Pomorski muzej Piran
Besedilo: Veronika Bjelica, Flavio Bonin, Uroš Hribar, Snježana Karinja, Bogdana Marinac, Igor Presl, Nadja Terčon, Duška Žitko
Priredila: Veronika Bjelica
Pomorski muzej Piran stoji ob piranskem mandraču, v središču mesta. Muzej zbira, ohranja, preučuje in predstavlja snovno in nesnovno pomorsko dediščino in na pomorstvo vezane panoge ob slovenski obali in celotnega slovenskega prostora od prazgodovine naprej. Svoje poslanstvo utemeljuje na podlagi zbirk s področij pomorske arheologije, ribištva, ladjedelstva, solinarstva, zgodovinskih, etnoloških in umetnostno-zgodovinskih zbirk pomorstva ter drugih področij, vezanih (predvsem) na pomorstvo.
Pomorski muzej je bil ustanovljen leta 1954 kot Mestni muzej Piran. Že v samih začetkih delovanja je muzej na pobudo predsednika Kluba pomorščakov Ljudske Republike Slovenije vse bolj dobival pomorski značaj. Miroslav Pahor, prvi ravnatelj muzeja, je pomorsko usmerjenost muzeja le še krepil in druge slovenske muzeje in posameznike spodbujal, da piranskemu muzeju posodijo ali odstopijo svoje, na pomorstvo vezane predmete. Muzej je s svojimi izvirnimi zbirkami postajal edini muzej te vrste v slovenskem prostoru. Leta 1967 se je Mestni muzej preimenoval v Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran. Strokovni delavci muzeja so aktivno zbirali gradivo o pomorski preteklosti Slovenskega primorja ter Istre, še posebej Pirana, postopoma pa so zbiranje, preučevanje in predstavljanje pomorskega muzejskega gradiva širili na celotno ozemlje takratne Socialistične Republike Slovenije. Usmeritev strokovne dejavnosti muzeja v zgodovino pomorstva je bila za slovensko muzeologijo tedaj popolnoma nova dejavnost. Specifična muzejska zbiralna politika je postopoma v muzej prinesla veliko novega pomorskega gradiva, ki je zahtevalo nove strokovne delavce. Muzejski kustosi tako še danes nadaljujejo zastavljeno zbiralno politiko muzeja in opravljajo muzejsko strokovno, publicistično, pedagoško, raziskovalno in razstavno dejavnost.
Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran ima vse od svoje ustanovitve sedež v klasicistični palači Gabrielli. Med leti 1849 in 1851 jo je dal zgraditi Pier Felice Gabrielli, sin Lodovica Gabriellija in njegove žene Regine iz piranske grofovske rodbine Rota. Pier Felice Gabrielli je bil med letoma 1850 in 1856 piranski župan. Južno krilo palače Gabrielli se zaključi z majhnim okroglim salonom, po katerem je palača imenovana tudi La Rotonda. Prvo nadstropje palače se ponaša z originalnimi stropnimi poslikavami in okrasnimi štukaturami, ki ji dajejo veličasten izgled.
Muzej nosi ime po Sergeju Mašeri, slovenskem poročniku bojne ladje Jugoslovanske kraljeve mornarice. Skupaj s srbskim poročnikom bojne ladje Milanom Spasićem sta 17. aprila 1941 po kapitulaciji Jugoslavije razstrelila in potopila rušilec »Zagreb«, da ta ne bi prišel v roke okupatorske italijanske vojne mornarice. Mašera in Spasić, ki sta ob tem izgubila življenji, sta bila razglašena za narodna heroja Jugoslavije.
V pritličju palače je predstavljena zbirka pomorske arheologije Med morjem in kopnim, ki priča o najstarejših pomorskih povezavah med prebivalci slovenske obale in sosednjih obal Jadrana že od prazgodovine naprej. Razstavljene so različne najdbe iz neolitika, bronaste in železne dobe, veliko pa je tudi rimskih arheoloških ostankov, ki so bili najdeni na območju obmorskih rimskih vil in pristanišč, kot na primer v Simonovem zalivu pri Izoli. Pod steklenim tlakom, ki simbolično ponazarja morsko gladino, so razstavljeni številni predmeti, ki so bili najdeni ob slovenski obali med pregledi morskega dna, podvodnimi izkopavanji ali pa naključno s strani ribičev. Razstavljeni predmeti kažejo na medsebojne vplive jadranskih kultur in bogate trgovske povezave med obmorskimi predeli tega območja.
Vzdolž muzejskega stopnišča je postavljena zbirka o ribištvu in ribji predelovalni industriji na severozahodni istrski obali, ki ima na tem območju že zelo dolgo tradicijo. V vitrinah so razstavljeni različni pripomočki za ribolov, svetila ter modeli tradicionalnih lesenih ribiških plovil severnega Jadrana, na fotografijah pa je predstavljena tudi piranska ribiška tradicija ulova cipljev.
Zbirki Piram (ljudski pogovorni izraz za mesto Piran) in Serenissima (naziv za Beneško republiko), ki sta postavljeni v prvem nadstropju palače, imenovanem tudi »Piano nobile«, predstavljata zgodovino Pirana in obdobje vladavine Benetk. Ime mesta Piran v obliki Piranon prvič zasledimo že v 7. stoletju pri Kozmografu iz Ravene. Tedaj je bilo mesto pod bizantinsko oblastjo, leta 1283 je postalo del Beneške republike in ostalo pod njeno zaščito vse do njenega razpada leta 1797. Na ogled je maketni prikaz piranskega mandrača z okoliškimi stavbami iz 16. in 17. stoletja, ki nam ponazori takratni videz notranjega pristanišča z značilno arhitekturo. Razstavljena likovna dela kažejo nekatere pomembne pomorske bitke in tipe srednjeveških plovil, med katerimi izstopa legendarna savudrijska bitka (Battaglia di Salvore), ki naj bi se zgodila leta 1177.
V muzeju hranimo tudi tako imenovani Piranski kodeks, ki je med najdragocenejšimi muzejskimi eksponati. Gre za delo enega izmed najboljših geografov in kartografov 16. stoletja, Pietra Coppa. Tekstovni del kodeksa obsega dva rokopisa: De summa totius orbis in Portolano, kartografski del pa vsebuje še 15 koloriranih, v lesorezni tehniki tiskanih kart, med njimi je tudi zemljevid Istre. Zaradi izredne dragocenosti in redkosti je obiskovalcem na ogled faksimile njegovega dela, od leta 2018 pa tudi taktilna replika zemljevida Istre.
Prostoru dajejo poseben pečat razstavljeni ladijski modeli iz delavnice jezuita Gabriela Gruberja, ki so jih uporabljali kot učila v šoli za hidravliko in mehaniko v Ljubljani, kjer je med drugim poučeval tudi ladjedelstvo. Modeli so nastali med leti 1774–1783 v modelarski delavnici v pritličju današnje Gruberjeve palače in so last Narodnega muzeja Slovenije.
V prvem nadstropju je predstavljena še mednarodna zbirka likovnih del s pomorsko tematiko, Mare Nostrum, ki med drugimi zajema predvsem motive pomorskih bitk, morske krajine in ladijske portrete. Likovna dela nosijo poleg umetniške tudi dokumentarno vrednost in dopolnjujejo vedenje o razvoju plovil. Veliko dokumentarno in sporočilno veljavo imajo tudi votivne podobe ali ex voto. Pomorščaki, vajeni nadčloveških naporov in dolgih pomorskih potovanj, so se pred odhodom na morje v cerkvah zaobljubljali svojim zaščitnikom. Ob srečni vrnitvi so jim v zahvalo dali izdelati slikarske upodobitve (ex voto), ki pa so hkrati izredno dragocen vir informacij za raziskovanje pomorske preteklosti. Razstavljena je tudi bogata zbirka ladijskih polen, ki so bile ravno tako povezane z verovanji pomorščakov. Krasile so ladijske premce in varovale plovila in njihove posadke.
Muzej predstavlja tudi način življenja pomorščakov slovenskega etničnega prostora. Razstava Na njegovega veličanstva ladji pripoveduje o življenju pomorščakov v avstrijski in avstro-ogrski vojni mornarici. Poudarek je na potovanjih pomorščakov na druge kontinente in na predstavitvi pomorskega poklica v tistem času. Med pomorščaki je izpostavljen viceadmiral Wilhelm von Tegetthoff, rojen v Mariboru, ki je bil poveljnik zmagovite avstrijske flote v Bitki pri Visu iz leta 1866. Razstava Slovenski pomorščaki 1918–1945 pa obiskovalcem ponazarja življenje pomorščakov v obdobju med obema svetovnima vojnama in med drugo svetovno vojno. Razstavljeni so ladijski modeli, osebni predmeti, ki so jih pomorščaki prinesli s svojih potovanj, spominki, dnevniki in uniforme, ki govorijo o osebni zgodbi posameznih pomorščakov. Mogoče si je ogledati tudi uniformo poročnika bojne ladje Sergeja Mašere, po katerem muzej nosi svoje ime.
V pritličju palače Gabrielli je en prostor namenjen občasnim razstavam, kjer je muzej predstavil že veliko zanimivih lastnih razstav in gostil razstave tujih in domačih muzejev ali drugih ustanov tako s področja pomorstva kot drugih tematik. Trenutno je na ogled razstava Slovenske ladje, 6 ladij Splošne plovbe, ki je nastala kot zaključek sodelovanja s Pošto Slovenije, ki je v šestih letih izdala šest znamk z upodobljenimi ladjami Splošne plovbe. Razstava preko ladijskih modelov, instrumentov iz ladij, umetnin in arhivskega gradiva predstavlja ladje edinega slovenskega ladijskega prevozniškega podjetja Splošne plovbe Portorož in njene pomorščake.
Obiskovalec muzeja se lahko podrobneje seznani tudi z ladjedelstvom, ki je ena izmed najstarejših gospodarskih panog Slovenske Istre. V Piranu so v 19. stoletju gradili in popravljali manjša in večja plovila v treh ladjedelnicah. Te so se sredi 19. stoletja preselile na Bernardin pri Portorožu, se združile v eno ladjedelnico, ki se je v sedemdesetih letih 20. stoletja preselila v Izolo. Del zbirke je na ogled v matični stavbi v Piranu, zbirka tradicionalnih plovil ter orodij in pripomočkov za gradnjo lesenih ladij pa je na ogled tudi v eni izmed muzejskih dislociranih enot, v Monfortu, nekdanjem skladišču soli v Portorožu. Tukaj je poleg tradicionalnega ladjedelstva tudi razstava o razvoju vodnih športov, ki predstavlja začetke razvoja vodnih športov na vzhodni obali Jadranskega morja v pričetku 20. stoletja, ko so se tukaj začeli ustanavljati prvi jadralni klubi. Na ogled je več originalnih primerov klasičnih plovil iz začetnega obdobja razvoja vodnih športov. Razstavi v Monfortu sta trenutno v prenavljanju in bosta ponovno na ogled v drugi polovici leta. Med tem si lahko v tej dislocirani enoti ogledate razstavo Sal Nostrum, iz solin v skladišča soli, ki predstavlja pomen solinarstva na slovenskem priobalnem območju, s poudarkom na skladiščenju in prevozu soli iz solin. Predstavljena sta 3D-filma razvoja skladišč Monfort in Grando in načina skladiščenja soli v njih. Obiskovalec lahko skozi osebna pričevanja nekdanjih solinarjev in oseb, ki so delale v skladiščih soli, spozna tudi vrsto opravil solinarjev, ladjarjev in potek dela v skladiščih soli v drugi polovici 20. stoletja.
Dediščina solinarstva je še obsežneje predstavljena v Muzeju solinarstva, ki stoji na opuščenem delu Sečoveljskih solin. Idejo o postavitvi Muzeja solinarstva je imel že Miroslav Pahor v šestdesetih letih 20. stoletja, muzej pa je zaživel leta 1991 po obnovi prve solinarske hiše. Danes muzej obsega štiri obnovljene solinarske hiše, v katerih je s pomočjo predmetov, pisnih, slikovnih virov in ambientalne postavitve prikazana zgodovina solin ter način življenja in dela solinarjev. Del muzeja je namenjen pedagoškim dejavnostim in občasnim razstavam, pred hišami pa je na ogled tudi solni fond.
Muzej ima še dve dislocirani enoti, in sicer etnološko zbirko Tonina hiša v Sv. Petru ter Muzejsko zbirko Giuseppeja Tartinija v Piranu. Tonina hiša je primer značilnega istrskega kmečkega stavbarstva. V pritličju stavbe je rekonstruirana oljarna, kakršna je bila v preteklih stoletjih in še v prvi polovici 20. stoletja zelo razširjena po vsej Istri, v prvem nadstropju pa so na ogled bivalni prostori, ki prikazujejo način življenja kmečkega prebivalstva v 19. in prvi polovici 20. stoletja.
Zbirka Giuseppeja Tartinija je na ogled v njegovi rojstni hiši, ki stoji ob Tartinijevem trgu. Razstavljeni predmeti govorijo o življenju in delu Tartinija, ki je zagotovo eden največjih mojstrov italijanske instrumentalne glasbe 18. stoletja ter ena izmed najpomembnejših osebnosti mesta Piran. V zbirki je razstavljena Tartinijeva posmrtna maska, najdragocenejši eksponat pa je Tartinijeva violina, ki jo je izdelal pater Nicolò Amati iz Bologne.
Raznovrstnost muzejskih zbirk želimo predstaviti in približati vsem obiskovalcem. V ta namen organiziramo veliko različnih delavnic, predavanj in drugih dogodkov, ki predstavljajo pomorsko dediščino in dediščino obmorskih krajev. Poleg tega aktivno sodelujemo z muzeji in drugimi ustanovami ter se vključujemo v različne projekte.
V preteklem letu smo v muzeju zaključili tri evropske projekte, s katerimi smo posodobili naše zbirke in izboljšali dostopnost za vse obiskovalce.
Projekt »Come-In!« je potekal v okviru programa Interreg Srednja Evropa in povezal 14 organizacij iz 6 držav: Slovenija, Italija, Nemčija, Poljska, Hrvaška, Avstrija. Cilj projekta je bil izboljšanje dostopnosti kulturne dediščine osebam z oviranostjo in ranljivim skupinam. Glavni skupni rezultati projekta so zagotovo zanimivi pilotni projekti vseh partnerjev, izdaja priročnika za organizacijo razstav, ki bodo muzejem olajšale delo pri oblikovanju dostopnih razstav, priročnika za usposabljanje upravljavcev muzejev in vzpostavitev blagovne znamke »Come-In!«, ki bo v prihodnje podeljena muzejem, ki so dostopni in odprti do oseb z oviranostjo. V Pomorskem muzeju smo v sklopu projekta posodobili naše zbirke, ki so sedaj dostopnejše širši javnosti. Naredili smo več 3D-kopij izbranih muzejskih predmetov, ki jih obiskovalci lahko otipajo, večina vsebine je na voljo tako v braillovi pisavi kot v znakovnem jeziku, postavili smo boljše usmeritve po prostoru in naredili taktilno knjigo razvoja plovil v Sredozemlju. V Muzeju solinarstva in etnološki zbirki Tonina hiša, ki nista dostopni obiskovalcem z gibalno oviranostjo, smo omogočili možnost virtualnega ogleda zbirk, veliko bolj dostopna pa je tudi naša nova, posodobljena spletna stran (www.pomorskimuzej.si). V okviru projekta je kustosinja Snježana Karinja pripravila občasno razstavo Kamen na kamen: Rimska arhitektura severozahodne Istre, ki je bila prilagojena slepim in slabovidnim osebam ter osebam z drugimi oviranostmi. Razstavo si bo od 9. aprila 2020 možno ogledati v Mestnem muzeju v Zagrebu, kjer bo gostovala do konca maja.
Drugi projekt, ki je pripeljal do veliko novih sodelovanj, je projekt YouInHerit. Ta je ravno tako potekal v okviru programa Interreg Srednja Evropa, namenjen pa je bil predvsem vključevanju mladih v vrednotenje, popularizacijo in oživljanje kulturne dediščine starih obrti. Projekt je združil različne regije Slovenije, Italije, Madžarske, Poljske in Hrvaške, za katere je značilna bogata kulturna dediščina starih, še živih obrti. Poglavitni cilji projekta so bili priprava študije o vrednotenju kulturne dediščine v vključenih regijah, usposabljanje partnerjev za vrednotenje kulturne dediščine in boljše vključevanje mladih ter izvedba pilotnih projektov. Pomorski muzej je v okviru projekta pripravil novo, multimedijsko, interaktivno, stalno razstavo o nekdanjih skladiščih soli in pridelavi soli v Piranu Sal Nostrum: iz solin v skladišča soli. Razstavo je pod mentorstvom kustosa dr. Flavia Bonina pripravilo 14 mladih iz različnih področij: zgodovina, etnologija, oblikovanje, umetniško ustvarjanje, montaža, arhitektura, geografija itd. Razstava je postavljena v novem Info-Centru v nekdanjem skladišču soli Monfort, pred katerim smo postavili tudi informativne panoje, na katerih lahko mimoidoči preberejo informacije o samih skladiščih. Organizirali smo tudi več delavnic na temo soli in solinarstva. V sodelovanju s srednjo gostinsko šolo Izola smo pripravili več prikazov tradicionalnega vlaganja slanih sardonov, z italijansko osnovno šolo smo v sodelovanju z mizarjem izdelovali solinarsko orodje, z drugimi šolami pa smo imeli več delavnic izdelovanja solinarske rože vetrov.
Tretji projekt Mala barka 2, ki je požel tudi največjo medijsko odmevnost, je bil del programa Interegg Slovenija–Hrvaška. Glavni cilj projekta je bil ohranjanje, promoviranje ter razvoj pomorske dediščine obmejnega področja. Partnerji projekta smo z aktivnostmi stremeli k zaščiti snovne in nesnovne pomorske dediščine ter jo sistematično vključevali v razvoj in ustvarjanje skupnega turističnega produkta. Eden izmed pomembnih rezultatov projekta je spletna baza podatkov pomorske dediščine, osnova za novonastali Virtualni muzej Mala barka, ki zajema predstavitev in opis velikega števila enot, pomembnih za pomorsko dediščino (https://muzejmalabarka.com/).
Najbolj odmeven rezultat projekta za Pomorski muzej je bila izgradnja replike tradicionalnega plovila istrski topo, ki so ga v prostorih nekdanjega skladišča soli Monfort gradili ladjedelski mojstri vse od julija 2018 do marca 2019. Tovrsten prikaz pomembne nesnovne dediščine tradicionalnega ladjedelstva, nekdanje obrti, ki je bila zelo razširjena tudi ob naši obali, je vzbudil veliko zanimanje javnosti. Replika plovila istrski topo je sedaj v upravljanju Fakultete za pomorstvo in promet, ki ga uporabljajo v pedagoške in didaktične namene. V sklopu projekta je bila ustanovljena tako imenovana Akademija tradicionalnih pomorskih obrti, znanj in veščin, v okviru katere je kustos za tehnično dediščino Uroš Hibar predvsem za dijake in študente organiziral niz predavanj o splošnem pomenu ohranjanja in varovanja pomorske dediščine, zgodovinarka dr. Nadja Terčon pa je organizirala predavanje Gorazda Humarja o nekdanjem dvižnem mostu, ki je bil nekoč postavljen v starem piranskem mandraču in o njegovi izvirnosti. Izvedli smo tudi več pedagoških delavnic, kjer smo z izdelovanjem modela istrskega topa iz papirja spoznavali tradicionalno ladjedelstvo. V okviru projekta je muzej naredil tudi pomemben korak v ohranjanju dediščine, in sicer z oddajo pobude za vpis tradicionalnega ladjedelstva v Register nesnovne dediščine.
Z uspešno zaključenimi projekti je Pomorski muzej pridobil veliko novosti in posodobitev, ki še dodatno vabijo in omogočajo boljšo dostopnost vsem obiskovalcem. Muzej je preteklo leto zaključil z izdajo novega vodnika Pomorskega muzeja, ki obsega predstavitev vseh stalnih zbirk ter prikaz naše bogate pomorske dediščine. Na voljo je v vseh enotah Pomorskega muzeja.
V muzeju so ohranjene naše skupne zgodbe, naša skupna dediščina. Vabimo vas, da nas obiščete, jo skupaj z nami spoznate jo z nami ohranjate pri življenju.
