Trofeja »Nino Gašparinić«
Člane povezujejo barke na morju, druži jih enaka miselnost in ekipni duh. Zadruga Lovranska lantina velja za eno najbolj dejavnih, kjer člani še zmeraj držijo skupaj in stremijo k istemu cilju – zato pa uspejo imeti v floti že 12 svojih lesenih bark.
Lovran je eden izmed biserov Opatijske riviere. Le kdo ga ne pozna, in skoraj ni Slovenca, ki ga ne bi že obiskal. No, po zadnjem popisu prebivalstva v Avstro-Ogrski leta 1910 je bilo le-to večinsko slovensko govoreče. Si morete misliti? Staro mestno jedro, mandrač, slikovite uličice, pa tudi nekdanja delavnica Franka Sirotnjaka Batića, kjer danes domuje Lovranska lantina, tvorijo prepoznavno podobo mesta, ki je že dolgo sinonim kvarnerskega turizma.
Ljudje pa so tisti, ki dajejo življenje in vsakodnevni pečat kraju. Ta se včasih skozi masovni turizem in v pehanju za dobičkom lahko začne tudi izgubljati. A Lovranci, kot sebe kličejo ti prijazni ljudje, se zavedajo svoje tradicije in jo negujejo tudi skozi regato klasičnih bark, grajenih v lesu po tradicionalni metodi.
Letošnje srečanje je bilo še prav posebej težko pričakovano, saj so se spet zbrali vsi, od Selc preko Cresa do Krka in Malinske, od Ičićev do Mošćeniške Drage, Rovinja in Fažane. Umanjkali so le tisti z mesta Krka in mi Slovenci, v Lovran pa je prišlo kar 26 bark, zato je bil že tako prenatrpan mestni mandrač resno nabit z njimi. Domači barkajoli so se srečali že v petek popoldne, da so sprostili skopo odmerjen prostor na mestnem pomolu sobotnim gostom, zato so svoje barke dali dan prej v morje. Obveznemu fotografiranju v majicah za novo »številko« regate je sledilo neformalno srečanje v klubskih prostorih. Albano je poskrbel, da so vsi lahko uživali v inčunovem karpaču in tunovi pašteti, spontano večerno druženje pa je izzvenelo s pesmijo ob zvokih harmonike.
V sobotnem jutru, ko se je mesto še prebujalo, je pomol okoli mandrača spominjal na mravljišče. V zraku je bilo čutiti ponos starih barkajolov in tekmovalno žilico, a pred opoldanskim startom je bila seveda obvezna tudi malica. Lačen in žejen se pač ne gre na morje. Eol je bil prizanesljiv, razpihal se je vetrič in dvignil v maestral 7−10 vozlov, ki je barčice urno gnal preko valov. Na koncu so bili vsi nagrajeni, vsakdo je odšel domov s kolajno ali priznanjem, vsi pa zadovoljni, da je tudi (ne)srečna trinajstica uspela, o čemer pa sploh ni bilo dvoma.
V resnici je šlo tudi za čustveno slovo od Ivice Grbca, dolgoletnega predsednika Lovranske lantine, ki je svoje mesto prepustil novemu predsedniku Toniju Družeti. Ta vstopa v velike čevlje, kar se dobro zaveda tudi blagajnik Stanko Iskra, ki so se mu ob slovesu orosile oči in zatresel glas. Bil je trenutek, ko so vsi prisotni izrazili zahvalo Muhi, kot prijatelji kličejo Ivico. Uradni protokol je bil končan ob prejetju najlepšega darila: uspešni regati in maketi lovranskega guca, enakega, kot ga ima v lasti Grbec, izdelal pa ga je Lucijan Brubnjak.
Še beseda o najhitrejšem, ker je za barko čudovita zgodba. Najhitrejši je bil mali, komaj 4,95 m dolgi kvarnerski guc po imenu Dika. Izdelan je bil leta 1959, zadnjih 15 let sploh ni bil v morju. Lazar Radovanović ga je po dolgih letih, ko je bil z drugim lastnikom, pripeljal nazaj na domače dvorišče celo po sodni poti. Ferucio iz Ike ga je na tiho popolnoma obnovil in presenetil z obnovo najprej samega Lazarja, nato pa z gladko zmago še vse prisotne na 13. lovranski regati. Zgodba, ki opogumlja, in zgled, ki nagovarja!
