Bele vdove
IRENA DLAKA (1967) je umetnostna zgodovinarka z dolgoletnimi izkušnjami v izobraževanju, muzejstvu in turizmu. Rekli bi, da je lošinjska ženska, ki vse življenje »ohranja dediščino« svojih otokov, v katere je neskončno zaljubljena. Sporoča na vse mogoče načine: preko razstav, s članki in knjigami, poročili in filmi, predavanji in vodiči ali povsem neformalno – ob skodelici kave.
Besedilo: Irena Dlaka
Žene lošinjskih kapitanov se imenujejo »bele vdove«, ker morajo zaradi svojih večno odsotnih mož same skrbeti za vse, skoraj kot prave vdove. V vseh pogledih morajo biti močne in neodvisne. Njihovo življenje je bilo in ostaja zaznamovano z negotovostjo in čakanjem. Ženske strani zgodovine pomorskih zadev ni doslej nihče obravnaval, ker skoraj ni zgodovinskih zapisov o ženskah pomorščakov. In ženske lošinjskih mornarjev so poleg klasične vloge »žene in matere« plule z njimi, vodile svoje zadeve, bile tudi same brodolomke …
V času prvega vzpona lošinjskega pomorstva v 18. stoletju se je v Velem Lošinju po zaslugi številnih kapitanov razvila nekakšna »pomorska aristokracija«. Takrat je lokalni kronist Martin Botterini zapisal, da so mornarji okoli leta 1770 začeli »jemati s seboj žene iz različnih regij«. Ena izmed njih je bila zagotovo Monica Stives, ki jo je kapitan Pietro Budinich srečal na Jamajki, se poročil z njo in jo pripeljal nazaj na Lošinj. Leto kasneje, leta 1781, ko se je vrnil z drugega potovanja v Ameriko, je umrl zaradi tropske bolezni. Kmalu se je mlada vdova ponovno poročila, in to s pomorščakom Agostinom Petrinom iz znane pomorske družine na Velem Lošinju.
Tudi v času drugega vzpona lošinjskega pomorstva v 19. stoletju, ko so primat prevzeli prebivalci Malega Lošinja, je plul tja, kjer je bilo najbolj tvegano, a zaslužek najboljši. Vse se je vlagalo v nakup ladij, deležev in delnic, do polnega lastništva. Šele ko je podjetje dobro delovalo, se je začelo vlagati v gradnjo ali širitev hiše. Na Lošinju so sicer živeli skromno, preprosto in praktično. Razkošja niso niti omenjali niti izpostavljali, veljalo je, kot da ga ni. Za žene lošinjskih pomorščakov, navajenih na življenje, polno tveganj, ki jih lahko nenadoma pusti brez vsega, je bilo najpomembnejše, da se njihovi možje živi vrnejo domov. Čakale in molile so, pogosto v votivni cerkvi Marijinega oznanjenja v Čikatu, izpred katere so tudi jemale slovo ob odhodu svojih mož na plovbo. Mnogi se nikoli niso vrnili domov. Vdovam navadnih mornarjev je bilo najtežje. Mnoge so bile prisiljene opravljati »moška« dela, da bi preživele sebe in svoje družine.
Medtem ko so jadrnice postajale vse večje in potovanja vse daljša in daljša, so bili možje le krajši čas doma. Da bi bile sploh z njimi, je bil sprejet običaj, da žene kapitanov v prvih letih po poroki plujejo z njimi. Tako je bilo tudi z Marietto, ženo kapitana Giovannija Premude. Leta 1869 se je vkrcala na ladjo s 4-mesečnim dojenčkom in kozo, če bi ji zmanjkalo mleka zaradi »šoka«. Adelina, žena kapitana Giovannija Vidulicha, je leta 1880 sredi Atlantika rodil hčerko, ki so ji dali ime Oceanija. Maria Cosulich, poročena s kapitanom Paolom Tarabbocchijem, ni imela otrok, zato je kot strastna ljubiteljica morja in čolnov pogosto plula z možem. Pravijo, da je bila boljša »kapitanka«, kot je bil mož. Znala je uporabljati sekstant, ravnati z jadri in je bila prav tako poslovna kot njen brat Callisto, soustanovitelj ladjarske družbe Fratelli Cosulich in ladjedelnice v Tržiču.
Prav posebno mesto med lošinjskimi mornarji ima Rosalia Peranovich. Hči pomorščaka se je poročila z Giuseppejem Fetterjem, Švicarjem, ki je prišel v Mali Lošinj zaradi posla s kavo. Po 19 letih srečnega zakona in treh sinovih je njen mož umrl in kmalu se je poročila z bogatim lošinjskim ladjarjem Giovannijem Scopinichem, ki je po osmih letih zakona tudi umrl. Dvojna vdova je z lastnim kapitalom kupila jadrnico, bark »Rebus« in postala prvi ženski lošinjski ladjar. Druge vdove so deleže v ladjah pridobivale kot zakonsko doto ali podevščino. Poleg vseh del, ki so jih lošinjske ženske opravljale pri vodenju hiše, vzgoji otrok in skrbi za posestva (vinogradi, oljčni nasadi itd.), so morale biti mornarke, in hkrati usposobljene za administrativne naloge. Bile so samozavestne, pogumne in stroge. Ljubljene!
Podobne teme:
- Dan pomorstva Slovenije 2021
- Kap. Giorgio Ribarič novi namestnik preds. CESMA
- Alexia Barrier v cilju Les Sables
- Lošinj – otok lošinjskih kapitanov
- Via Apsyrtides – 11. dan
