Lošinj – otok lošinjskih kapitanov
Že 130 let otok Lošinj uspešno gradi imidž otoka vitalnosti, vrhunske zdravstvene in športne destinacije.
Celoten lošinjski arhipelag je izredno priljubljen med slovenskimi turisti, ki se na Lošinj vračajo skozi vse leto. Vabi neokrnjena narava, kilometri urejenih sprehajalnih in kolesarskih poti, čisto morje, kjer je še vedno mogoče sidrati v njegovih prelepih zalivih, kjer so delfini redni otoški obiskovalci. Zanimiva pomorska zgodovina otoka je nekoč dala velike kapitane lošinjskih jedrenjakov, tradicionalno lošinjsko pasaro, iz katere se je izoblikoval celo olimpijski razred, ne nazadnje pa tudi grškega atleta Apoksiomena in po njem imenovano avtohtono otoško kulinariko.
Besedilo: Mitja Zupančič, fotografija: arhiv eMORJE.com
Mala barka na otoku vitalnosti
Turistično združenje Lošinj je bilo aktivni deležnik v čezmejnem projektu Mala barka 2. Skozi program je želelo revitalizirati in ohranjati duha velikih lošinjskih kapitanov, zgraditi floto tradicionalne lošinjske pasare L-5 in ponuditi šolo tradicionalnega jadranja. Na škveru v Nerezinah pa so marca 2019 dokončno obnovili tradicionalni lošinjski loger. Loger, ki ga je še brez motorja na privez pred Apoksiomenov muzej 26. marca 2019 privlekla pilotska ladja Meduza, je že naslednji dan, ob prisotnosti Ferdinanda Zorovića, koordinatorja obnove in prijateljev, na Rivi lošinjskih kapitanov požel svetovno slavo. Gre za edino tovrstno plovilo na Jadranu, ki je v službi aktivnega turizma kot interaktivni muzej na vodi, barka pa obiskuje tudi festivale morja na Jadranu in Sredozemlju. Še bolj navdušujoče pa je dejstvo, da je bila sicer sofinancirana iz že omenjenega čezmejnega projekta Mala barka 2 v višini 100.000 EUR, vsa ostala potrebna sredstva za dokončanje obnove (2,5 mio kun = cca. 330.000 EUR) pa so zagotovili sponzorji, donatorji, hrvaško Ministrstvo za turizem, TZ Lošinj in mesto Lošinj, ki je prepoznalo pomorsko dediščino kot odlično priložnost za dodatno turistično ponudbo otoka, ki že tako ali tako podira vse turistične rekorde.
Ferdinando Zorović, koordinator obnove lošinjskega logerja
Skromen mož pove, da je z obnovo začel s še dvema prijateljema, žal sta že oba pokojna. Sprva je kazalo zelo slabo. Prvotno je bila to barka po imenu Dražica, v lasti družine Turina iz Šmrike. Ladja je leta 2013 prišla na mrtvi vez pred ladjedelnico v Nerezine. Zaradi pomanjkanja sredstev je ostala nedotaknjena in še naprej propadala naslednja štiri leta. Potem pa je prišel projekt mala barka 2. Z ustanovitvijo zadruge za revitalizacijo pomorske dediščine Kvarnerja in Istre, ki jo vodi prof. reške pomorske fakultete dr. Robert Mohović, pa se je našlo dovolj modrosti in sredstev, da je obnova stekla.
Škver Nerezine
V letu in pol je nerezinska ladjedelnica zamenjala oplato in palubo, ostalo pa so naredili prostovoljci in člani lokalnega društva Škarpena. Lesenjača, ki je nekoč prevažala pesek, apno, deske in opeko, je dobila novo ime – Nerezinac – po škveru, v katerem je bila obnovljena. Četudi starost ni točno določena, je zelo verjetno, da s seboj nosi več kot 120 let. Ferdinando pravi, da je do napisa imena, do prve črke N, še izvorne oblike, premec pa so predelali po vzoru lošinjskih logerjev, s katerimi so častiti lošinjski kapitani jadrali po morjih sveta.
Lošinjski loger »Nerezinac«
Ime: Nerezinac
Tip plovila: lošinjski loger
Vrsta plovila: jedrenjak (v reškem registru bark je vpisan kot jahta)
Starost: več kot 120 let
Material: les (hrast)
Masa: 38 t
Balast: 7,5 t v cinkih, 3 t voda, 3 t gorivo
Št. jader: 4 (2 x sošno, 2 x vršnje, 4 x flok)
Št. članov posadke: 6–8 (jadranje), 2 (plovba na motor)
Športno društvo Škarpena
Zorović pravi, da se je vse začelo pred desetimi leti, ko je društvo Škarpena začelo organizirati regate klasičnih bark in združevati somišljenike. Mala barka pa je rezultirala v pravo renesanso tradicionalnih plovil in festivalov morja na vzhodni jadranski obali.
Prvi lošinjski kalafat je bil Šimun Kovačić
V resnici pa se je vse začelo že zdavnaj prej. Iz leta 1596 so ohranjeni dokumenti, ki omenjajo prvega lošinjskega kalafata, 1670 pa tudi zapisi o prvem lošinjskem škveru v Velem Lošinju. Čas na prehodu iz 19. v 20. stoletje zgodovinarji štejejo za zlato dobo lošinjske gradnje bark iz lesa. Na Malem Lošinju je bilo tedaj kar osem poznanih škverov (lokacija Škverić, lokacija Sardoćeva, lokacija Privlaka, lokacija Velopin, lokacija Priko, lokacija Valdarke, lokacija Čikat in lokacija Sv. Martin). Vsi škveri so bili v zasebni lasti. Na Velem Lošinju sta bila dva delujoča škvera: lokacija Ravenska in lokacija v mestni luki. Nerezine pa so imele tudi dva škvera: na lokaciji mestnega pristanišča in na lokaciji Biskupija.
Marko in Nikolas Martinolić
Kaj bi danes dejala veliki Nikolas Martinolić (1828–1888) in pred njim njegov oče Marko Martinolić (1804–1073)? Le nasmehnila bi se in priznala, da se Lošinjci zavedajo odgovornosti do svojih dedov, ko negujejo pomorsko tradicijo in živijo neustrašnega duha vrlih lošinjskih kapitanov. V ozadju pa se je spet zaslišal ples manfrina, ki so ga plesali ob porokah kapitanov, tokrat ob ponovnem rojstvu logerja Nerezinac. Ostane nam le še, da obiščemo Lošinj – otok vitalnosti in se prepustimo njegovemu življenjskemu utripu. La Vita è Bella!
