Otoček Sv. Nikola – Budva (1882)
Navtični podatki:
Pozicija: 42˚ 15,4′ N / 18˚51,4′ E
Karakteristika svetlobe: B Bl (3) 10s
Višina stolpa: 4 m (13 ft)
Doseg glavne luči: 8 M
Sektor vidljivosti: 248°–113° (225°)
Višina svetlobe nad morjem: 23 m (75 ft)
Svetilnik stoji 1,8 NM jugovzhodno od mesta Budva na istoimenskem otočku Sv. Nikolaja. Zgrajen naj bi bil leta 1882. Ima šestkotni kamniti stolp in majhno svetilničarsko hišico, ki se drži svetilnika. Od majhnega kamnitega priveza vodi do svetilnika ozka uhojena skalna pešpot, pod zadnjo vzpetino pred hiško je tlakovana tudi s kamnitimi stopnicami. Južno pobočje otoka pod svetilnikom je bogato z rastlinjem, kjer prevladujejo nizka makija, »žuka« ali brnistra in več vrst kaktusov.
Najbolj znani dolgoletni svetilničar je skoraj 50 let vsak dan veslal na svetilnik iz sosednje obalne vasi Pržno.
Otoček ščiti obalo mesta Budve pred visokim morjem. Z odprte strani morje pod svetilnikom skriva številne čeri, morje za njim v smeri Budve pa hitro izgublja globino, plitvo morje in peščeno dno, ki stalno spreminja svojo obliko, pa je marsikateremu kapitanu in skiperju odvzelo mornarjev skalp.
Avstro-Ogrska je bila v 19. stoletju v črnogorskem primorju branik pred širitvijo osmanskega cesarstva. Zato je bilo število njenih svetilnikov relativno majhno in skoncentrirano predvsem na železne svetilnike znotraj zaliva Boka Kotorska. Tistemu času pripadata tako le dva zidana svetilnika, ki svetita proti odprtemu morju pred Budvo in Ulcinjem. Večina svetilnikov je bilo zgrajenih v obdobju največjega razcveta črnogorske države, v času kneza Nikole Petrovića Njegoša (1860–1918), po tem, ko so Črnogorci leta 1876 dosegli veličastno zmago nad Turki in jim je bila leta 1878 na berlinskem mirovnem kongresu priznana tudi formalna neodvisnost države.
Zunanje plovne poti so še danes slabše opremljene s pomorsko signalizacijo, morje pred obalo Črne Gore pa skriva številne pasti, plitvine in čeri, ki so v času zmanjšane vidljivosti, visoke plime ali vzvalovanega morja praktično nevidne.
Svetilniki – 19. stoletje v Črni gori
Kotorski zaliv:
Rt Opatova (1878),
Rt Sv. Nedelja (1878),
Oštri rt (1874),
Stoliv (1829),
beli kovinski svetilnik je najstarejši svetilnik iz 19. stoletja v Črni gori in stoji na koncu velikega pomola, ki ga je takratna monarhija zgradila na »vratih v Kotor«.
Sv. Stasij, Dobrote (1886),
rdeče-beli kovinski svetilnik stoji ob istoimenski cerkvici v naselju Dobrote pred Kotorjem.
Budva:
Sv. Nikola (1893).
Bar:
Volujica (1864).
Ulcinj:
Mendra (1886).
Črnogorski 293 kilometrov dolgi morski obali pripada 48 otokov, otočkov in čeri ter skupaj 57 svetlobnih oznak pomorskih poti na morju in 8 na Skadrskem jezeru. Svetilnik na rtu Volujica je del zaprtega vojaškega področja in o njem ni podatkov. Priporočljivo branje za varno plovbo po primorskem (jadranskem) delu Črne gore je zapisano v Vodiču za majhne barke in jadrnice.
