Trabakul Rizziero pri Umagu
V Jadranu so trabakuli več stoletji veljali za najbolj razširjeno plovilo. Premec in krma sta bili trebušasti, razmerje 3:1 med dolžino in širino se je držal klasičnega načela trgovskih ladij še iz antičnih časov. To je bila v Jadranu poslednja oblika trupa, ki se ni podredila zahodnim oblikam brodogradnje, kot sta brig in škuner. Skladišče je bilo razpotegnjeno skozi večino trupa in je nudilo največjo nosilnost z minimalno izgubo prostora. Trabakul je imel dobre plovbne lastnosti in se je dobro obnašal na razburkanem morju.
Avtor besedila in fotografij: Danijel Germek
V 60′ letih 20. stoletja je povpraševanje po njihovih prevozih upadlo na tako raven, da je postalo njihovo vzdrževanje predrago. Kupcev zanje ni bilo, zato so se zapuščeni postopoma spremenili v razbitine. Ohranjenih je le nekaj primerkov, ki še vedno plujejo. Trije so ohranjeni v Cesenaticu, od katerih sta dva na ogled v lokalnem pomorskem muzeju. Pri nas nimamo ohranjenih primerkov.
Rizziero je bil zgrajen v Pesaru, v ladjedelnici Aldo Donati, leta 1913. Velikost: dolžina 20,2 m, širina 6,76, višina 2,09, BRT 62,84, NRT 46,44, nosilnost 115 ton.
Brodolom
Septembra leta 1944 so Britanske zračne sile prevzele nadzor nad Jadranskim morjem. Nemško letalstvo je tu postalo že prava redkost, protizračna zaščita je krila le glavna pristanišča. Stanje na morju je za kabotažno plovbo postalo nevzdržno. Celotna logistika za civilno prebivalstvo in za nemško vojsko se je izvajala po morju v smereh Trst – Pulj – Reka – Zadar. Britanski letalci so v iskanju sovražnega ladjevja, rutinsko izvajali jutranji, popoldanski in nočni polet. Ponoči so se jim na morju pridružile še patrulje torpednih čolnov (MTB), ki so se premestile iz Visa v Ancono.
Brodolom tržaške trabakule lepo prikaže kakšno je bilo stanje na morju. Mornarji in ladje so imeli le še enega edinega zaveznika, in sicer slabo vreme oziroma močno burjo. Burja je vedno zadržala letalstvo na tleh in obalna plovba je lahko tekom noči spet zaživela.
- 9. 1944 je vlačilec Romital prišel reševati nasedli Rizziero, ki je s tovorom ovesa iz Pulja nasedel znotraj pristanišča Umag, na Poroprelli. A niti ob plimi se trabakul ni pustil odvleči iz plitvine. Odločili so se, da je potrebno trabakul raztovoriti.
- 9. 1944 je ob 6.30 zjutraj prispela na bok piranska trabakula Rondinela. Nemudoma so pričeli s pretovorom ovesa v vrečah. Po dobre pol ure dela je že sledil zračni napad. Dva letali beaufighter 272. eskadrilje RAF sta se spustili proti obali. Vodja poleta je bil pilot R. H. Rose. V prvem preletu so izstrelili šest raket, v drugem preletu so streljali s topovi in mitraljezi. Ob vrnitvi v oporišče je poveljnik poročal, da so v pristanišču Umag napadli dva »schoonerja«, ki sta zagorela. Posadki trabakul sta imeli srečo, mrtvih ni bilo, le en lažje ranjen. Med napadom so se poskrili znotraj ladijskih skladišč in sreča jim je tokrat pomagala. Ena raketa je zadela krmni del Rondinele, požar se je razširil na skladišče in uničil 24 vreč ovesa, ki so jih ravno pretovorili. Posadka je uspela na roke omejiti požar, motor je še vedno delal in nemudoma so odpluli za Umag. Tam so jim priskočili na pomoč gasilci, pogasili so požar, ranjenec je bil oskrbljen. Medtem je Rizziero ostal na Porporelli, še vedno je bil ploven.
Koliko tovora so raztovorili, da je postal spet ploven in kje je raztovoril preostanek, nam ni znamo. A nekaj dni kasneje je s tovorom jeklenih oplat, verjetno iz Pulja, krenil proti Trstu. Zapisa o vnovičnem napadu in brodolomu ni.
- 9. 1944: Štirje Beaufighterji 272. RAF so v zgodnjih jutranjih urah krenili proti Tržaškem zalivu, kjer so prispeli ob jutranjem svitu. Poleg težkih mitraljezov in topov so bili oboroženi še z raketami. Dve letali sta napadli skupino treh natovorjenih čolnov pri Gradežu. Dva sta pa nadaljevala in pred Trstom naletela na ladjo Corriere del Po’, ki je bila namenjena na jug. Ladijska protizračna obramba se je silovito odzvala. Po raketiranju se je razvil požar in letali zavili za Savudrijo. Trup ladje ni bil kritično poškodovan in posadka je zavila za Trst, da bi lahko oskrbeli ranjence in da bi pogasili požar. Pred Umagom je posadka opazila dve trabakuli. Pilot R.H. Rose je v prvem napadu izstrelil dve raketi, sledil je drugi napad s topovi in mitraljezi. Eno trabakulo so zajeli ognjeni zublji, goreči jambor se ji je odlomil in padel v morje. Letali se nista zadrževali, preleteli sta do Reke, kjer ju je protiletalska obramba hitro odgnala iz bližine pristanišča. V drugo jim je uspelo in trabakul Rizziero se je potopil na dno. Medtem se je v Poreču odvijal večji letalski napad desetih letal na poškodovani parnik Mercurio, ki se je potopil v pristanišču.
Stanje razbitine
Stanje razbitine na dnu je izredno zanimivo. Na plitvem dnu na globini 23 m leži pokončno, peščeni sediment je ni niti najmanj zakopal ali prekril. V povojnih letih se je v krmni del razbitine vpela mreža koča. Ta je prekrila leseno konstrukcijo vse do motorja, kar je omogočilo, da se je ohranil večji del krmne lesene konstrukcije. Za Jadransko morje je to prava redkost. Ob motorju so še ostanki kopalnice, potem pa lesenih ostankov skoraj ni več. Večino razbitine predstavlja tako tovor jeklenih oplat, rezervoarji za gorivo in nekaj betonskih plošč, ki so mogoče služile za delno zaščito plovila pred zračnimi napadi.
Razbitina ni bila še deležna arheološkega raziskav. Preučevanje naravnega okolja najdišča ter njegove kemijske, fizikalne in biološke značilnosti nam bo lahko razložil, zakaj se je del lesene konstrukcije ohranil do današnjih dni. Podvodno nahajališče je zelo odprt in dinamičen sistem, v katerem poteka neprestana izmenjava materiala (peščeni sediment, organski in anorganski material) in energije (valovi in tokovi). Razbitina je na trdni peščeni površini z majhno prisotnostjo sedimenta in nima velikega potenciala za ohranjanje in ohranitev lesnega materiala. V nasprotju z mehkim, muljnastim dnom, ki ima veliko usedlinskega materiala oziroma blata.
Sredozemsko morje zaradi svojih fizikalnih, podnebnih in temperaturnih značilnosti spada v kategorijo toplih morij, z vročim, suhim sredozemskim podnebjem. Takšne razmere so izjemno ugodne za razvoj makroorganizmov (črvov, mehkužcev), pa tudi mikroorganizmov (bakterije, glive), ki so najpomembnejši zajedavci lesa in biološkega materiala.
Prisotnost kisika in intenzivnost vodnega toka bosta povečala korozijski potencial kovine na razbitini. Medtem pa odsotnost kisika pod sedimentno plastjo bo preprečila prisotnost mikro in makroorganizmov, ohranjenost lesa bo tako boljša. Tu prekrivanja sedimenta dejansko ni. Razbitina je bila vedno popolnoma izpostavljena naravnim dejavnikom.
Prekritost z mrežo, ki se je z leti zarastla s kamnito koralo, spužvami in školjkami je zaščitilo les pred morskim tokom, večjo količino kisika, slanostjo in svetlobo. To so pa ključni dejavniki pri biološki razgradnji lesa.
Življenje na razbitini je dokaj pestro. Njena poraščenost in barvitost življa je izredna. Vidljivost na dnu je dobra večji del leta, kar omogoča lepe, dolge potope, ki ne bodo razočarali.
