Z gajeto okoli otoka
Dnevi na otoku sredi ničesar so bi bili kot jajce jajcu podobni drug drugemu, če zbrana druščina ne bi dnevno iskala zmeraj novih zadolžitev, ki so s seboj prinašale zanimive dogodivščine. Ena takšnih je bila morska pot z gajeto okoli otoka Svetca.
»Jutri zjutraj gremo okoli otoka. Dobimo se na vezu v Mondanovi, nato bomo odpluli proti zahodu do rta Križic. Kdor želi z menoj, naj bo na barki ob sedmi uri,« je sporočil Roosevelt ob jutranji kavi na dvorišču zgornje hiše, nato pa izginil v vinograd. Rokavica je bila vržena in dan je bil spet vsebinsko poln. Oblikovala se je ista ekipa, kot je že osvojila Krajicin: Zaruška, Muha, Ujević in Mići. Skoraj vsi smo bili na spisku, doma so ostali le Markec Barkoš in dona Vinchenca. Priprave na plovbo so takoj stekle, četudi je bilo še skoraj ves dan do odhoda. Dogodek pač, ki šteje, če te mladi »gazda« vzame s seboj, kajti svoje lesenjače ne bo dal iz rok. Torej si obsojen na zapor brez zidov, tako kot nekoč kaznjenci z otoka.
»Kako dolga pa bo plovba?« je vprašala Zaruška, ki je imela velike morjeplovne izkušnje, zato je vedela, da brez vode in vetrovke ne gre nikamor.
V knjigah piše, da ima otok 11,9 km obale, ki je večinsko nedostopna, strma in kamnita. Na severozahodni strani je visoka tudi do 200 m in se prepadno spušča v morje, ki je okoli otoka globoko okoli 100 m. Za jadranske razmere je globina skoraj strašljiva, morski tokovi in čisto morje na nevidnih cestah s seboj vozijo bogat morski živelj.
»Torej je pred nami 6,42 navtičnih milj, ki bi jih morali z Barkoševo obnovljeno gajeto obvladati v dobri uri plovbe,« sem pojasnil občestvu, kar pa je veljalo le za primer mirnega morja. Tega že dolgo ni bilo v viškem akvatoriju. Vsako popoldne je prek otoka letela kakšna nevihta. Žal ga je zmeraj zgrešila, zato je še naprej vladala suša. Je pa razburkala morje, južnik z južne strani je nagajal pri pristajanju v Pavlovem boku, severno nad celino so se zbirali oblaki, ki so napovedovali burjo. Ta je počasi začela dvigati morje na severni strani otoka. Končno je Roosevelt prilomastil nazaj iz vinograda, kjer mu je pred pripeko in točo pomagal trse pokrivati tudi Ujević. Zbrani v senci pred Barkoševo kuhinjo smo načrtovali Noetovo plovbo novega dne.
V zgodnjem jutru smo se spustili nizdol po strmem južnem pobočju. Najprej mimo hiše do borovega gozdička, v katerem je v viseči mreži spal Ujević. Obvezna carinska obveznost s požirkom dezinfekcijskega žganja in pot naprej, no navzdol, skoraj do spodnje hiše. Tam je uhojena stezica skrenila levo, proti cerkvici sv. Andrije in naprej do Rape ol guzice, kot so votlino pred Mondanovo poimenovali domačini. Pot do barke je bila ozka, strma in krušljiva, neprimerna za natikače. Še najbolj je bila podobna kakšnemu spustu po alpskem melišču. Južni veter je padal in obračal ravno toliko, da mi je odnesel klobuk. Padel je v morje in se zataknil za skalo tik ob vhodu v majhen zaliv, kjer je že čakal Roosevelt.
Znani zvok starega dizelskega torpeda je brnel in pregnal vse ptice roparice. Vnesel je življenje in nemir v otoški vsakdan. Roosevelt je že odvezal svojo gajeto in nas pustil čakati na ploščati skali. Najprej je šel iz morja rešit odpihnjeni klobuk.
»Pusti ga, bomo že, še barko boš razbil!« sem kričal nanj Mići. Ampak Roosevelt se ni dal motiti. S spretnostjo domorodca, ki mu je čoln bližji kot avto, je virtuozno, zataknjenega za morsko čer, pobral klobuk, ki je prepotrebna zaščita pred avgustovskim soncem, sploh ko prihaja v zenit. Obrnil je prduljo, ki je nežno predla, in se s premcem približal vstopni skali. Pod njo je bilo kristalno čisto morje, pogled je segel do dna. Posadka se je med seboj spogledala z isto mislijo: Zakaj ne bi najprej skočili v morje? Ideja se je zdela vrhunska, čeprav morda nespametna, kajti zunaj bi znalo biti vetrovno. Po činu in starosti smo se končno vkrcali, Roosevelt je povečal plin, dvignili so se vrtljaji motorja, ki je zadovoljno predel in začel sekati valove v smeri zahoda. S kamero v roki sem sedel na premec, da bi lažje užival v pogledu na prvinsko obalo okoli Svetca. Za nami so ostajali Povlov bok, Draga, Slatina in Zlatna glava, ko smo v majhnem čolniču, še najbolj podobnem kopalni kadi, srečali Ivačića.
Zanki iz polovice spodnje hiše je skoraj vsak dan odšel na ribolov. Užival je na morju, ko je podoživljal svoje mlade dni. Po postavi mu človek ne bi pripisal, da bo uspešno ribaril, a videz zmeraj vara. Ivačić si je dnevno privoščil svežo ribo, iz zaloge je jedel le takrat, ko je morje besnelo.
»Ojla, ima li ribe?« sem Mići vpil iz gajete na kaič. Ivačić pa je kazalec postavil prek ustnic, češ, brez »galame«, sicer bodo ribe ušle. Ni kaj, umazano bel Jubov »hobok« je bil spet poln rdečkastih rib, podobnih ribonu z belim mesom. V svojem svetu, z ribiško palico v roki, se je zdel neskončno srečen. Mimo njega je švignil še drugi, še manjši čoln Zankijevih sorodnikov, ki so družinsko, za teden dni prišli na počitnice in odprli svojo kuhinjo. Tudi ta je narekovala meni po izbiri, kar se ulovi, sicer mati spečejo iz zaloge. Ti pa niso lovili z ribiško palico, vlekli so panulo. Le Roosevelt, ki je bolj težak kot ribič, ni ribaril med potjo. Za trenutek mi je celo predal rudo, ko sva z gajeto postala dvoedina ednina.
Bližali smo se zahodnemu rtu, val je postajal vse višji in neugoden. Rt Križac, pred Velim Fumorjem, prav tam, kjer se obala prepadno in najbolj strmo spušča v morje, smo morali obrniti. V daljavi smo s pogledom še uspeli ošvrkniti Jabuko, ampak burja s severne strani otoka je bila premočna, da bi lahko pluli okoli.
»Vidiš te ‘letice’, po njih so se naši dedje spuščali k morju in ribarili, in nazaj na vrh otoka do naših hiš. Si moreš misliti, kako vztrajni, spretni in pogumni so bili?« nas je s prigodami z otoka razsvetljeval Roosevelt. V živo sem si predstavljal koščenega Zankija, ki za preživetje svoje družine v tem surovem svetu tvega življenje. Divja lepota me je prevzela, hkrati pa tudi misel, da barke in ljudi ne velja izpostavljati nevarnosti. Metrski valovi in sunki vetra so pač preveč za gajeto, ki je tudi sama živa stvar in prvi član posadke. Obrnili smo in se po isti poti vrnili nazaj v Pavlov bok. Med Zlatno glavo in Slatino je Roosevelt sredi dneva dvignil ribiško mrežo. Bila je preveč raztrgana, da bi bila polna. No, tri ribice so se le ujele v njej, kot iz usmiljenja, da jih ne bo spet preveč slišal od done Vinchence. V zraku je zadišalo po brodetu.
