Ribiški muzej v Križu pri Trstu

22. december, 20204. januar, 2021 emorje.com 0 Komentarjev

Kazalo

Ribiški muzej tržaškega primorja se nahaja v Križu pri Trstu (Santa Croce di Trieste) pod teraso kulturnega doma Alberta Sirka, ki ponuja prekrasen pogled na ves Tržaški zaliv. Stavba je zgrajena v tipičnem obalno-kraškem slogu, ki jo je projektiral, brezplačno, arhitekt Dario Jagodic in se lepo ujema z obstoječimi hišami v ribiškem delu vasi. Križani so stoletja veljali za spretne in najbolj številčne slovenske ribiče, Križ pa za največjo vas obalnega pasu. Zato je lepo, da je muzej našel svoje prostore prav v tej vasi.

Besedilo: Franko Košuta, fotografija: arhiv Ribiški muzej tržaškega primorja, osebni arhiv in eMORJE.com

Obiskovalec ima možnost spoznati izredno bogato obmorsko kulturno dediščino, ki je lastna Slovencem od Trsta do izliva reke Timave. V njem so nazorno prikazani zanimivi edinstveni predmeti in slike, ki potrjujejo, da smo Slovenci pomorski narod z več kot tisočletno pomorsko tradicijo in da smo mediteranski narod. Stalna razstava je opremljena s kratkimi pojasnili in podnapisi v treh jezikih.

Snovanje muzeja

Leta 2000 nas je nekoliko zanesenjakov ustanovilo Kulturno društvo Ribiški muzej tržaškega primorja. Zavihali smo rokave in začeli udejanjati idejo, ki smo jo nosili v srcu – idejo, da se zgradi etnografski muzej tržaškega primorja, ki bo namenjen v glavnem ribištvu in pomorskim dejavnostim. Osnovni cilj nastajajočega muzeja je bil, da bo skrbel za reševanje, ohranjanje in ovrednotenje naše edine obmorske kulturne dediščine, kajti tvegala je, da bi utonila v pozabo.

16 let do cilja

Po šestnajstih letih napornega in vztrajnega dela upravnega odbora in članov ter s pomočjo zasebnih donatorjev je bila dokončana stavba, namenjena stalni razstavi predmetov, pripomočkov, mrež in slik, zbranih pri družinah ribičev obalnih vasi: Barkovlje, Kontovel, Križ, Nabrežina, Devin in Štivan. V ta sklop so vključeni dragoceni dokumenti iz raznih arhivov.

Odprtje muzeja

V sklepni fazi postavitve stalne razstave je restavriranje oziroma konzerviranje in njihovo nameščanje v razstavne sklope izpeljala ekipa Slovenskega etnografskega muzeja iz Ljubljane. Za vse ostalo: za izdelavo fotografskih in dokumentarnih panojev, za reprodukcije ročno izdelanih risb in za notranjo opremo je poskrbel Bruno Volpi Lisjak. Muzej je bil uradno odprt 25. septembra 2016.

Dva razstavna prostora

Muzej se deli na dva razstavna dela: osrednji in manjši z medetažo za kustosa. V osrednjem delu so razstavljeni: modeli plovil (deblaka – čupe, topa, bragoca in tonere), panoji s slikami in arhivskimi dokumenti, ščifa v originalu, peškadorke, slike raznih rib, vrše za morske bogomoljke in jastoge, kotel za barvanje mrež, serija trnkov, razne mreže, orodje ladjedelcev, naprave za nabiranje školjk, klešče za kamne, rašturnik za odstranjevanje rašturjev in vrata za vlečno mrežo, tartano …

Tunolov in slovenski potapljači

Manjši prostor je namenjen v glavnem tunolovu na slovenski način in slovenskim potapljačem. V tem prostoru so razstavljeni arhivski dokumenti in slike tunolova, mreža za obalni tunolov in mreža za tunolov na odprtem morju, obleka potapljača, slike potapljačev, tunje za lov sip in lignjev, parangal, razni navtični aparati, izvenkrmni motor, slika poveljnika Marca Sullija – Sulčiča z Condoleezzo Rice in sliko največjega hidrogliserja na svetu, ki ga je projektiral Jordan Zahar – ladjedelski inženir.

Čupa

Čupa je prvo slovensko plovilo, zelo arhaično in preprosto, izdolbeno iz enega debla: bora, smreke ali hoje. Te vrste lesa vsebujejo precej smole in so zaradi tega odpornejše proti agresivnemu delovanju morja in sonca. Čupe so trajale petdeset in še več let. Ta deblak je prišel v Tržaški zaliv iz naše pradomovine, kjer so pluli po jezerih in rekah. Veslali so čepè z lopatastimi vesli. Tak deblak ni bil primeren za razmere Tržaškega zaliva. Burja in večji val so ga prevrnili, ker ni imel dovolj prečne stabilitete oziroma ni imel dovolj stabilitete forme, ki je odvisna od širine plovila. Naši predniki ribiči so imeli tisti šesti čut pomorstva in so dodali prečni drog teslir na približno 1/5 dolžine čupe od krme in šest metrov dolga vesla, ki so dejansko delovala kot stabilizator za čupo. Tipične glavne dimenzije čupe so bile: dolžina 7,0 metrov, širina 0,7 metra in višina 0,6 metra.

Iz tega je razvidno, da je razmerje med dolžino in širino 10 : 1. Ostala plovila so imele razmerje 4 : 1. Po Taylorju velja upor deplasmanskega plovila do razmerja 8 : 1 in je povezan z dolžino vodene linije plovila. Čupa je bila zunaj tega razmerja, zato bi teoretično lahko dosegla 10 ali več vozlov, odvisno od pogonskega sredstva. Čupo so veslali stojè in s tem dosegli večji poriv in hitrost do 5 vozlov. Pri ribarjenju sta jo upravljala dva ribiča, eden je veslal stojè z dvema vesloma, drugi je veslal z manjšim veslom na levem sprednjem boku in pomagal spuščati mrežo in jo potegovati iz morja.

Čupe so v Tržaškem zalivu uporabljali več kot 1000 let, in sicer do leta 1947, ko je čupa Marija, last Avgusta Caharija iz Nabrežine, romala v Etnografski muzej v Ljubljano. Imamo še eno originalno čupo Liza, last Janeza Grudna iz Nabrežine, ki se nahaja v Pomorskem muzeju v Trstu. Najstarejšo omembo čupe najdemo v listini iz leta 1621, ko je sin grofa Rajmunda Thurna zaplenil kriškim ribičem čupo in jo z mrežami vred sežgal v Devinu. Čupe so kraljevale v tržaškem primorju tako dolgo, ker ni bilo varnostnih pristanov, zato so vlekli to špartansko plovilo, relativno lahko, po sanišču na breg v tako imenovane fasale.

Ko so v drugi polovici 19. stoletja zgradili varnostne pristane v Barkovljah, Križu in Čedazu za Kontovelce, so naši ribiči začeli kupovati večja plovila, opremljena z jadri in vesli, ki so na palubi lahko imela številčne posadke in večje mreže, tako so začele čupe postopoma izginjati. Pod Nabrežino na kraju z ledinskim imenom Pri čupah so zgradili varnostni pristan šele v petdesetih letih prejšnjega stoletja, zato je tukaj čupa bila v uporabi najdlje, do leta 1947.

Ščifa

Ščifa je bila najmanjše plovilo, dolgo približno 4 metre, zelo enostavne gradnje, lahko in ceneno. Bila je zelo razširjena za obalni ribolov v tržaškem primorju, posebno s trnki. Z ozirom na relativno majhno dolžino in enostavno gradnjo so ščife izdelali spretni mizarji ali kalafati tudi doma na borjačih ali v kleteh. Dokončano ščifo so z vozom odpeljali do morja in jo tam splovili. Za veslanje je ščifa bila opremljena s prečnim drogom, imenovanim brcar, na koncih katerega so bile vilice, na katere so se polagali vesli. V glavnem so jo uporabljali revnejši ribiči za lov sip in lignjev s puščo ali brancinov na trnek z živo vabo, s tretjim, manjšim veslom, oprtim na krmi. Ščifa je imela zelo preprosto grajen trup. Dno je bilo ravno, brez kobilice. Dolga je bila 4 metre, kot standardna dolžina desk, visoka 0,35 metra in široka 1,2 metra. Ni imela celotne palube, ampak manjšo premčno in krmno palubico.

Bragoc

Ribiška flota iz Chioggie je dolgo časa vladala v Jadranskem morju in je bila na začetku 18. stoletja zelo dejavna tudi v istrskih, tržaških in dalmatinskih vodah. Najpogostejša plovila so bile tartane. To so bila zelo trdna plovila z ravnim dnom in s tretjinskim jadrom, dolžine od 16 do 20 metrov, ki jih je upravljala posadka od šest do osem ljudi.

V drugi polovici 18. stoletja je tartano zamenjal bragoc izključno zaradi ekonomskih razlogov. Gradnja tartane je bila zelo draga. Z istim denarjem so se lahko izgradili trije bragoci. Če upoštevamo, da se je takratni izkupiček ribiške dejavnosti delil po številu članov posadke, se je zaslužek na tartani delil med šestimi oziroma osmimi člani posadke, medtem ko se je pri bragocu delitev izvajala le med tremi, največ štirimi člani posadke. Čeprav je bil izkupiček ribolova manjši na bragocu, je delitev med tremi ali štirimi člani posadke zagotavljala boljši zaslužek ob manjših obratovalnih stroških in manjšem vloženem kapitalu, potrebnem za izgradnjo plovila.

Bistveni razlog, ki je botroval, da je tartana utonila v pozabo, je bil odlok Beneške republike iz leta 1770, s katerim je prepovedala floti iz Chioggie ribolov v istrskih in dalmatinskih vodah. To je pomenilo, da drage tartane niso bile več potrebne in namesto njih se je uveljavil bragoc, dolžine 9 do 10 metrov, ki je bil namenjen priobalnemu ribolovu. Oblika trupa bragoca je zelo spominjala na tartano, vendar je bilo plovilo manjše in lažje. Čeprav so odlok preklicali po enajstih letih, je bil zaton tartane neustavljiv in je bragoc postal glavno plovilo velike ribiške flote iz Chioggie. Vsekakor je bil razvoj bragoca v začetku 19. stoletja neizogiben. Povečala se je njegova dolžina od 12 do 15 metrov, s približnim razmerjem med dolžino in širino 4 : 1, kar je pomenilo, da so ta plovila lahko ribarila na odprtem morju. Proti koncu 19. stoletja so tudi naši ribiči iz Križa, Kontovela in Barkovelj začeli uporabljati bragoce.

Glavne dimenzije bragoca srednjih veličin so bile na začetku 20. stoletja:

Dolžina: 12,5 metra

Širina: 3,1 metra

Višina: 1,1 metra

Ugrez: 0,3 metra

Premec je bil okrogel, s premčno statvo, ki je segala nad palubo, in z gornjim delom, obrnjenim proti krmi. Krma je bila zrcalna z zaobljenimi boki in s krmno statvo, ki je bila ukrivljena navznoter. Dno ravno s ploščato kobilico, ki je bila debelejša od dna. Paluba je bila neprekinjena z dvema grotoma. Na premcu, dolžine 1,0 meter in iste širine, na krmi dolžine 3,0 metre in širine 1,2 metra. Za privez je imel na premcu dve veliki bitvi na vsakem boku, medtem ko na krmi eno bitev na vsakem boku. Na palubi so bila zložena 4 vesla dolžine 6 metrov in 4 opore za vesla, postavljene v posebne utore na ograji, ki so se z lahkoto umikale. Imele so eno ali dve ležišči za veslo.

Bragoc je imel dva jambora opremljena s tretjinskimi jadri.

Prednji jambor je bil nagnjen naprej za približno 15 stopinj, kar je olajšalo rokovanje z jadri, da se nista dotikala in prepletala. Prednji jambor je bil tudi demontažen. Ni bil potreben, ko se je lovilo z mrežo melajdo za plavo ribo. Bil pa je potreben, ko se je lovilo z vlečno globinsko mrežo – tartano.

Glavni jambor bragoca je meril približno 7/10 dolžine. Bil je iz smreke ali macesna, ki sta oba zelo odporna na vodo in ne trohnita zlahka.

Najvidnejša značilnost bragoca je bilo krmilo, dolgo do 3,5 metra in trdno pritrjeno na krmo z dolgimi samci in samicami. Dolžina samca je bila zelo važna, kajti v plitkem morju se je krmilo ustrezno dvigalo, da ne bi udarilo ob dno. Za dviganje velikega in težkega krmila se je uporabljalo posebno škripčevje, ki je bilo pritrjeno na vrh glavnega jambora in drugi konec na gornjem delu krmila pod rudom.

S hidrodinamičnega vidika je krmilo imelo dve funkciji:

povečati lateralno ugreznjeno površino in s tem zmanjšati zanos;
premakniti težišče lateralne ugreznjene površine proti krmi – plovilo bolj uravnovešeno.

Krmilo je bilo tudi delno kompenzirano, ker se je list raztezal čez pritrditveno os proti premcu. Upravljanje kompenziranega krmila ob isti površini je lažje, predvsem v smereh proti vetru. Krmilo in dolgo rudo sta bila običajno iz bresta.

Ne glede na ravno dno je bil bragoc s tretjinskimi jadri in z velikim krmilom zelo uravnovešeno plovilo, primerno za ribolov in zelo enostavno za upravljanje. Njegove morjeplovne lastnosti so bile dobre in ribiči so s pridom izkoriščali žive vogale med ravnim dnom in boki. Z nagnjenim plovilom se je lateralna ugreznjena površina povečala in zmanjšal se je zanos, kar je pripomoglo k stabilnejši smeri plovbe.

Top

Top je imel pomembno vlogo v ribiški floti iz Chioggie. Je bilo manjše plovilo, 5 metrov dolgo, ki je služilo tartani. Imel je tretjinsko jadro in flok. Plovilo so lahko dvigovali na palubo tartane in se je uporabljal za prevoz ulova od mesta lova do raznih ribarnic. Tloris topa je bil podoben miši, zato so ga imenovali topo, kar v italijanščini pomeni miš.

Na koncu 19. stoletja so ga začeli uporabljati kot samostojno plovilo za priobalni ribolov. V 20. stoletju pa se je znatno podaljšal. Različne izvedbe plovila so merile do 14 metrov dolžine.

Top se je razlikoval od bragoca po premčni statvi, ki je bila bolj koničasta in po obliki krme obla pri topu iz Benetk in iz Chioggie, pri gradeški in istrski pa je bila zrcalna z zaokroženimi robovi.

Uspeh tovrstnega plovila na tržaški obali pripisujemo dejstvoma, da je bil lažji in bistveno cenejši od bragoca, zaradi česar so si ga mnogi ribiči lahko privoščili in je potemtakem bilo to plovilo pogosto temelj zmernega blagostanja. V večini primerov je ribič lahko postal lastnik plovila, po tem ko je bil celo življenje izpostavljen tveganjem in žrtvovanju.

Glavne dimenzije topa, ki so ga uporabljali naši ribiči, so bile:

Dolžina: 10,50 metrov
Širina: 2,60 metrov
Višina: 0,90 metrov
Ugrez: 0,25 metra

Dno je bilo ravno. Kobilica je bila debelejša od oplate dna. Premčna in krmna statev sta bili iz hrasta. Sestavni deli trupa, ki so zagotavljali prečno in vzdolžno trdnost, so bili iz hrasta, oplata dna in bokov pa iz bora ali smreke. Odvisno od načina ribarjenja je plovilo imelo en ali dva jambora. Kakor vsa plovila z ravnim dnom in z majhnim ugrezom je tudi top potreboval, pri plovbi z jadri, veliko krmilo. Top je imel neprekinjeno palubo z dvema grotoma, eno na premcu, dolžine 0,8 metra in širine 1,2 metra, drugo na krmi, dolžine 1,5 metra in širine 1,2 metra. Na premcu sta bila na vsakem boku ena bitva in enako na krmi za privezovanje plovila. Na palubi so bila tri vesla dolžine 5,5 metra s pripadajočimi oporami in z enim ali dvema utoroma.

Tonera

Tonera je bila edinstveno leseno plovilo, zgrajeno samo za lov na tune na slovenski način v tržaškem primorju. Nikjer v Sredozemlju ni bilo takega plovila in verjetno tudi na svetu ne. V uporabi je bila tri mesece na leto, toliko je trajala sezona lova na tune. Bila je zelo elegantna in vitka. Za pogon je imela samo vesla. Glavne dimenzije so bile take, da je lahko uskladiščila 500 metrov dolgo obkroževalno mrežo, imenovano trata, ki je mokra tehtala približno 800 kg, dovolj prostora za posadko, ki je bila sestavljena z do šestih ribičev, in sicer štirje postavni veslači in dva za polaganje mreže. Morala je biti hitra, kajti čas polaganja mreže za obkrožitev jate tun je trajal največ 10 minut, zato je bilo razmerje med dolžino in širino relativno veliko, približno 5,5 : 1. S tem razmerjem plovilo povzroča manjši upor in posledično doseže odgovarjajočo hitrost z manjšo močjo. V tem primeru moč veslačev.

Glavne dimenzije tonere so bile:

Dolžina: od 11 do 12 metrov
Širina: od 2,0 do 2,2 metra
Višina: od 0,7 do 0,8 metra

Krma in premec sta bila simetrično enaka, premec vzdignjen, krma ravna, ravno dno, spodnji del boka je bil zaokrožen, da se mreža ni zatikala, dve mali palubici na premcu in krmi, na sredini velika odprtina za namestitev mreže in njeno polaganje v morje. Na začetku in koncu odprtine sta bili dve ojačani sponi iz hrasta, debeli 5 cm, da se zadovolji prečno trdnost plovila. Štiri vesla, dolga 6 metrov, naslonjena na opore z dvema ležiščema. Ni imela krmila, ker bi to predstavljalo dodatni upor in težo plovila. Načelnik (kapo) je na krmi z veslom na desnem boku lahko krmaril. Elementi trupa, ki so zagotavljali prečno in vzdolžno trdnost, so bili iz hrasta, dno in boki pa iz bora ali smreke. Lov na tune je bil sezonskega značaja in je trajal od avgusta do oktobra. Zimsko shranjevanje tonere je bilo v Štivanu, ob izvirov reke ponikalnice Timave. V mrzlih sladkih voda Timave je imelo blagodejni učinek, ker so alge, školjke in črvi na trupu popolnoma izginili in tonere so poleti postale spet čiste.

Slovenska znamka o toneri

Leta 2015 so države, ki sestavljajo mediteransko skupnost EuroMedPostal, odločile, da bodo izdale poštno znamko istega dne na isto temo. Skupna tema je bila, da naj vsaka država predstavi kak svoj značilen lesen čoln. Slovenska poštna uprava se je odločila, da bodo na svoji znamki prikazali tonero. Uradna predstavitev nove znamke je bila 9. julija 2015 v kulturnem domu Alberta Sirka v Križu pri Trstu in KD Ribiški muzej tržaškega primorja je organiziral predstavitev. Pošta Slovenije je poskrbela tudi za žig prvega dne. Pošta Slovenije, ki je najbližja Križu, je Komen in tako so 9. julija in naslednje dni imeli na razpolago žig z napisom: Euromed Postal 9. 7. 2015 Prvi dan 6223 Komen.

Lov na tune

V tržaškem primorju so naši ribiči lovili vseh vrst rib, a najbolj spektakularen, čustven in dobičkonosen je bil lov na tune.

Tuni so se pojavili v Tržaškem zalivu vsako leto od avgusta do oktobra kot posledica migracijske poti, ki je potekala iz Sredozemlja skozi Otrant po dalmatinski in istrski obali, se obrnila v Tržaškem zalivu in šla nazaj vzdolž italijanske obale. Velike jate tunov, ki so štele do tisoč komadov, so bile vrste modroplavutih tunov (THUNNUS THYNNUS). Zanimivo je poudariti, da so bili to samo mladi tuni te vrste, ki so tehtali do 25 kg. Starejši večji tuni, teže do 400 kg, so ostajali v Sredozemlju.

Prvi pisani vir o tunolovu je iz leta 1552.

Lov na tune v Tržaškem zalivu se je odvijal v vaseh: Barkovlje, Kontovel, Križ in Nabrežina. Bil je edinstven na svetu, zahvaljujoč se orografski obliki Krasa, ki se strmo spušča v morje. Lahko ga imenujemo slovenski tunolov.

Pri tem slovenskem načinu lovljenja tunov so izvidnice, imenovane kolnari, čakale tune na kraškem pobočju približno 150 metrov nadmorske višine in ko so zagledale jato tunov, so s posebnimi kričanimi gesli usmerjale veslače v toneri, da so pravilno in pravočasno obkolili in zaprli jato tunov, od proda do proda, na loviščih, imenovanih kalade, s pomočjo velike mreže trate, ki je bila dolga do 500 metrov, zložena v toneri. Operacija obkroževanja je trajala največ deset minut. V začetku 20. stoletja smo imeli na naši obali 14 lovišč.

Tunolov je bil tudi socialni dogodek za vaščane obalnih vasi. Ko se je v vasi razširila novica, da so zaprli tune, so stekli do lovišča in pomagali vleči mrežo na prod. Za kompenzacijo dela je vsak potegovalec dobil kos tune.

Enogastronomija: tuno so naše mame pekle v ponvi ali na žaru. Ko je bila tuna pečena, so dodale extra deviško oljčno olje in cvetje divjega koromača. Zraven je šla v slast dobra kapljica domačega belega vina sorte vitovska, glera ali malvazija. Včasih pa tudi dobra kapljica domačega rdečega vina sorte refošk ali merlot. V muzeju si obiskovalec lahko ogleda skice faz tunolova, mreže in druge potrebščine za tunolov, model plovila tonere, precej slik, ki omogočajo živo predstavo o slovenskem tunolovu.

Odlok Dandolo 1808

Vse do začetka 19. stoletja so bili nebo, zemlja in morje pojmovani kot lastnina gospodov, kralja, fevdalca, vazala, škofa, cerkvenega dostojanstvenika itd. Podložnik je moral plačevati v gospodovo blagajno izposojeno zemljo ali z dajatvami v naravi ali z denarjem. Enako pravilo je veljalo tudi za morje, ki ni bilo svobodno, saj so morali ribiči kupiti pravico za ribolov ali z dajatvijo ali pa z delom za gospoda. Pravico ribolova med izlivom Timave in Križem je imel devinski grof, od Križa do Trsta pa tržaška občina, ki je dajala v najem tržaškim plemičem, posebno kar se tiče tunolova, ki je bil vedno zelo donosen. Če so se ribiči drznili loviti brez dovoljenja tudi najmanjšo ribo, so bili kaznovani.

Sprememba je nastala po letu 1808, ko je generalni skrbnik za Dalmacijo Dandolo izdal odlok, ki je v duhu francoske revolucije odpravil vse fevdalne omejitve in s tem sprostil dostop do morja. Odlok pravi: morje je prosto za vsakogar in obalni pas v razdalji ene morske milje od obale pripada le prebivalcem pripadajoče obalne občine. Od tega trenutka dalje so Slovenci postali zakoniti lastniki morja in obale med Trstom in izlivom reke Timave in so začeli loviti ribe zase. Po propadu Napoleona leta 1815 je avstrijska oblast juridično uredila ta zakon šele 7. avgusta 1835.