30 let Muzeja solinarstva
V letu 2021 mineva 30 let od odprtja muzejske zbirke Muzej solinarstva, ki leži v južnem predelu Sečoveljskih solin Fontanigge ob kanalu Giassi. Muzej vse od nastanka deluje kot dislocirana enota Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran in obsega štiri obnovljene solinarske hiše, v katerih je s pomočjo predmetov, pisnih in fotografskih virov prikazana zgodovina solin ter način življenja in dela solinarjev. Pred hišami sta na ogled tudi dva rekonstruirana solna fonda.
Besedilo: Veronika Bjelica, Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran in Matjaž Kljun, Zavod za varstvo kulturne dediščine, območna enota Piran
Ob tej priložnosti je Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran v sodelovanju z Območno enoto Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije Piran pripravil medinstitucionalno razstavo, ki prikazuje nastanek, razvoj in delovanje Muzeja solinarstva. Del razstave vključuje tudi krajši dokumentarni film, ki na temeljih intervjujev z osebami, ki so bile vpletene v nastajanje Muzeja solinarstva, predstavlja zgodbo snovanja, obnavljanja in delovanja zbirke. Razstava je bila odprta v pritličju palače Gabriellli na poletno muzejsko noč, septembra pa se je selila v Muzej soli v Cervio, kjer je bila na ogled do sredine novembra 2021.
Pridelava soli iz morske vode se je na istrskem polotoku razprostirala od Trsta do Brionskih otokov, katerih soline so prvič omenjene v 6. stoletju. Od 9. stoletja so na območju istrskega polotoka gradili soline v Trstu, Škednju, Miljah, Žavljah, Kopru, Izoli in Piranu, med katere štejemo Sečoveljske soline, soline Fazan v Luciji in Strunjanske soline. Prve zapise o Piranskih solinah zasledimo že v prvem statutu mesta Piran iz leta 1274. V preteklosti so zaznamovale obalni prostor, vplivale na razvoj obalnih mest, podobo krajine priobalnega pasu in prispevale k izoblikovanju specifičnega načina življenja lokalnega prebivalstva.
Piranski solinarji so se nekoč skupaj z družinami naselili v soline 24. aprila, na dan sv. Jurija. Tam so ostali do zaključka sezone pridelave soli, ki je lahko trajala tudi do konca septembra. Zahtevnost in obsežnost solinarskega dela je največkrat vključevala celotno družino, ki je poleg dela na solnem polju opravljala tudi kmetijska dela. Specifika solinarskega dela je skozi stoletja prispevala k razvoju posebnega orodja in pripomočkov, ki so jih solinarji uporabljali pri svojem delu, pa tudi vsakodnevnih posebnosti življenja v solinah. Kazale so se predvsem v oskrbi s hrano, pripravi jedi, kot so na primer peka v skupnih pečeh in označevanje kruha s krušnimi žigi, oskrbovanje s pitno vodo, pranje perila in različnih običajih. Živeli so v hišah, ki so pripadale solnim fondom. Največkrat so bile enonadstropne, kjer je prvo nadstropje obsegalo stanovanjski prostor s kuhinjo in eno ali dvema spalnicama. V pritličju je bil prostor za skladiščenje soli in spravilo orodja.
Način pridobivanja soli se na območju Piranskih solin ni bistveno spremenil od 14. stoletja, ko so uvedli paški postopek pridelave soli z vzgojo posebne podlage – petole v kristalizacijskih bazenih, ki je omogočila pridelavo kakovostne, čiste in bele soli. Solinarji so skrbeli za celoten proces pridelave soli, od priprave solnega fonda do pobiranja in skladiščenja soli. Sol so pridelovali na fondih, ki so bili razdeljeni na bazene za izhlapevanje in kristalizacijo, med seboj pa so bili povezani prek sistema kanalov, nasipov in zapornic. Na osnovi poznavanja vremenskih razmer so morali uravnavati pretok morske vode na solnih poljih, jo dovajati v bazene različnih stopenj izhlapevanja in dnevno pobirati sol v kristalizacijskih bazenih – kavedinih.
V začetku 20. stoletja so bile soline v Strunjanu in severni predel Sečoveljskih solin, imenovan Lera, modernizirane. Prenova je prinesla spremembo v podobi solin in učinkovitosti, a hkrati se je ohranilo nekaj karakteristik srednjeveškega tipa pridelave soli. Delo, ki ga je solinar prej opravljal sam, je bilo razdeljeno na delo vzdrževalca, vodarja in solinarja. Prej samostojni fondi so tako postali odvisni od pretakanja vod v skupnih izparilnih bazenih. Predel Fontanigge v Sečoveljskih solinah in soline Fazan v Luciji, ki so delale še naprej po starem postopku, pa so bile opuščene v šestdesetih letih 20. stoletja. Soline Fazan v Luciji so se umaknile lucijski Marini, tako da je predel Fontanigge ostal še edini primer dediščine starih piranskih solin s sledovi stare tehnologije pridobivanja soli, dela in življenja ter kulture, ki je bila vezana na staro pridobivanje soli.
Tega neverjetno dragocenega pomena se je zavedal tudi dr. Miroslav Pahor, prvi ravnatelj Pomorskega muzeja Piran. Njegovo delo je bilo podlaga za nastanek Muzeja solinarstva. V šestdesetih letih je z drugimi sodelavci, med katerimi je bil tudi fotograf Josip Rošival, dokumentiral takratno stanje solin. Ustvarili so dokumentacijo, fotografije, zbrali so tudi veliko predmetov in s tem zajeli še zadnje dneve utripanja dela in življenja v solinah. Spoznal je, kaj vse bi lahko izgubili in v izogib temu predlagal postavitev muzeja na prostem, kjer bi se vsaj del te kulturne dediščine ohranil.
Miroslav Pahor je v prispevku iz leta 1972 izdelal podroben načrt za muzej, ki ga je sprva postavil v Strunjan. Ideja je potihnila vse do sredine osemdesetih let, ko se je z zaposlitvijo Zore Žagar v Pomorskem muzeju »Sergej Mašera« Piran pokazala možnost uresničitve ideje o Muzeju solinarstva. Z dr. Mojco Ravnik iz takratnega Medobčinskega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran ter arhitektko Stanko Pustoslemšek so dokumentirale stanje v solinah in ocenjevale, kateri del solin bi bil najprimernejši za tovrsten muzej na prostem. Glede na dostopnost, etnološko pričevalnost in relativno ohranjenost so se v sodelovanju s podjetjem in solinarji Droge Portorož – Obrat Soline odločili za kanal Giassi s Cavano 131, v predelu Fontanigge v Sečoveljskih solinah.
Prva faza nastajanja Muzeja solinarstva je potekala med letoma 1989 in 1991, ko je bila obnovljena prva hiša na južnem bregu kanala Giassi in rekonstruiran pripadajoči solni fond. Muzej solinarstva s prikazom etnološke zbirke o delu in življenju solinarjev ter srednjeveškega načina pridelave soli je bil odprt septembra 1991 in je že od samega začetka deloval kot živi muzej po sodobnih smernicah. Med letoma 1992 in 1994 je bila izvedena obnova druge solinarske hiše s pripadajočim solnim fondom. Obnovljena hiša je bila namenjena potrebam skladiščenja orodja in pridelane soli na muzejskem solnem fondu. Leta 2003 je bila v okviru mednarodnega projekta »All about salt« obnovljena tretja solinarska hiša ob severnem bregu kanala Giassi in sočasno je potekala tudi gradnja lesenega mostu, ki je omogočal dostop do desnega brega. V letu 2011 je bila obnovljena še četrta solinarska hiša, ki je namenjena predvsem različnim pedagoškim programom in občasnim razstavam.
Pomorski muzej Piran je za prikaz solinarske dejavnosti srednjeveškega tipa skrbel v sodelovanju z nekdanjimi solinarji, študenti in drugimi zunanjimi sodelavci ter prostovoljci, ki so pomembno prispevali k ohranjanju dediščine in živosti zbirke. Muzej je včasih pridelal tudi do 130 ton soli na leto. S pridobljenimi finančnimi sredstvi je delno financiral stroške dela pridelave soli, letnega vzdrževanja solnih polj in vzdrževanje infrastrukture, potrebne za delovanje Muzeja solinarstva. S prikazom tradicionalnega postopka pridelave soli v avtohtonem okolju je zbirka v prepletu premične, nepremične in žive dediščine ponazarjala neprecenljivo vrednoto in redkost v slovenskem ter evropskem prostoru. Uspešnost delovanja Muzejske zbirke se je kazala v rasti števila obiskovalcev, ki so bili navdušeni, da so jih po zbirki vodili nekdanji solinarji, ki so poznali vse skrivnosti solinarskega dela.
Doprinos živosti zbirke so predstavljali tudi mednarodni prostovoljni etnološko-renovacijski delovni tabori SOLINE–SALTPANS. Na pobudo Primoža Pipana je Pomorski muzej organiziral tabore v sodelovanju z zavodom Volutariat od leta 1999 do leta 2014. Udeleženci tabora so bili nastanjeni v solinarski hiši, spoznavali so dediščino lokalnega okolja in opravljali razna solinarska opravila ter tako izkusili način življenja in dela v starih piranskih solinah.
Kljub obnovi štirih solinarskih hiš in prikazovanju solinarske dejavnosti pa stanje na predelu Muzeja solinarstva, ki je bil z odlokom Vlade Republike Slovenije leta 2001 razglašen za spomenik državnega pomena, danes ni urejeno, kot pritiče edinstveni kulturni dediščini. Infrastrukturno stanje spomenika državnega pomena ne kaže podobe, ki je bila vzpostavljena v preteklosti. V preteklosti delujoč sistem prepleta ohranjanja in razvijanja povezanih elementov premične, nepremične in nesnovne dediščine je danes prepuščen izginjanju in propadanju na več segmentih.
Navezujoč na stanje na območju Muzeja solinarstva pa je propadanju izpostavljeno celotno območje južnega predela Sečoveljskih solin Fontanigge. Stotine enot solinarskih hiš, ki so nekdaj krasile podobo solinarske krajine, so se do danes večinoma ohranile le kot razvaline, hkrati pa nanosi muljastega sedimenta pospešeno brišejo tlorisno strukturo solnih polj, propadajo nasipi, zapornice in drugi ostanki nekdaj razvejane dediščine.
Pri varovanju kulturne krajine solin bi bilo treba upoštevati dejstvo, da je ta prostor nastal in se stoletja razvijal in ohranjal prav zaradi osnovne dejavnosti – pridobivanja soli. Soline moramo ohranjati kot celoto, kjer so naravni in človeški dejavniki v idealnem sožitju in medsebojni odvisnosti.
Čeprav je danes solinarska dediščina močno ogrožena, predstavlja enega izmed gradnikov identitete lokalne skupnosti. V lokalnem okolju je čutiti močno pripadnost solinarski dediščini in nujo, da bi solinarsko dediščino tudi v prihodnje spoznavali in uživali v vsej njeni vrednosti ter pričevalnosti. Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran skrbi za strokovno prezentacijo in zagotavlja vodenje za vse obiskovalce muzeja solinarstva, poleg tega pa gosti vrsto razstav, tečajev in drugih dogodkov, ki na različne načine doprinesejo k širjenju zavedanja o pomenu solinarske dediščine. Kljub nekoliko omejenim možnostim se trudimo izvajati različne projekte in programe s ciljem predstavljanja, vrednotenja, varovanja in ohranjanja še vedno žive, a tudi vse bolj ogrožene in izginjajoče solinarske dediščine.
Izpostaviti gre enega izmed projektov, ki je nastal v sodelovanju Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran, Zavoda za varstvo kulturne dediščine OE Piran, Samoupravne skupnosti italijanske narodnosti Piran, Skupnosti Italijanov »Giuseppe Tartini« Piran in drugih sodelujočih. Skupaj smo pristopili k pripravi vsebin in dejavnosti, povezanih s kulinariko, ki je bila tudi pomemben del življenja in dela v piranskih solinah. Projekt smo poimenovali »Solinarska kulinarika«, vsebina tematike projekta pa povezuje širok geografski prostor lokalne skupnosti Pirana z zaledjem in ljudi v njem. S projektom smo želeli predstaviti in prikazati način priprave različnih jedi, ki so bile zelo pogosto prisotne tudi v solinah. Prvič smo projekt izvajali v letu 2020, ko smo sprva izvedbo dogodkov načrtovali na različnih lokacijah, vezanih na solinarsko dejavnostjo, a smo zaradi nepredvidljivih razmer in spremljajočih omejitev, povezanih z epidemijo, izvedbo sproti prilagajali. Večino predstavitev jedi smo s sodelujočimi tako pripravili v obliki krajših posnetih video vsebin, ki smo jih nato prek spleta posredovali javnosti. Predstavili smo jedi, ki so bile del življenja in dela v piranskih solinah: peko kruha v krušni peči, artičoke, testenine »bigoli con le luganighe«, »sardele na šavor« in bobiče.
V drugem letu smo uspeli večino predstavitev jedi izvesti skladno z zastavljenim programom v okoljih, povezanih s solinarsko dediščino, največkrat v Muzeju solinarstva. Predstavili smo peko kruha, kuhanje polente z ribami in različne mineštre. Na vseh dogodkih pa smo izvajali tudi ustvarjalne pedagoške delavnice, povezane s solinarsko dediščino. Izdelovali smo manjše kruhke, ki smo jih po zgledu nekdanjih solinarjev označili s krušnimi žigi ali drugimi odtisi, barvali pa smo tudi rože vetrov, ki so jih v solinah uporabljali kot pomoč pri napovedi vremena, in risali s soljo. Delavnice so bile namenjene predvsem otrokom in mladim, vsakič pa so se nanje pridružili tudi odrasli. V avgustu smo s projektom »Solinarska kulinarika« sodelovali tudi v okviru praznika sv. Jerneja (San Bortolo), ki ga praznujemo 24. avgusta. Ta praznik je nekoč veljal za solinarski praznik, saj so takratni krajši dnevi naznanjali odhajanje poletja in zaključevanje solinarske sezone. Med solinarji poznan pregovor pravi »San Bortolo mio, ciapa la brenta e sera l`calio«, ki navaja začetek dela v vinogradih in konec del v solinah. Dan sv. Jerneja je tako pomenil konec glavne solinarske sezone, čeprav se je sol, če je vreme dovolilo, lahko delala še tja do srede oktobra ali dlje. Včasih so na ta dan pripravili velik sejem, organizirali so različne igre in ples. Praznovali so tudi s pripravo boljših in bogatejših jedi. Ob tej priložnosti so v okviru projekta predstavnice skupine Solinarska družina (La Famea dei salineri) pripravile za praznik značilne sladice, kot so na primer t. i. busolai in kroštole. Zaključni dogodek projekta smo že drugo leto zapored izvedli oktobra v nekdanjem skladišču soli v Monfortu, v okviru Dnevov evropske kulturne dediščine. S posnetki z dogodkov smo predstavili celoletni projekt, pri izvedbi pa se nam je letos pridružil še Pokrajinski arhiv Koper s strokovno predstavitvijo medinstitucionalnega projekta Prehrana v Kopru in na njegovem podeželju od antike do konca 19. stoletja.
Projekt »Solinarska kulinarika« je dober primer aktivnega sodelovanja številnih javnih institucij in lokalnega prebivalstva pri oblikovanju ter realizaciji vsebin s področja kulturne dediščine. Nadaljnji izziv pa je vsekakor dejavnosti, povezane s solinarsko kulinariko, še bolj vpeti v lokalni in širši prostor ter širiti zavest solinarske dediščine tudi med mlajšimi generacijami.
Ozaveščanje mlajše generacije s solinarsko dediščino Fotografija: Jani Turk, 2020
Pričevalnost projekta so prepoznali tudi na regionalnem televizijskem programu TV Koper. V sodelovanju s tremi institucijami, ki smo izvajale projekt, so posneli serijo desetih oddaj, poimenovanih Kuhinja naših non – dediščina solin. Domačini, katerih življenja so na različne načine povezana s solinami in solinarstvom, so prikazali pripravo jedi, ki so jih jedli tudi njihovi predniki. V vsaki izmed oddaj pa tudi strokovni delavci iz različnih institucij ter nekdanji solinarji predstavljajo neprecenljivo zakladnico znanja naravne in kulturne dediščine. Institucije organizacijo in sodelovanje v tovrstnih projektih nedvomno podpiramo in jih spodbujamo, saj predstavljajo velik doprinos k ohranjanju še vedno žive solinarske dediščine. Oddaje so na sporedu ob nedeljah na TV SLO1 ob 12.40. Prva oddaja je bila predvajana 24. oktobra, zadnja pa bo 26. decembra 2021.
Današnji pomen Sečoveljskih solin je neprecenljiv. Navkljub spremembam načina življenja sodobne družbe so vsebine povezovanja človeka in okolja aktualnejše kot kdaj koli prej. Tankočutni odnos in sodelovanje z naravo je vrlina, ki gotovo ponuja odgovore na sodobne podnebne izzive, v katerih se človekove dejavnosti v večini soočajo z nevzdržnim poseganjem v okoljsko zmogljivost planeta. Ravno zaradi tega ne smemo dovoliti, da se edinstvena tradicionalna dediščina, ki odraža možnost sobivanja z okoljem tudi v sodobnosti, pozablja in izgublja, kot se dogaja na primeru solinarstva. Številna znanja, prakse in način življenja, ki so nastali le v solinah, so ogrožena, a predstavljajo izjemen primer trajnosti in enakovrednega odnosa med človekom in naravo.
Soline in solinarska dejavnost predstavljata edinstvenost na svojem področju in zavedati se moramo, da je potrebno tovrstno dediščino ohranjati, jo spoštovati in prenašati na naslednje generacije, saj le-ta predstavlja tudi njihove korenine. Ohranitev in razvoj solinskega območja je odgovornost tudi širše skupnosti, da dokažemo ozaveščen odnos do neprecenljive zapuščine naših prednikov, ki ji pripada tudi mesto v prihodnosti.
Uporabljeni viri:
Benčič – Mohar, Eda: Kanal Giassi: Muzej solinarstva v Sečoveljskih solinah: Konservatorski načrt, št. 00/II – 3032 – 03. Piran: Zavod za varstvo kulturne dediščine, Območna enota Piran, 2003.
Bjelica, Veronika (ur.): 30 let Muzeja solinarstva. Piran: Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran, 2021.
Bjelica, Veronika, Flavio Bonin in Matjaž Kljun: 30 let Muzeja solinarstva. Razstava. Piran: Pomorski muzej – Museo del mare »Sergej Mašera« Piran – Pirano, 2021.
Bjelica, Veronika in Matjaž Kljun: 30 let Muzeja solinarstva Dokumentarni film. Piran: Pomorski muzej – Museo del mare »Sergej Mašera« Piran – Pirano, 2021.
Bonin, Flavio, Eda Benčič Mohar in Zora Žagar: Muzej solinarstva. Piran: Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran, 2006.
Bonin, Flavio: Piranske soline skozi objektiv Josipa Rošivala. Piran: Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran, 2017.
Pahor, Miroslav in Tatjana Poberaj: Stare piranske soline. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1962–1964.
Služba za komuniciranje RTV Slovenija: Kuhinja naših non – dediščina solin. Dostopno prek: https://www.rtvslo.si/rtv/za-medije/sporocila-za-javnost/kuhinja-nasih-non-dediscina-solin/597276 (2021).
