Sloveniji, je pa študiral pri nas, se zaljubil ali pa delal. Zaseka je res sekala naokoli, moj razneženi želodec, ki pa ni dobro prenesel samo suhih dnevnih obrokov, si je zaželel vsaj skodelico tople juhe, kajti prihajajoča noč je bila še v polmraku dneva hudičevo mrzla.

»Bom, jaz, bom jaz pripravil juho!« se je sam od sebe ponudil Mišo.

»Tisto najboljšo, ki požene kri po žilah!« je odmevalo po palubi, ko je nesojeni kuhar izginil v podpalubje.

Prikazovala se mi je goveja juha, četudi iz vrečke. Ona, alpska, ali pa dunajska. Že vnaprej sem se priporočil, da prosim zmerno, raje manj začinjene jedi. In le ena je takšna, ki jo ne jem. Pa sem postal predmet zasmehovanja »razmaženega« podalpskega mornarja, ne da bi sploh uspel dokončati stavek in povedati, za katero jed gre. Štiri pasje sklede, vsaka v svoji barvi, so namigovale, da prav veliko pomivanja posode ne bo. Meni dodeljena je bila roza barve, kar sem stoično sprejel in verjetno prekinil nadaljnjo zabavo na moj račun.

Ropotanje v podpalubju je obmolknilo, na stopnici pred kajuto pa je z nasmehom stal Mišo s svojo kulinarično mojstrovino.

 

 

 

»O, madona, samo tega ne!« sem nekontrolirano siknil in že sem v rokah držal svojo rozasto skledo s polno toplega koncentrata Mottijeve paradižnikove juhe. Ogabno, zame je paradižnik namreč tisti, ki ga ne prebavim, saj mi dvigne kislino. Pasirana paradižnikova juha pa je njena najhujša izvedenka. Kakšen smeh, režanje sredi ničesar! Hrvaški del posadke pa je hvalil kuharja ter dodatno sipal v juho še čili, poper in olive. Ajoj, za umret. Iz golega spoštovanja do ekipe in Miša sem prvič v življenju pojedel tisto rdečo brozgo, potem pa skoraj bruhal in umiral. Pridobil pa sem simpatije, da sem žilav in trden član posadke, ki mora dihati skupaj. Nisem vedel, da je vse skupaj bila priprava na nov krog, kajti osrednja jed so bili makaroni v paradižnikovi omaki. Takrat pa se mi je snelo in izbojeval sem si privilegij, da sem lahko jedel puste makarone. Spomnil sem se mojih skavtskih dni, pa sem makarone začinil z orehi in sladkorjem. Kaj češ, dva svetova, ki sta bila ubrana pod jadri, a daleč narazen v kulinariki. Očitna kulturna razlika, ki pa jo je veljalo upoštevati, sicer bi začel kuhati jaz, ki sem bil tudi vešč gastronomskih veščin, a sem jih pametno zadržal zase.

Noč je bila dolga in temna. Jugo je premetaval barko, ki je plula po odprtem med Žirjami in Visom. Niti GPS-karta ni delala, ker jo za srednji Jadran še nismo uspeli kupiti, tista, ki pa je bila v napravi, je kazala le do Zadra, o radarju pa smo lahko le sanjali. Ostala sta le občutek in sreča na krmilu. Te pa ni imel kapitan Gigi, ki je padel po palubi že prvo noč in si nalomil rebro. Od devete ure zvečer do tretje zjutraj sem tako ostal sam za krmilom 18 metrov dolgega logerja Nerezinac. Bojeval sem se s temo in ogromnimi valovi, ki so premec barke zabijali v val. Potovalna hitrost je iz več kot osem vozlov padla na komaj obvladljive 3,2 vozla, da si sploh še imel nadzor nad krmilom. V mojem trebuhu pa se je z barko vred »jugala tomato brozga«. Vse do jutra sem moral zdržati, do zamenjave straže, da sem lahko odpel troje hlače in nastavil zadnjico v vedro ter se olajšal. Scena je morala biti v nebo vpijoča do te mere, da sem se zasmilil Mišu, ki je zame začel kuhati brez paradižnikove osnove. Aleluja!

Ko smo prispeli v Split in je že vse kazalo, da bo naša misija v skorajšnjem času končana, nas je orkanska burja priklenila v mesto duhov, kuharju pa odvzela profesijo, saj smo se kulinarično naslajali v stari dalmatinski oštariji v Viđakovi. Štiri dni je bil dolg prisilen postanek, z vsakim dnem pa smo pridobili slab kilogram telesne teže. Na kosilo smo pač prišli opoldne, nato pa sedeli in kramljali vse do večerje, in naprej, do zaprtja gostilne. Končno smo odpluli z burjo, ki nas je zalivala vse do Malega Biskaja (Kvarnerića), kot mu ljubkovalno rečejo domačini.

 

 

 

 

 

Zgodnje zimsko jutro, ko se noč še ni poslovila, smo tiho vpluli v lošinjsko luko. Mišo je s starim kruhom strgal po posodi, v kateri je bilo le še za ščepec bohinjske zaseke. Steno, ki ima bolj slabe zobe, pa je sedel pod jamborom, in jedel svoj dnevni jutranji obrok: jabolko, trdo kuhano jajce, košček kruha in luknjičasti sir. Na vse sem pristal, samo da je paradižnik izginil iz ponudbe lošinjskega logerja Nerezinac. Zdravstvena epidemija koronavirusa nam je kasneje sicer preprečila odpluti na dva meseca dolgo pot, ki nas še čaka. Mišo pa nam je že zagrozil (obljubil), da se bo njegova kuhinja spreminjala skladno z geografsko širino plovbe. Tako, da spet nemirno listam po kuharskih bukvah z južno italijansko, sicilijansko in francosko kuhinjo. Ponovno me preganjajo sličice z rdečim paradižnikom.

 

 

 

Podobne teme:

• Lošinjski loger Nerezinac v Piranu
• Nerezinac v Piranu
• Zimska plovba logerja Nerezinac
• Gilberto Fazlić – Gigi
• Zimska plovba logerja Nerezinac