Galeb skozi tri generacije Mlakarjev
V letih 1934–1938 sta koreografa in baletna plesalca svetovnega slovesa Pia in Pino Mlakar vodila züriški balet, dopuste pa preživljala tudi na slikovitih dalmatinskih obalah in otokih. Leta 1936 sta v počastitev rojstva hčere Veronike pri trogirski ladjedelniški zadrugi naročila športno jadrnico, sicer kuter, ki ga ladjedelci poznajo pod oznako M6, jadralci pa kot »one-design«. Jadrnica je bila v lasti in uporabi zakoncev Mlakar do maja 1994, ko sta to materialno pričo slovenske pomorske preteklosti in kulturne zgodovine podarila Pomorskemu muzeju Piran.
Precej dobro je znana zgodovina Galeba od donacije družine Mlakar muzeju do danes, ko se končuje temeljita obnova jadrnice v ladjedelnici Alto Adriatico Custom s. r. l., manj znana pa zgodba treh generacij družine Mlakar, ki so vsako poletje jadrali vzdolž vzhodne Jadranske obale. Ob splovitvi je jadrnica Galeb imela trup v črni barvi. Z barvo in pri registrski številki PI-314 pa se začenja naša zgodba, ki je resnična, saj temelji na pričevanju Toma Mlakarja, sina Pie in Pina, ki sicer živi v Münchnu, a nas je ob obisku Ljubljane povabil na skodelico čaja v domače stanovanje, odprl družinske albume ter povedal zgodbe, ki so jih skozi pol stoletja spisale tri generacije Mlakarjev na tej čudoviti jadrnici.
Najprej si osvežimo spomin, kdo sta bila velika koreografa, pedagoga in baletna plesalca svetovnega slovesa.
Pia (rojena Maria Luiza Pia Beatrice Scholz, 1908‒2000, Hamburg) in Pino Mlakar (1907‒2006, Novo mesto) sta bila pionirja z lastnimi načeli in idejami. Tudi najtežje razmere sta znala obrniti sebi v prid, obiti vse težave in uresničiti svoje vizije. Izhodišče njune kariere kot dvojice solistov in koreografov je bilo izobraževanje pri Rudolfu Labanu v Hamburgu in Berlinu. Leta 1929 sta v Hessenskem deželnem gledališču (1929‒1930) nastopila svoj prvi angažma kot plesni par. V Friedrichstheatru v Dessauu (1930–1932), Mestnem gledališču v Zürichu (1934–1938) in v Bavarski državni operi v Münchnu (1939‒1944) sta združevala vlogi vodij področja plesa, baletnih mojstrov in koreografov. Bila sta prva koreografa, ki sta svoje balete dala zapisati v Labanovi plesni pisavi (kinetografiji). Iz Dessaua (1931) ju je projekt Mlada pota (Junge Wege), ki sta ga dosledno izpeljala v prostem plesnem slogu in ga deloma plesala brez glasbe, kmalu pripeljal do vrat velikih gledališč s klasičnim repertoarjem. Leta 1932 so gledališke direkcije radovedno napele ušesa ob senzacionalnem preboju izraznega plesa na mednarodnem koreografskem tekmovanju (Concours International de Choréographie) v Parizu. Kot predstavnika Jugoslavije sta Pia in Pino Mlakar pripotovala v Pariz s točko Un Amour de Moyen Age na glasbo Frana Lhotke. Pritegnila sta splošno pozornost in bila nagrajena z bronasto medaljo. Vrnitvi v Dessau sta se odrekla. 24. novembra 1931 sta prvikrat gostovala z lastnim celovečernim projektom (Plesni večer) v Slovenskem narodnem gledališču v Ljubljani. Leta 1945 sta se vrnila v svojo slovensko domovino in delovala ‒ kakor že pred drugo svetovno vojno ‒ po različnih gledališčih Jugoslavije. Leta 1946 sta prevzela vodstvo baleta v Slovenskem narodnem gledališču v Ljubljani. Tam je bil Pino Mlakar v istem letu izvoljen za profesorja za plesno zgodovino in odrski gib na Akademiji za igralsko umetnost (AIU, pozneje AGRFT). Obe delovni mesti je ohranil do svojega odhoda v pokoj konec leta 1960. V letih med 1952 in 1954 je bilo Mlakarjema spet naloženo vodenje baleta Bavarske državne opere. V tem času je umetniški par končal svojo aktivno odrsko kariero in se ob novih zasnovah svojih plesnih del in koreografijah posvetil knjižnemu projektu zgodovinske obdelave plesnega gledališča v Münchnu. Leta 1994 so par odlikovali s prvikrat podeljeno plesno nagrado glavnega mesta svobodne dežele Bavarske. Zlasti njuna zgodnja dela, kakor na primer Vrag na vasi (Der Teufel im Dorf, 1935), so dolgo ostala na repertoarju mnogih gledališč.
(SNG Opera in balet Ljubljana; Pia in Pino Mlakar)
O življenju in delu Pie in Pina Mlakarja, baletnih pionirjev z lastnimi načeli in idejami, je bilo že veliko zapisanega in objavljenega. V časopisu za kulturo bivanja z morjem nismo poklicani, da bi smeli pisati o njunem profesionalnem delu in življenju, zato smo si sposodili strnjeni opis pri slovenskih stanovskih kolegih. Smo pa ravno prav kulturni in zelo morski, da smemo razodeti pričevanje njunega sina, da bo zgodba bolj popolna, in znana, vse od leta 1936, skozi šest aktivnih period plovbe in sobivanja z Galebom, ki jih je g. Tomo Mlakar opisal na način:
Aktivne periode Galeba:
- 1936−1940, 5 let uživanja prostosti v in z naravo, regate.
- 1948−1951, 4 leta; obnova Galeba in obalno jadranje okoli še obstoječih minskih polj.
- 1952−1955, 4 leta z Gamulinovimi v Dubrovniku; Split, Kotor, Kvarner.
- 1957−1965, 8 let z zvišanim Galebom in jesenske ture s prijatelji brez staršev.
- 1965−1989, 25 let vsakoletnega deljenega jadranja 1. in 2. generacije Mlakarjev.
- 1989−1991, 3 leta; zaključna jadranja mamice in očka.
Na Galebu so se izmenjale tri generacije Mlakarjev: Pia in Pino, njuna hči Veronika in sin Tomo z ženo Dušanko ter njunima otrokoma Vesno in Borisom. Takoj na začetku razodenimo tudi skrivnost registrske številke plovila. Nekoč je bil Galeb registriran v Splitu z oznako 3ST314, danes je njegov dom v Piranu, zato nosi oznako PI-314. Barka in »hišna številka« sta ostali, spremenila pa sta se lastnik, država, kraj stalnega priveza.
Tomo Mlakar, ekskluzivno za eMORJE.com
»Najprej se vam zahvaljujem, da ste našli kontakt z menoj in me poiskali ter hkrati izkazali interes, da bi spoznali tudi življenje jadrnice Galeb do trenutka, ko jo je naša družina podarila in izročila v skrb in upravljanje Pomorskemu muzeju v Piranu.
Zgodb je res veliko, toliko, da sem si moral pripraviti večjo razpredelnico, da bi lahko dogodke, spomine in fotografije časovno, vsaj po letih opredelil, a mi je mnogo vseeno ušlo iz spomina. Očka (Pino Mlakar) je mamici (Pii) res namenil jadrnico kot darilo ob rojstvu njunega prvega otroka. Takrat sta starša ravno pripravljala balet v starodavnem Trogirju, zato tudi izbrana trogirska ladjedelnica za gradnjo jadrnice. Glavni graditelj je bil Martinolić, ideja pa, da bi s to jadrnico križarila po Jadranu in hodila na regate, saj je nekaj časa razred M6 predstavljal celo olimpijski razred, potem pa jima je svetovna morija uničila takratne sanje. Medtem ko so v Trogirju ladjedelski mojstri gradili jadrnico, sta starša pri JK Labud Split v prostem času pomagala graditi pomol.
Glavni odgovor, zakaj se je mamica tako razveselila darila, ki sta ga v resnici naročila in plačala iz prvega resnejšega denarja, ki sta ga prejela za balete Opere v Zürichu, je skrit v besedi svoboda. Mamica in očka, ki sta bila sicer vajena strogega opernega urnika, sta si v prostem času želela dihati z naravo, ki ji je edina lahko postavljala urnike. Enostavno sta želela biti odvisna le sama od sebe in narave. Med jadranjem in plovbo je bilo njen edini dirigent vreme. Pa tudi nekaj terapevtske note je bilo v jadranju, saj je bilo morje zelo zdravilno za njeno psihofizično stanje, pa tudi za težave mamice s kolkom.
Jadrnica je bila najprej črne barve. Zaradi vročine, ki se je ob soncu nabirala vanjo, se je očka kasneje odločil za belo barvo, in dobila je čislano preobleko, kot jo poznamo danes. Galeb je bil in ostal brez motorja, šele ko moderni turistični pomorščaki niso znali oceniti, kaj bo naredila jadrnica pri pristajanju v lukah, smo morali za te primere uporabljati Tomos-motorček. Brez motorja je zato ob koncu druge svetovne vojne ostala v Splitu, za pobeg ni bila uporabna.
Očka je takoj po splovitvi na privez v splitski JK Labud z barko odjadral kar sam. Leta 1937 sta starša najela mornarja, da ju je nauči iskati daške v brezvetrju, kako se pripraviti na neurje, če te bo ujelo na morju, kam se skriti, ko se nakazuje neurje, kako se na jadra sidrati in pristati in vse ostale veščine, ki jih še nista poznala od jadranja z L5, ki so jo imeli s prijatelji in kjer ju je Tomo Gamulin naučil jadrati. Na to prvo jadranje z mornarjem so s seboj vzeli tudi živo kuro, kajti preživeti je bilo potrebno več dni na morju in se primerno hraniti. Mojo sestro Veroniko sta vzela s seboj na njuno četrto poletno jadranje leta 1940, torej tik pred vojno. Takrat je bila Veronika stara komaj štiri leta. Očka je zmeraj govoril, da se je treba zgodaj naučiti jadrati zato, da znaš kasneje predvidevati dogodke in pravilno načrtovati plovbo, kar sem na svoji koži dodobra izkusil tudi sam. Še to, jadrnica prvotno ni bila opremljena z rudo (argolo), v kokpitu na stojalu z busolo je bilo pritrjeno majhno krmilno kolo, menda zato, da bi uživali vtis prestiža kot na velikih jedrenjakih, četudi je bilo z njim težje jadrati in izkoristiti vsak dašek.
Časov druge svetovne vojne se ljudje ne spominjajo radi, razen da sem se v tem primeru sredi vojne vihre rodil tudi jaz. Takrat je bil Galeb dvignjen iz vode pri JK Labud v Splitu in je čakal na svobodo osamljen polna štiri leta. Ko pa sta bila stara celina in z njo svet osvobojena izpod fašizma in nacizma, je Galeb leta 1945 dočakal do konca izropan. Tomo Gamulin, velik očetov prijatelj in oceanograf, po katerem sem dobil tudi svoje ime, je takrat deloval v Splitu, in očku poročal o stanju Galeba. Leta 1947 me je očka, ko je naročal obnovo Galeba, vzel s sabo v Split. Še se spominjam Galeba, ki je popolnoma presušen, v praznino notranjosti se je videlo skozi špranje v oplati in palubi, kako ja podbočen stal na obali Labuda.
(Ko smo zadnje poletje s časopisom eMORJE.com odpluli do Dubrovnika, smo v Rijeki Dubrovaćki obiskali priznanega hrvaškega jadralca in častnega kapitana komiške falkuše Comesa Lisboa – Jadrana Gamulina, sicer sina oceanografa Toma Gamulina. Med obujanjem spominov in listanju albuma smo naleteli na Galeba. Na njem sta dva mladeniča, pod polnimi jadri, osvajala morska obzorja. Na fotografiji sta bila Jadran Gamulin in Tomo Mlakar. Jadran je vzel telefon in poklical v München svojega prijatelja iz mladih dni, s katerim ostaja trdno povezan. Kmalu je telefonska linija spojila tudi naš časopis z drugo generacijo Mlakarjev.)
Očka je naročil obnovo jadrnice, in Mikasović je sešil nova jadra. Že leta 1947 sem bil prvič tudi jaz s staršema in sestro na jadranju. Z nami je šla tudi velika Veronika, služkinja – v resnici »garde« dama, ki je bila del naše družine. Iz Labuda smo odjadrali v Nečujam na Šolti. Že naslednje leto pa je Tomo Gamulin, ki je takrat delal na inštitutu v Rovinju, poskrbel, da se je jadrnica prepeljala v Žurkovo (Kostrena/ Reka), kjer je očka organiziral izdelavo notranje opreme, ki je ob obnovi ni bilo. Ta je bila res lepa in uporabna, saj je bila na nosilnih stranicah postelje v les vžgana in poslikana vsa vzhodna jadranska obala z označenimi sidrišči, tako da smo imeli zemljevid vseskozi pred seboj. Garderobno omarico pa je krasila podoba sv. Miklavža, zavetnika ribičev, popotnikov in mornarjev. Leta 1965, po poroki z Dušanko, sem sam predelal notranjo opremo na način, da jo je bilo mogoče z odvitjem le 40 vijakov odstraniti z jadrnice, kar sem povedal in pokazal tudi ob predaji plovila piranskemu muzeju.
Posebno vlogo pa je imel dinghy, ki ga je leta 1951 v žurkovski ladjedelnici zgradil Bonifačić. Brez njega enostavno marsikdaj nismo mogli na obalo, pa tudi potegnili smo jadrnico naprej, če je bilo brezvetrje. Zato so bile pridobljene veslaške veščine še prav posebej pomembne in dobrodošle. Ladjedelec Bonifačić je leta 1956 odstranil staro in dotrajano palubo in Galeba zvišal za 15 cm in od takrat je Galeb tak, kot ga poznamo.
Letni remont, ki ga je spočetka še izvajala ladjedelnica v Žurkovem, je bilo treba vedno bolj izvajati v lastni režiji, ker je gradnja tunolovk in trabakul, ki so jih tam gradili, izumirala. Tako sem leta 1961 prvič sam s prijatelji kital, barval in pripravljal Galeba za poletje. Za nagrado sem potem v jeseni dobil Galeba za teden jadranja s prijatelji. Od takrat je bil vsako leto majski teden rezerviran za ta rokodelska dela, tako da sem dodobra spoznal Galeba.
Leta 1962, takrat je bila Dušanka drugo leto z nami na Galebu, na poti od Visa proti Kornatom, smo doživeli najhujšo nevihto, kar jih pomnim. Malo pred Žirjem nas je jugo zapustil in na zahodu se je že videla črnina, ki je napovedovala nevihto. Komaj smo jadro zložili in postavili viharni flok, že je zapihalo. Najprej smo hoteli proti Rogoznici, a smer nevihte je bila bolj iz jugozahoda, tako da smo se usmerili proti Primoštenu. Na flok in jambor smo surfali po valovih. Ob otokih pred Rogoznico je bilo težko predvideti, ali pridemo nad njimi mimo. Takrat je mamica na noge obula tri pare volnenih nogavic, če bo treba, da bo lažje odrinila jadrnico od ostrih čeri! Na srečo se je vse dobro izteklo, brez njene čudne intervencije. Za vplutje v Primošten, na srečo še pred pričakovanim protiudarom burje, je šla mamica za krmilo in dobro pripravljen manever smo izvedli z odliko. Očke je spustil sidro, ko smo se obrnili proti vetru v smeri pomola, jaz sem snel flok in z vrvjo stekel na krmo. Očka je zadržal premec s sidrom, tako da se je Galeb obrnil s krmo k pomolu, jaz sem lahko skočil na pomol in privezal ladjo.
Pri tem se spomnim na anekdoto, ki jo je očka povedal: Pred vojno, ko je bil Galeb še črn, in za 15 cm nižji, sta z mamico pričakala nevihto nekje med Kurbo velo in Žirjem z viharnim jadrom in flokom. Bila je že tema in zatekla sta se v Stupico malo, kjer je bila takrat vojaška postojanka. Vojak na straži je glasno javil: »Dolazi podmornica na jedra!«
Še bi lahko našteval dogodke in spomine, vendar bi hotel spomniti na tehnološko napako Galeba, ki je imela neprijetne posledice. Čim se je ladja nagnila do ali neredko preko palube, je puščala. Vsako leto smo preživljali počitnice in jadrali po Jadranu. Vse do leta 1969 je bilo treba pri križarjenju »pumpati«. Moja žena Dušanka, takrat še deklica, je imela vlogo glavne ročne črpalke. Problem se je z leti stopnjeval in leta 1969 sta imela starša z barko v Omišlju na Krku znaten vdor vode zaradi te napake na jadrnici. Zato je moral mojster Legac v Žurkovu zamenjati kobilico in podaljšati »ribo« ter ji dodati zunanji oklep in rešiti zagato. Od takrat je črpanje morja pri jadranju končno odpadlo.
Leta 1967 se nama je z Dušanko rodila Vesna, s starši pa smo se menjavali na jadrnici. Oni proti jugu, midva pa nazaj na sever, kar je bilo večinoma povezano z več časa s križarjenjem proti maestralu v smeri proti Kvarnerju. Logistika je bila pa posebna, kajti očka je bil pripravljen voziti samo lasten avto, kar je od mene zahtevalo še dodaten kopenski manever, saj sem z lastnim avtomobilom prišel iz Nemčije v Žurkovo, se v garaži z družino in vso prtljago presedel v očkov avto in nadaljeval pot do mesta zamenjave. Pirovac na moru, Zadar, Split, Dubrovnik – pač do kamor sta starša prijadrala ali smo bili domenjeni. Sledila so leta našega skupnega družinskega jadranja s tretjo generacijo Mlakarjev. Hčerki Vesni se je pridružil še sin Boris, jaz pa sem vsako leto ves dopust praviloma porabil za poletno jadranje in pred tem teden dni za majsko pripravo ladje. Če omenim, da je bila Veronika s 4, jaz s 6, Vesna s 3 in Boris s 3 leti prvič na jadranju in da kljub temu, da Galeb nima ograje in da je bila paluba lakirana, nikoli med jadranjem nihče ni padel v vodo, se vidi, kako se izplača, če se od malega navadiš na gibanje in dogajanje jadrnice pod vplivom narave.
Ko je očka leta 1987 dopolnil 80 let, sta si z mamico zaželela še zadnjič sama iz Kostrene (Žurkovo) odjadrati do Dubrovnika. Nikoli nista odstopila od svojih projektov, zato sta tudi takrat uspešno startala in pristala v Dubrovniku ter s tem sklenila svojo življenjsko jadralno pustolovščino, midva z Dušanko in obema otrokoma pa sva se tudi srečno vrnila nazaj na sever. Mamica je takrat ves čas plovbe pisala tudi dnevnik, ki je za enkrat žal izgubljen, pa bi ga zelo zelo rad prebral.
Leta 1989 sva z ženo kupila Elan 43, jadrnico, ki ima odprto krmo in je bila vrhunska izbira za vsa naša družinska jadranja. Omikron po imenu nas spremlja še danes, ko v Punatu dvignemo jadra in odidemo po poteh Galeba, le prostih sidrišč ni več, ostaja pa morski akvatorij, ki sta ga starša, in mi z njima, neskončno ljubila.
Zadnje aktivno leto z Galebom je bilo 1991, očka in mamica sta zadnja poletja na Galebu jadrala le še po malem in velikem Kvarnerju in se za več dni ustavljala na sidriščih, ki takrat še niso bila zablokirana z bojami. Potem so spet prišli čudni časi, ko je jadrnica pokrita ostala v Žurkovem in dve leti čakala na umiritev jugostrasti, ki so prinesle neodvisnost naši domovini Sloveniji in še eno dolgo ter krvavo vojno Hrvaški. Maja 1994 smo Galeba izročili Pomorskemu muzeju Piran in leta 1995 se je zgodila prva muzejska obnova. Vesel sem, da bo do konca leta 2020 ponovno popolnoma obnovljen, predvsem pa, da bo spet dvignil jadra in zasijal v vsej svoji lepoti,« je še dodal g. Tomo Mlakar in radostno ostal z nami v pozno popoldne ob pregledovanju družinskega albuma.
To je zgodba o Galebu, jadrnici in življenju na njej skozi tri generacije Mlakarjev. Še danes je lahko inspiracija vsem tistim ljudem, ki želijo postati in ostati z morjem na Ti.
Mitja Zupančič, fotografija: osebni arhiv Tomo Mlakar & eMORJE.com
