11. regata »Nino Gašparinić« – Lovran
Piše: M. Zupančič, fotografija: arhiv eMORJE.com
Pod okriljem zadruge »Naš Lovran, Lovrana nostra« od leta 2009 deluje tudi sekcija »Lovranska lantina«, katere prvi predsednik je bil Mauro Tessitori. Njena naloga in cilj ostajata od prvega dne enaka; ohranjanje, promocija in razvijanje tradicionalnega ladjedelstva pri gradnji plovil v lesu, kjer ima Lovran dolgo tradicijo.
Stari lovranski guc
Stari lovranski guc je majhna barka, ki jo je nekoč zgradil Nino Gašaprinić, njegovo rokodelsko obrt pa je nasledil sin Bruno. Izvorne mere lovranskega guca so 4,95 m v dolžino in 1,88 m v širino. Za njim je ostala praznina, za trenutek je bil lovranski guc (OP 279) izgubljen, dokler ga domačini niso našli zapuščenega in potrebnega obnove. Ta je stekla, barka je bila temeljito obnovljena in restavrirana. Danes predstavlja osrednji eksponat muzeja »Hiša lovranskega guca«, ki je v neposredni bližini Turističnega združenja Občine Lovran.
Lovranska lantina
Sekcija Lovranska lantina vključuje okoli 70 članov, le osem pa jih ima lastno plovilo. V nekdanjih prostorih ladjedelske delavnice Nina Gašparinića je sekcija dobila funkcionalne prostore za svoje delovanje in druženje članov. Mario Legat iz Lovrana je Lovranski lantini doniral dva modela starih jedrenjakov, Stanko Iskra in Lucijan Brubnjak pa sta darovala maketo levta in ročno izdelane lovranske pasare. Člani so s svojimi sredstvi leta 2013 odkupili še eno staro pasaro iz leta 1954 in jo s pomočjo evropskih sredstev iz čezmejnega projekta SLO-CRO Mala barka 2 leta 2018 tudi obnovili.
11. regata klasičnih bark
Ivica Grbac je nova stara sila, ki sedaj vodi sekcijo. Navkljub negotovim časom je zbral članstvo in pogum ter skladno z zdravstvenimi priporočili organiziral 11. regato za trofejo Nina Gašparinića. V morju pred starim mandračem se je zbralo kar 20 bark in barkajolov, ki so se udeležili tokratne regate. Bila je posebna še po tem, da je bila to prva tovrstna regata na Jadranu po zdravstveni krizi epidemije covid-19. Število udeleženih bark je bilo rekordno, kar pa ne preseneča, saj so si udeleženci iskreno želeli jadrati in se družiti.
Covid osiromašil program
Že res, da je bil program nekoliko okrnjen in namenjen le ozkemu krogu udeležencev, da je bil organiziran z veliko prostovoljnega dela in z minimalnimi finančnimi stroški, da so tokrat celo umanjkale tradicionalne majice, a ostalo je druženje, ostala je malica pred startom, podprta s pečenimi sardelicami in kozarcem vina, ostalo je kosilo in druženje.
Dominirali so guci
Maestaral, ki se je dvigni že dopoldne, je z opoldanskim startom nekoliko pojenjal, tako da kakšnih spektakularnih posnetkov na regatnem polju žal ni bilo mogoče narediti. A vseeno se je dvajset bark uspelo pomeriti med seboj in trikrat obpluti obe postavljeni boji. Dominirali so guci, ki so zasedli tudi prva štiri mesta. Zmaga je ostala doma, navajamo prve štiri absolutne rezultate:
- OP 973 – guc »Kade si« – Katarina Đukić, Anto Grego, Franko Sirotnjak
- MD 551 – guc, Robert Mohović, Frane Grzin
- OP 336 – guc
- OP 1426 – guc
Posebej velja izpostaviti, da se je tokrat Lovranska lantina povezala tudi z JK »Istra« Lovran (otroška sekcija) in uspela pripeljati otroško posadko v gucu, ki mu je skipiral Muha ml., sin priznanega hrvaškega jadralca. V gucu, ki ga je otrokom odstopil v uporabo Stanko Iskra, je mlada ekipa močno zaznamovala regato, saj je en del vodila, nato pa med prvimi prišla v cilj.
Opatijska riviera
Opatijska riviera je zanimiva za obisk skozi vse leto. Obalna pešpot med Voloskim in Lovranom pa idealna sprehajalna točka tudi v zimskih dneh, če le ne brije mrzla burja. Opatija velja za center dogajanja, večkrat smo že pisali o njej, predstaviti vam moramo še Belo knjigo opatijskih gostov, v kateri pa ni podpisa cesarice Sisi (Elizabeta Bavarska), ki je bila po očetu Maksimiljanu Bavarskem zelo radoživa deklica, in enako radoživo se je, kot žena priljubljenega avstro-ogrskega cesarja Franca Jožefa I., s svojimi ljubimci smukala med opatijskimi vilami in vrtovi.
Lovran na začetku 20. stol. slovensko govoreč
Verjetno je tudi njo navduševala obalna pešpot z Opatije do Voloskega, ali pa v drugo smer mimo Ičićev in Ike do Lovrana. In prav Lovran je prepogosto neupravičeno nekoliko zapostavljeno kvarnersko mestece, ki je odprto na morje in v svojem starem delu mesta zaprto med ozke lovranske uličice. Laurana, kot mesto kličejo Italijani, je v resnici sestavljeno iz dveh predelov, iz starega mestnega jedra na koncu morskega zaliva, in novejšega, ki je zrasel na vznožju hriba Gorica. Težko si predstavljamo, da je bilo po popisu iz leta 1910 večinsko prebivalstvo v Lovranu slovensko govoreče.
Prva omemba mesta 1153
Z imenom Laurina se kraj v zapisih prvič omenja v 7. stol. Leta 1153 ga je arabski pisec in kartograf Al Adrisi opisal kot veliko in napredno mesto, kjer ladjedelnice stalno gradijo ladje, ki so v nenehni pripravljenosti za plovbo. Leta 1275 je Lovran prišel pod oblast pazinskih grofov, nato goriških knezov in Habsburžanov. V času turških vpadov in bojev z Benečani je dvakrat pogorel (1599 in 1614). Na mestnih vratih, ki so odprta proti morju, so še danes vidni ostanki dvižnega mostu. Ob pomorstvu in ribištvu so Lovranci stalno trgovali in prodajali sadje, posebej poznani so po čudežnih lovranskih maronih, ki so jih izvažali na Reko, Senj, Pulj in Trst. Praznik maronov pa še danes velja za prvovrstno turistično prireditev.
Lovranski »Mustaćon«
V srednjem veku je bilo to tipično obzidano sredozemsko mestece, z ozkimi tlakovanimi uličicami, v mesto pa so vodila tri mestna vrata, ki so se zvečer zaprla. Svet Jurij je patron mesta, po njem se imenujta tudi osrednji trg in župnijska cerkev. V neposredni bližini je tudi mestni obrambni stolp, nasproti cerkve pa hiša, v kateri je bil sedež srednjeveške mestne uprave. Luneto kamnitega portala obkroža znamenita lesena reliefna podoba moškega z brado in strašljivim pogledom. »Mustaćon« je odganjal sovražnika in branil hišo pred vsemi nevšečnostmi, tako pravi legenda.
Doba parnikov močno spremeni življenje in ustroj Lovrana
Ob koncu 19. stoletja, ki hkrati simbolizira propad tradicionalne gradnje »jedrenjakov« v lesu, se pojavi doba parnikov. Ta je za seboj potegnila tudi eksistencialno spremembo življenja v mestu, ki se preusmeri v turizem. Tako je istrski sabor v Poreču Lovran leta 1878 imenoval za klimatsko zdraviliški kraj. Lungomare – obalna pešpot na 12 km razdalji med Lovranom in Voloskim – danes mesto uvršča med mondene kvarnerske kraje. Štirje zdravstveni sanatoriji, petične vile in štirje veliki hoteli ter dve javni kopališči – Peharovo in Kvarner, ga dodatno utrjujeta na turističnem zemljevidu še kako želenih kvarnerskih destinacij. Pereč problem predstavlja nasičenost mesta z avtomobilsko pločevino in kronično pomanjkanje parkirnih mest, sploh v času turistične sezone. Zato se ljudje večkrat spomnijo na parnik, ki je po morski poti povezoval Lovran z Opatijo, Reko, Puljem in Trstom, še bolj pa jim manjka električni tramvaj, ki so ga dobili leta 1908 in je povezoval mesto z Opatijo in železniško postajo v Matuljih. Prav tako pa je do zadnjega veza zaseden tudi mestni mandrač, ki čaka, da bi ga izgradnja novega valobrana razbremenila, v mesto pa privabila tudi navtične turiste, ki danes le ošvrknejo Lovran, ali pa pridejo po kopnem na njihov festival morja, kjer stare barke v spomin na izvrstnega lovranskega ladjedelskega mojstra Nina Gašparinića vsako leto proti koncu junija pripravijo klasično regato v morskem akvatoriju pred mestom, letos je izzvenela že 11. po vrsti.
