Morje – naše življenje
Bogdan Petelin je nečak Zdravka Caharije, zavednega Slovenca in ribiča, ki je skozi vse svoje življenje hodil ribarit na morje, zraven pa je na kašči – na podstrešju družinske hiše Babčevih v Nabrežini – zbiral stvari, ki danes predstavljajo najbolj celovito zasebno zbirko o tedanjem življenju nabrežinskih in tržaških ribiških družin. Da bi bila zbrana vsebina dostopna širši javnosti in pridobila tudi na nacionalnemu pomenu, jo je gospod Petelin daroval Slovenskemu etnografskemu muzeju iz Ljubljane.
Besedilo: Bogdan Petelin in eMORJE.com, fotografija: arhiv eMORJE.com
Razstava morje naše življenje
Razstava Morje, naše življenje, ki jo je strokovno ovrednotil in uredil Slovenski etnografski muzej, je imela za namen prikazati kulturno dediščino nabrežinske rodbine Caharijevih, po domače Babčevih, kot primer tipične slovenske ribiške družine, živeče na skrajnem severu Tržaškega zaliva. To je tisti skupek vrednot, odnosov, načinov življenja in dela ter predmetov, ki so z njimi povezani, in ki so predstavljali in še predstavljajo glavno vodilo, po katerem so se razvijale in se še razvijajo generacije naših kraških ljudi. Petelin je prepričan, da je Muzej pri tem na zelo všečen in privlačen način, zlasti za mlade generacije, katerim je bila razstava posebej namenjena, uspešno opravil svojo nalogo.
Ko spomini oživijo
S svojim sodelovanjem na tej razstavi je poskušal s dodati vsaj nekaj domače življenjskosti, ki so mu jih razstavljeni predmeti, ob pogledu nanje, priklicali v spomin. Ta trud mu je bil poplačan s prijetnim podoživljanjem prelepih trenutkov, ki sem jih bil deležen kot otrok in mladostnik pri vsakdanjih opravilih svojih dedov. Predvsem spomini na njihov vztrajni boj za preživetje s skromnimi sredstvi, ki so jih imeli na razpolago. Revna kraška zemlja jim namreč ni nudila veliko, a znali so iz nje iztisniti, kar se je dalo. Kraška polja so očistili kamenja, kar še danes pričajo ob strani ležeče grmade griže. Na njih so posejali rž, ječmen, koruzo, posadili so krompir, peso, repo in podobno. V bregu nad morsko obalo so si z velikim naporom zgradili terasaste vinograde in gojili trte, ki so jim nudile odlično vino. Vse kar so pridelali pa ni bilo dovolj za preživetje številnih družin, zato so si morali poiskati dodatne vire za zaslužek in preživetje.
Morska njiva, kot vir dohodka
Stik z morjem je postal neizogiben. Povod so dajali čolni italijanskih ribičev iz bližnjega Gradeža, Benetk in še bolj oddaljene Chioggie, ki so pogosto ribarili pred kraško obalo. Od njih so se naučili osnov ribištva, kar potrjujejo tudi številni v slovenščino prirejeni italijanski izrazi ribiškega orodja in predmetov, ki so jih uporabljali, ter njihova imena rib, ki so jih lovili. Morje, takrat bogato z ribami, jim je omogočilo, da so se primerno opremili s čolni in mrežami ter vsaj delno izboljšali svoj življenjski standard. Ampak morje ni predstavljalo le vira dohodkov. S svojo nepredvidljivostjo, skrivnostjo in energijo, ki jo je včasih sproščalo, je vzbujalo v naših prednikih veliko spoštovanje in tudi privlačnost. Zelo radi so si zato privoščili jadranje in uživali, ko je čoln hitro rezal morske valove.
Edinstveni način življenja z morjem
Petelin mora priznati nepozabno izkušnjo, da je za rep ujel edinstveni način življenja, ki je pogojeval skozi stoletja vsakdan njegovih prednikov in ga že dolgo ni več. Veliko je bilo prilik, ko je s stricem Zdravkom ali dedom, po domače nonotom Avguštinom porival čoln z vesli, na večer spuščal mreže v morje in naslednje jutro jih v pričakovanju dobrega ulova vlekel iz morja. Nepozabni so mu ostali izrazi zadovoljstva ali razočaranja na nonovem obrazu ob ugotovitvi, kaj je ostalo v mreži.
Nečak Bogdan je prepričan, da so bili Babčevi zelo navezani na morje, še bolj kot na zemljo. Verjame, da jim je delo na morju nudilo posebno duševno sprostitev po napornem delu na polju ali v vinogradu. Morje je bilo pri Babčevih pomembni del njihove vsakdanjosti, brez katerega bi si ne znali zamisliti svojega življenja. Priča temu je njihova želja po ohranjanju vseh predmetov, ki so jih uporabljali pri ribarjenju. S tem sta se ukvarjala že nono in pranono, ki sta v srebrnih letih, ko nista mogla več do obale, skrbno hranila vse tiste predmete, ki so jima pomagali obujati spomine na prijetne trenutke preživete na morju. To dediščino je nazadnje prevzel še stric Zdravko, ki je zbirko še obogatil in jo na svoj način razstavil na svoji kašči. Zelo rad jo je razkazoval obiskovalcem kašče, med njimi predvsem osnovnošolskim otrokom, ki so vedno zelo radi prisluhnili Zdravkovim pripovedim.
Sodelovanje s Slovenskim etnografskim muzejem
Pomembni dogodek pri tej njegovi »muzejski« dejavnosti, ki ga je še dodatno vzpodbudil k širitvi njegove zbirke, je bil stik s sodelavkama Slovenskega etnografskega muzeja, kustosinjo Polono Sketelj in gospo Nadjo Furlan, ki sta že pred leti dokumentirali njegovo delo in strast. Po izteku tuzemskega življenja Zdravka Caharije je vsa ta dediščina padla na ramena nečaka Bogdana Petelina, ki pa jo je sprejel z velikim veseljem, saj je tudi njega veliko naučila. Hkrati je pritegnila radovednost Petelinovih sinov in še bolj vnukinje in vnuka, ki sta pogostoma ušla na kaščo, si ogledovala nepoznane predmete in spraševala …
Celovita ohranjenost Caharijeve zbirke
Muzej na kašči je do pomladi 2018 ostal tak, kot ga je Bogdanu zapustil stric Zdravko. Nato pa so vse predmete naložili na kombi in jih prepeljali v Slovenski etnografski muzej v Ljubljano. Le enkrat so jih pred nekaj leti razstavili za mesec dni v domačem nabrežinskem kulturnem društvu Igo Gruden na godovni dan vaškega zavetnika Sv. Roka. Zbirka teh predmetov in nesnovni del pripadajočih vèdenj predstavljajo neizpodbitni dokumentirani dokaz, da smo Slovenci že stoletja doma tudi na morju. A kar je še bolj pomembno, potrjujejo dolgotrajno slovensko prisotnost ljudi na tem skrajnem kraškem robu nad tržaškim zalivom. Dejstvo, ki pomaga krepiti občutek pripadnosti slovenskemu narodu in navezanosti na slovensko zemljo, kar je predvsem za tržaške Slovence, ki so manjšinski otoček v italijanskem morju, izrednega pomena.
Zbirka, ki je pomembna za narod
Zaradi povedanega je inž. Bogdan Petelin prepričan, da mora tako pomembna zbirka ostati na razpolago vsem Slovencem. Ker pri njih v Italiji danes ne vidijo danes možnosti za stalno razstavo, se je moja Petelinova družina odločila, da celotno zbirko podari Slovenskemu etnografskem muzeju, ki je najprimernejša ustanova za njeno ohranitev.
