Ribiški muzej Vrboska (Hvar)
Večstoletna tradicija ribarjenja ob obalah otoka Hvara je danes nenadomestljiv del otoške zgodovine in identiteta njegovih prebivalcev. Ribiški muzej kot skrbnik te tradicije ponuja svojim obiskovalcem vpogled v zgodovinski razvoj te pomembne zgodovinske panoge. Nastanjen je v Vrboski, naselju, ki svojo utemeljitev dolguje prav priseljevanju ljudi na prehodu iz 15. v 16. stoletje, ko so se selili zaradi lova na drobno modro ribo. Ribiški muzej predstavlja avtentično zgradbo, katere vsebino so v največjem delu odstopili lokalni prebivalci.
Besedilo: Duje Dorotka (kustos Muzeja občine Jelsa, ravnatelj Ribiškega muzeja Vrboska)
Prevod: Mitja Zupančič, fotografije: arhiv: Ribiški muzej Vrboska in eMORJE.com
Ob vinarstvu in vinogradništvu je bilo ribištvo in z njim povezana predelava rib in trgovina s soljeno ribo v preteklosti ključni dejavnik razvoja in obstanka majhnih otoških skupnosti. Zato je Ribiški muzej v Vrboski še danes točka obiska, ki jo nikakor ne more spregledati noben ljubitelj in raziskovalec dediščine otoka Hvara, pa tudi Jadrana v celoti, zato ker so se na otokih in celini uporabljala enaka ali podobna orodja.
Zgodovina muzeja
Na iniciativo Centra za zaščito kulturne dediščine otoka Hvara je bil na začetku 70-ih let zagnan zelo intenziven proces zbiranja ribiških artiklov, ki so jih ljudje imeli shranjene po dvoriščih in na podstrešjih svojih ribiških hiš, predvsem v Vrbovski, pa tudi iz drugih hvarskih mest. Uradno odprtje Ribiškega muzeja je bilo 8. oktobra 1972, v času proslave dneva Jugoslovanske vojne mornarice. V tistem času je bil to prvi tovrstni muzej na obalah Jadranskega morja.
Ustanovitveno leto je sicer prineslo velike finančne težave, pa tudi ogromen entuziazem zaposlenih, prostovoljcev in sodelavcev Ribiškega muzeja. Novonastali muzej je nadaljeval z zbiranjem muzejskih predmetov, ki so bili delno podarjeni, drugi pa kupljeni od lastnikov. Na ta način je bla zbrana bogata zbirka ribiškega orodja, ki je bilo značilno za drugo polovico 19. in prvo polovico 20. stoletja, kar predstavlja čas, ko sta bili ribištvo in pomorstvo pomembni gospodarski dejavnosti v Dalmaciji.
Na začetku 90-ih let je prišlo do administrativne prerazporeditve, ko je bil otok Hvar razdeljen na štiri administrativne enote: mesti Hvar in Stari grad ter občini Jelsa in Sućuraj. Center je takrat prenehal z delom, zasnovane muzejske zbirke pa so bile predane v upravljanje mestoma in občinama. Tako je bilo v teoriji, praktično pa je pomenilo, da se je vsak ravnal po lastnih možnostih, prioritetah in interesih, enako je bilo tudi pri ustanavljanju muzejev. Tako še danes Vrboski Ribiški muzej spada pod upravljanje Muzeja občine Jelsa, ki upravlja z njim in še nekaterimi zbirkami na različnih lokacijah osrednjega dela otoka Hvara. Med zbirkami, ki so trenutno dostopne javnosti, sta umetniška in kulturno-zgodovinska zbirka v hiši Dobrović v Jelsi in zbirka skladatelja Antuna Dobronića, ki je razstavljena v Občinski knjižnici in čitalnici Jelsa. V postopku obnove in obdelave je tudi vinogradniška zbirka v Pitvah in zbirka književnika Marina Franičevića v Vrisniku, ki bo predstavljena javnosti čez nekaj let. Med vsemi pa prav Ribiški muzej v Vrboski hrani najstarejšo zbirko v fondu današnjega muzeja.
Muzejska postavitev
Od začetka do danes ima muzej svoje prostore v pritličju družinske hiše Dežulović na rivi v Vrboski, kjer interier avtentične stare »konobe« s kamnitimi zidovi in podi ustvarja edinstveni ambient za predstavitev zbirke. Razstavljeni predmeti so razporejeni po treh prostorih in zloženi glede na ribolovne tehnike, po katerih so bili v uporabi.
Med številnimi tradicionalnimi ribiškimi veščinami, ki so bile prisotne med hvarskimi in dalmatinskimi ribiči, je bila najbolj razširjena in gospodarsko najpomembnejša ribolovna praksa vseletnega nočnega ribolova na sardelo, ki je trajala vse od 15. stol. pa do prve polovice 20. stoletja. Ta vrsta ribolova je nahranila številne generacije otočanov, sardeli pa je zagotovila status »prehranjevalke Dalmacije«, zaradi česar ji je posvečen večji del muzejske zbirke oziroma en prostor v celoti. V tem načinu ribolova je sodeloval večji del ljudi (10−15), ki so tvorili ribiško družino, saj so člani sodelovali pri vleki velike obalne mreže – trate in za rokovanje s specialnimi ribiškimi svetilkami – felori, ki so bili pritrjeni na ladijski premec. Z njimi so privabljali ribo proti obali. Prav zbirka ribiških svetilk je najmočnejši zbirateljski »adut« Ribiškega muzeja v Vrboski. V resnici govorimo o najbogatejši zbirki tovrstnih naprav v Hrvaški, saj predstavlja vse faze razvoja od 15. do 20. stoletja.
»Svićala« so prvi in najstarejši tip ribiške luči, ki je bila v uporabi vse od 15. do konca 19. stoletja. Gre za rešetkasto napravo, na kateri so se za izvor svetlobe kurile borove vejice. Razen osvetlitve pa je bil ta način naporen, zahteval je veliko logistike za nabavo lesa. Stoletna uporaba je zakrivila tudi ekološki problem. Do konca 19. stoletja se je lov na sardelo podeseteril in povzročil devastacijo borovega gozda povsod po Dalmaciji. Zatečena situacija je prisilila ribiče-inovatorje, da so začeli za potrebe ribištva eksperimentirati tudi z drugimi gorivi. Prvi v vrsti je bil tekoči petrolej. Za potrebe hrvaških ribičev je prvi tip petrolejske svetilke izdelal Hvarčan Vicko Kovačević, čigar izum je danes sestavni del zbirke Ribiškega muzeja Vrboska. Naslednja generacija svetilk je vključevala uporabo »garbure«, kalcijevega karbida, ki je pomešan z vodo generiral vnetljivi plin acetilen. Ta vrsta svetilk je bila izumljena na Reki koncem 19. stoletja in je ostala v široki uporabi vse do 30-ih let 20. stoletja, ko so jo zamenjale petro-plinske svetilke, lokalno poznane kot »petromasi«, v katerih ni več izgoreval tekoči petrolej, ampak pod pritiskom mešanica tega goriva in zraka. V 50-ih letih prejšnjega stoletja je prišla doba plinskih (propan-butan) ribiških svetilk, ki so se uporabljale kar nekaj naslednjih desetletij, vse do konca lova sardele na tradicionalni način, ki ga zaznamuje pojav prvih ribiških ladij – »plivaric«.
Vse te »felore« je danes mogoče videti in si jih ogledati v muzejski postavitvi Ribiškega muzeja. Poleg ribiških svetilk je v istem prostoru mogoče videti tudi barile in vso drugo opremo za soljenje sardel. Gre za prikaz procesa, ki je sardeli predhodno posredno omogočil pridobiti status »hraniteljice«, saj se šele konzervirana riba transformira iz lahko pokvarljive robe v stabilen in trajen tržni višek, ki je bil stoletja eden glavnih izvoznih proizvodov otoka Hvara.
V sosednem prostoru je ohranjen inventar vrboske Fabrike, tovarne za predelavo rib, ki je bila ustanovljena koncem 19. stoletja. Bila je izrednega pomena za lokalno zgodovino, saj so bile številne generacije Vrbčanov vključene v njeno delovanje. Nekateri so bili zaposleni v proizvodnji, drugi v nabavi ribe za predelavo. Poleg tega je v tem prostoru razstavljena številna druga ribiška oprema in tudi orodje, kot so mreže, parangali, kavlji, vrše, kakor tudi vsi drugi proizvodi tradicionalnega ribiškega rokodelstva, ki podrobno prikazujejo inovativnost in domiselnost vrboskih in hvarskih ribičev na prehodu iz 19. v 20. stoletje.
V istem prostoru je razstavljena tudi prirodoslovna zbirka, ki predstavlja preparirane primerke nekaterih gospodarsko pomembnejših, pa tudi zanimivih rastlinskih in živalskih vrst iz Jadranskega morja.
Tretji in hkrati najmanjši prostor predstavlja ribiško kuhinjo, ki karakterizira ekonomičnost in racionalnost odnosa do hrane, jedilnik pa je prilagajala sezonskemu ciklu.
Tako koncipirana muzejska postavitev Ribiške zbirke daje zaokroženo celoto življenja vrboskih ribičev, v katerih so izpostavljeni elementi materialne in nematerialne etnografske dediščine, ki daje identiteto Vrboski in je še vedno prisotna.
Aktivnosti
Ribiški muzej je odprt v poletnih mesecih, v zimskem času pa je obisk mogoč po predhodni najavi. Poletni muzejski programi vključujejo občasne razstave, predavanja, promocije, projekcije filmov, otroške delavnice in druge podobne dejavnosti. V glavnem so organizirane na odprtem prostoru dvorišča Ribiškega muzeja. V poletnem programu muzej pogosto sodeluje z vrbosko zadrugo za ohranjanje vrednosti tradicionalnega načina plovbe Lantina, katere predsednik je Marijo Franičević, hkrati tudi dolgoletni vodič Ribiškega muzeja in avtentični tolmač vrboske ribiške dediščine. Prav tako so nedaleč stran od muzeja vezane tudi tradicionalne barke članov Lantine, kar muzeju še dodatno bogati že tako zanimivo zgodbo o vrboskem tradicionalnem ribolovu.
Delo z otroki je ena od prioritet muzeja in najbolj vesela naloga muzealcev. Izobraževalne delavnice se v največji mogoči meri naslanjajo na muzejske vsebine oziroma na tematiko ribištva in pomorstva. Tako so skozi pretekla leta v muzeju organizirali delavnice o pripravi parangala, soljenja sardel, kreativne likovne delavnice, kjer so oblikovali in risali opremo ribjih konzerv, delavnico o razpoznavanju ribjih vrst, spoznavanje različnih tipov lesenih bark, pa delavnico iz virtualne slikanice »Ribiške zgodbe« v sodelovanju z Občinsko knjižnico Jelsa itd. V pripravi in realizaciji delavnic pogosto sodelujejo člani zadruge Lantina, ki vsako leto na dan sv. Petra organizirajo enodnevno delavnico izdelave ladijskih maket z latinskim jadrom, in regato, ki je že tradicionalna in odlično sprejeta.
Leta 2019 je bila ustanovljena tudi modelarska skupina, ki deluje pod mentorstvom Katje Barbić, učiteljice tehničnega pouka. Večdnevne delavnice so organizirane na način, da otroci prihajajo enkrat do dvakrat tedensko v muzej (julij, avgust) in delajo z ročnim orodjem (žage, pile, barve …) na različnih pomorskih artiklih. Na prvi delavnici so izdelali modele tradicionalnih bark, na zadnji pa so zgradili model svetilnika. V sklopu zadnje delavnice so organizirali tudi izlet v Sućuraj in obiskali resnično kamnito lanterno, na kateri so zaposleni podjetja Plovput d.o.o., ki se ukvarja z vzdrževanjem svetilnikov, organizirali tudi predavanje o zgodovini in pomenu teh kamnitih zidanih svetilnikov.
Med preteklimi občasnimi razstavami v Ribiškem muzeju je treba izpostaviti lanskoletno razstavo »Mreže, felori i ribarski stvori«, s katero so se v muzeju spomnili na začetek postavitve stalne muzejske zbirke. Sporočilnost razstave je bila v predhodno omenjenih ribiških svetilkah in tradicionalnem načinu nočnega ribolova na sardele, da bi čez čas dosegli končni cilj, na terenu obdelati in raziskati še vse druge razstavljene eksponate, ki se jih bo primerno umestilo v lokalni kontekst, kakor tudi v širšo zgodbo ribolova na Jadranu.
Ribiški muzej Vrboska sodeluje tudi z drugimi stanovskimi kolegi in ustanovami. Leta 2018 je bila skupaj z Muzejem betinske drvene brodogradnje organizirana razstava z imenom »Tragom male drvene brodogradnje«, na kateri so bile predstavljene ladjedelske veščine, znanja, orodja in drugi elementi, ki so bili karakteristični na najbolj znanih malih škverih na Jadranu – v Betini, pa tudi iz vrboskih ladjedelnic, ki so bile še zmeraj aktivne na začetku 20. stoletja. Nekatere občasne razstave sicer niso bile strogo vezane na ribištvo in pomorstvo, so pa vseeno tematizirale pomembne stvari iz lokalne zgodovine. Tako so leta 2019 priredili razstavo »Sječanja iz zemlje predaka«, ki je govorila o izseljevanju iz osrednjega dela otoka Hvara na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Na njej so bile predstavljene družinske zgodbe številnih lokalnih družin, katerih dedje, babice in sorodniki so zaradi uboštva odšli v svet. Zmeraj so zanimive tudi razstave lokalnih umetnikov, zbirateljev in entuziastov, ki se ukvarjajo s pomorsko in ribiško dediščino. Prav posebna je bila razstava fotografij Petra Ruljančića iz začetka 20. stoletja, enako tudi razstava zasebne zbirke Franeta Božikovića iz leta 2018. Nikakor pa ne moremo spregledati razstave ladijskih maket lokalnega modelarskega »kalafata« Željka Luke Fredotovića iz Vrbanja, ki jo je predstavil leta 2017.
Muzej občine Jelsa in njegova najstarejša zbirka – Ribiški muzej je v svoji viziji skrbnik kulturnega in družbenega življenja lokalne skupnosti in promotor kulturne identitete lastne skupnosti iz preteklosti za sedanjost. Takšen je ponujen in odprt najširši javnosti, ko z neformalnim izobraževanjem, kritičnim pogledom na tradicijo, umetniško produkcijo z namenom dvigovanja nivoja kulturnega življenja ustvarja dodano vrednost kreativne otoške skupnosti. Prav iz te vizije prihaja tudi težnja, da razstavljeni in izobraževalni program vzpodbuja boljše poznavanje lastne kulturne zgodovine, še boljšo turistično predstavitev destinacije, hkrati pa lokalno prebivalstvo vzpodbuja za sodelovanje pri kulturnih in umetniških dejavnostih.
