Creška »bukaleta«
Meteorološko poletje po nepisanem pravilu začne Creški kaič. Tako tudi letos, a kaj, ko sta nestanovitno vreme in skrajno neugodna vremenska napoved marsikomu prekrižala načrte in ga odvrnila od obiska Cresa. »Come to Cres, no stress,« ostaja krilatica, s katero želi ta kvarnerski otok prepričati tudi peščico neprepričanih. Vsi drugi so večinsko dolgoletni gostje, ki se že več desetletij vztrajno vračajo na Apsirtide.
Narava je tista, ki privlači. Pragozd Tramontane pod visokim Sisom, kroženje beloglavih jastrebov – naravnih čistilcev otoka tam gori nad nevidnimi termičnimi koridorji, to so razlogi stalnega vračanja na otok. Neuki ljudje znajo jastrebe spoznati za krive, če v čredi zmanjka kakšna ovčica, ampak oni so mrhovinarji, torej koristni naravni čistilni v naravi. Medonosne rastline in gozdna drevesa dajejo najbolj sladke jestvine, ki se jim ne zmorejo odreči niti stari niti mladi, zato je Cres zmeraj prava odločitev za preživljanje kakovostnega časa.
Vrnimo se k drobnici. Nekoč je bilo na otoku več kot 45.000 glav ovac. V novih časih, ko nas je režim učil, naj hodimo v šolo, ker nam potem ne bo treba delati, je creška čreda padla pod 5000, sedaj je zopet v vzponu. Avtohtone pramenke vzrejajo za prehrano, sproti popasejo pašnike in očistijo visoko travo in druge rastline pod oljčnimi drevci. Nenazadnje jih ovčerejci strižejo, modna oblikovalka Vesna Jakić iz Rute Wool & Design zna umetelno pridobivati filc in iz njega oblikovati avtohtone otoške spominke skozi izdelane cvetove, meduze in vzglavnike. Še tople copate zna izdelati, celo oblačila kroji iz filca. In to prav posebna, za gledališke igralce in operne pevke. Ne gre za bogatijo, ampak za poslanstvo, da bi umetnost tovrstne rokodelske poti živela še naprej na Cresu iz roda v rod. Temu so namenjene njene delavnice, tudi za najmlajše. Pomembnost njenega ustvarjanja je spoznal hrvaški šolski sistem in Vesnin program uvrstil v šolski kurikulum.
Dodano vrednost Rute in »šuvrićev« – plovcev za manjše ribiške mreže, s katerimi so lovili sardele, in so jih prvotno izdelovali iz plute hrastov plutovcev, se kaže v njenih zgodbah. V morju so patinirali, zato vsaka luknjica v materialu ohranja spomin na težko življenje ribičev. Z njihovim recikliranjem Vesna pridobiva dekorativne elemente, Ruta tako postaja pričevalec bogate ribiške tradicije otoka Cresa.
Prav slednjo pooseblja creški kaič, majhen okreten čoln, s katerim so otoški ribarili v priobalnem pasu v velikem creškem zalivu. Dobro zaščiten pred visokim morjem, ki v globokem zalivu ne more dvigniti vala, je bil kaič prilagojen lokalnim potrebam življenja z morjem. Svoje slavne dni je doživljal v časih, ko je na Cresu še delovala Plavica, tovarna za predelavo rib.
Stavba je ostala, od leta 1997 tovarne ni več, v njej so odprli priljubljeni bar, eden mnogih okoli creškega mandrača. A tisti pravi, ki ponudi tudi avtohtone jedi iz svoje kuhinje, je nono Frane. Zato ni naključje, da prav ta creška restavracija vsako leto gosti barkajole in njihove posadke, ki pridejo z vseh koncev Kvarnerja sodelovati na vrhuncu programa, ki predstavlja regato tradicionalnih bark. Letos je v Cres prišlo dvajset bark, kar je sicer manj kot leto poprej, a zgledna številka glede na vremensko napoved.
Prav vreme in poplave na sosednjem Krku in vzdolž severne Dalmacije so preprečile pravočasni prihod članov zadruge Betinska gajeta 1740, da bi na creškem kaiču predstavili otok Murter – otok, kjer tradicija živi sedanjost za prihodnost. V teku je menjava generacij. Med zimo so nekateri stari »partili« onkraj mavrice, srednjih let je le peščica, ki jih zanima tradicija. Generacija se je zamenjala tudi na logerju Nerezinac. Gilberto Fazlić in Steno Vidulić sta odšla v pokoj, lošinjski loger je prevzel mlajši Karlo Acl iz Velikega Lošinja.
Navkljub dežju in močni nevihti je bilo zato še toliko bolj živahno pod streho mestne lože na odprtem prvenstvu Cresa v Mori cantadi. Slavili so upokojenci in potolkli mladince. Kako tudi ne, modrost in izkušenost sta v tej stari igri glavna aduta. V tem primeru so leta celo prednost. Enako kot pri tekmovanju v kuhanju brodeta. Deset ekip, deset enakih sestavin, strokovna žirija pa mora izbrati najboljši brodet med najboljšimi. Ni lahko, a gre, na koncu so nagradili dva, in razdelili vse skuhano med lačno občestvo.
Na račun pridejo tudi vsi tisti, ki med tristo spečenimi oradami v dolgi vrsti niso prišli do svojega zastonjskega grižljaja. Zmagovalci vseh kategorij in zvrsti tudi letošnjega creškega kaiča so bili nagrajeni z »bukaleto«, vrčkom – izdelkom lončarske obrti, poslikanim s koralami in hobotnico. Saj veste: »En bokal ga je spil, pa še enega nalil!«
Mesto Cres je v času prireditve Creški kaič, ki sicer traja teden dni, zares živo. Tudi glasba gre v živo vsak večer, a kulturno obmolkne uro pred polnočjo. Takrat noč dokončno razgrne svoj plašč in mir se pritlehno prikrade na vsak »kantun« tega starega sredozemskega mesteca. Božji mir je tudi v sobah frančiškanskega samostana v Cresu in cerkvi sv. Frane, ki še sredi poletja ponuja postavljene jaslice. Tudi to je posebnost tega otoka – brez stresa. V samostanskem kompleksu spijo barkajoli s svojimi posadkami. Čeprav bo mesto Cres na obali kmalu dobilo nov 5+* hotel priznane svetovne hotelske verige in bližnji avto kamp ponuja več kot enkrat večjo nastanitveno kapaciteto, kot jo premore mesto, se Cres zanesljivo in vztrajno vrača k svojim koreninam ter razvija trajnostne rešitve vzdržnostnega turizma. Z njim ostajajo tudi samostanske nastanitve in aktivnosti na morju ter v naravi: fotolov, opazovanje ptic in prostoživečih živali, kolesarstvo in pohodništvo.
Prav Trail Via Apsyrtides, od skrajnega severnega rta Jastrebarsko na Cresu, prek Lošinja, do najbolj južnega rta Radovan na Iloviku, povezuje otoško skupino v celovito transverzalno pešpot po najlepših točkah in razgledih Apsirtidov. Brez stresa na Cresu – drži, kot tudi to, da je creški festival morja dobil spet vrhunsko oceno in ohranil svoje mesto med top 5 manifestacij, ki ohranjajo in revitalizirajo pomorsko dediščino. Človek občuti edino napetost pred vkrcanjem na trajekt, kajti prav lahko ostane na kopnem, ker so na ladji vsa mesta za prevoz avtomobilov zasedena, četudi še ni sezone. Nekoliko stresna je tudi vožnja po otoku, sploh v zgodnjem jutru, ko pramenke ležerno počivajo na toplem asfaltu. Za kakšno bližnje srečanje in zveriženo pločevino je na koncu vseh koncev itak kriv grifon, kot creškega mrhovinarja kliče domačin Anton.
