Lastovo – Otok sredi južnega Jadrana
Rimljani so otok zaradi obilne vegetacije in gozda poimenovali Augusta Insula ali »Carski otok«. Leksikograf Stjepan iz Bizanca ga je prvič omenil v svojih zapisih v 6. stoletju kot Ladesta in Ladeston. Izvor imen je prevzel od grškega govorca Theopompusa, rojenega leta 380 pr. n. št. Dokazi, najdeni v Račji votlini, pa potrjujejo domnevo, da je bil otok naseljen že v kameni dobi 8500 let pred Kristusom.
Dvakrat NE Dubrovniku
Skozi zgodovino se je na otoku izmenjevalo mnogo gospodarjev. Dubrovniškim knezom so Lastovci dvakrat rekli ne, nato pa prostovoljno vstopili v Dubrovniško republiko. Turki ga niso nikoli dosegli, pred gusarji z morja pa so domačini skrili ognjišča v notranjost, tako da je z morske strani Lastovo dajalo vtis nenaseljenega otoka.
Vpliv Napoleona
V novejši zgodovini so svoj pečat pustili Napoleonovi vojaki in Avstro-Ogrska. V prvi polovici 20. stoletja je otok enako kot Istra in Zadar pripadal Italiji, ko je navkljub močnemu gospodarskemu razvoju moral sprejeti italijanščino za svoj jezik. Podobno izkušnjo pomenijo leta, ko je bil otok zaradi prisotnosti takratne JLA zaprt za tujce in ko ga je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja dosegla še osamosvojitvena vojna.
Poseljenost otoka
Z morske strani se še danes zdi, da je otok ostal nenaseljen. Da je enostavno osamljena razgledna točka sredi južnega Jadrana, kjer se 417 metrov nad morjem z najvišjega otoškega vrha Hom odpirajo veličastni pogledi na Palagružo in Monte Gargano, na Mljet in Pelješac, na otok Sušac in Korčulo.
Lastovski arhipelag
Lastovski arhipelag se razteza od otočka Glavat na vzhodu do otoka Sušac na zahodu. V njem ležita tudi dve skupini otokov: Vrhovnjaci – Gornji škoji in Lastovnjaci – Donji škoji. Skupaj jih je 46 in so del Naravnega parka Lastovsko otočje. Bujno sredozemsko rastje na otoku, 703 različnih rastlin, bogat in raznolik podmorski in živalski svet pa dajejo otoku posebne priložnosti za razvoj turizma.
Južna stran otoka
Skrivena Luka je edino varno zavetje na južni strani otoka. Portorus, kot mu pravijo Lastovci, spada v naravni park, kjer sta zaščitena kopno in morje, z njima pa celoten habitat, zato so posegi v prostor velik podvig. Lastovo pa je lačno novih investicij in vlaganj, kajti razvoj v turizem, predvsem navtični, zahteva stalna vlaganja v infrastrukturo, ki mora biti primerljiva z vsemi drugimi podobnimi destinacijami.
Skrivena Luka je novo ime zaliva
Skrivena Luka je novo ime zaliva, ki res pripada temu zalivu. Ko človek pogleda z morja, ne vidi vhoda v zaliv, v zalivu pa se ne vidi njegovega izhoda. Ljudje mislijo, da je to jezero. Skrivena Luka je res skrita pred pobesnelim morjem, zato se ni treba bati, da bi visoko morje delalo skrbi morjeplovcem. Ob prehodu vremenskih front pa lahko nad zaliv udarijo močni sunki vetra, ki so neugodni za barke na sidru. V morje izprana zemlja naredi samo tanko plast mulja, pod njo pa je trdo kamnito dno in sidro ne prime.
Legenda števila 46
Legenda pravi, da je na otoku 46 cerkva in 46 polj in da Lastovu pripada 46 otočkov. Domačini v smehu povedo, da je Marčelino Simić, ki vedno nekaj dela, v Portorusu na hitro naredil majhno kamnito hišico, in začela se je zgodbica o novi cerkvici svetega Marčelina.
Kamnita zidana lanterna na rtu Struga
Vstop v Skriveno Luko zaznamuje svetilnik Struga Lastovo. Zgrajen je bil leta 1839. Za savudrijskim svetilnikom iz leta 1818 je drugi po starosti med kamnitimi zidanimi svetilniki na vzhodni jadranski obali. Na vrhu 20 metrov visokega stolpa luč oddaja svetlobo bele barve, ki se 104 metre nad morjem vidi kar 27 navtičnih milj globoko v morski horizont.
Resnica o svetlobnih lečah
Svetlobne leče pa so najstarejše na Jadranu, saj so jih prenesli iz savudrijskega svetilnika in jih obnovili. Tri generacije, polnih 150 let, je s svetilnikom upravljala družina Kvinta. Novi časi pa so na jesen leta 2014 prinesli tudi novega svetilničarja, ki skrbi za svetilniške luči, svetilnik pa postaja vse bolj priljubljena točka za preživljanje robinzonskih počitnic.
Požar na otoku
Kmalu po mileniumu je v požaru, ki ga je zanetil človek zaradi neuslišane ljubezni, pogorela skoraj polovica južne strani otoka, ki se sedaj počasi zarašča z nizkim rastjem. Medtem pa je zahodni del otoka ostal bogat z vegetacijo.
Tudi človek je včasih kot požar, ki pušča sledi po poteh, ki jih ni. Za seboj pusti razvaline in globoke rane, zarezane v naravo. Zaradi višjih ciljev in človeške nerazumskosti se otok lahko celo zapre in se ga spravi v izolacijo, kar bi metaforično smeli poimenovati za človeški požar, ko je takratna oblast po revoluciji otok odprla za tujce šele leta 1989.
Res je prava avantura priti na otok. Človek mora biti kar vztrajen, pa še zajeten kupček novcev mora odriniti za ta polžji prevoz. S trajektom iz Splita preko Vele Luke na Korčuli do pristanišča Ubli na Lastovo, polnih pet ur. S katamaranom preko otoka Hvara in Korčule pa tri ure, seveda ob primernem vremenu.
Odisejada prihoda na otok
Ko pa se morje v zimskem času razbesni po jugu, je ta podvig lahko začinjen s sedemmetrskimi valovi in vetrom preko 100 km/uro. Skoraj si ne znamo predstavljati, da je pod Italijo otok imel stalno letalsko povezavo, ko je hidroletalo od leta 1918 do kapitulacije Italije leta 1943 imelo redno linijo s celino.
Kam želi otok Lastovo
Glavna razvojna usmeritev za otok je ponovna vzpostavitev hidroletalske povezave in izgradnja marine v zalivu Kremena. V zalivu Jurjevo naj bi gradili manjši hotel s pripadajočimi vilami kot osnova turizma za zahtevnejše goste. Lastovo je idealna navtična destinacija. Njegova oddaljenost od Splita je 62 navtičnih milj, od Dubrovnika 63, od Italije pa 64.
Marčelino
Marčelino Simić iz Skrivene Luke je po očetu Lastovec, mati pa je bila doma s Pelješca. Preplul je svetovna morja, nato pa v ribiški hiši starega očeta, ki je bila zgrajena leta 1938, začel z izgradnjo svojega navtičnega raja. Skupaj z ženo Zdenko, ki je učiteljica na Lastovu, hčerko Marcelo in sinom Stjepanom je ostal na otoku, kjer čas bije z drugačno hitrostjo, kjer se človek zaljubi vanj že na prvi pogled in se nanj vedno vrača. Lep je v vseh letnih časih, spokojen in zelen. Pravo lepoto pa mu dajejo ljudje. Kleni in trdni, ponosni nase, na svojo preteklost, na svoje kulturno izročilo. Znameniti lastovski dimniki »fumarji« so del njihove večstoletne zgodovine.
Lastovski dimniki – »fumarji«
Na Lastovu je še okoli 350 gospodinjstev, četudi niso vsa aktivna. Dimnikov »fumarjev« pa je nekaj več, kajti posamezno gospodinjstvo ima lahko več dimnikov. Če je hiša naseljena, če so ljudje stalno na otoku, potem so dimniki aktivni. Kape so posebnost teh dimnikov. Najprej gre za lokacijsko posebnost mesta, ki je narekovala, da je dimnik višji in nekoliko poseben. Izdelana kapa pa je odvisna od moči in smeri vetra. Gradnja dimnikov je stara več kot pol tisočletja. V njih se skriva ogromno znanja, kako po roži vetrov ujeti v dimnik najboljši veter za najboljši vlek. Ivan Čehoratić z Lastova je eden največjih poznavalcev teh dimnikov, v prostem času pa tudi njihov skrbnik, graditelj in restavrator.
»Fumar« je lahko bil način izražanja statusa in bogastva ljudi, ki so živeli v tamkajšnjem gospodinjstvu. V kolikor je bil dimnik lep, velik in širok, je s tem sporočal, da pripada bolj bogati družini. Najstarejši dimnik na Lastovu pa tudi sicer v Dalmaciji danes pripada družini Ántica.
Mesto, ki je obrnjeno stran od morja
Mesto je obrnjeno v notranjost otoka, proti polju, stran od morja. Osrednji del mesta Lastovo zaseda župnijska cerkev svetega Kozme in Damijana, postavljena pred 14. stoletjem. V njej je veliko pomembnih slik, čudovit oltar in bronasti vrči za blagoslovljeno vodo, ki jih je mestu 1516. leta poklonil takratni duhovnik, založnik in tiskar, častiti Dobre Dobričević.
Včasih je otok naseljevalo 3500 ljudi, danes jih je še 680. V luki svetega Mihajla so imeli celo mlin za žito, ki so ga izvažali. Otok je imel 18 knjižnic. Že leta 1527 je bilo organizirano šolstvo na otoku. Današnja Osnovna šola Bratov Glumac, ki je bila zgrajena leta 1935, organizira pouk od prvega do osmega razreda, a učencev je ostalo samo še 43.
Glavica je čudovita razgledna točka
Dubrovniška oblast je na Glavici, na hribu nad mestom postavila kamnito utrdbo, ki je bila porušena v času lastovskega upora. Nato pa jo je leta 1808 s prihodom Napoleona na otok ponovno zgradila tedanja francoska oblast. Danes je čudovita razgledna točka, na njej meteorološka postaja, pod njo pa najbogatejša in najlepša hiša na Lastovu, Knežja palača, ki bo po obnovi postala domoznanski muzej. Do takrat pa bodo stari eksponati shranjeni v »stranju«, stari vinski kleti, kjer najdemo narodno nošo, liro – lastovski ljudski inštrument, amfore in zaščitenega velikega jadranskega polža z imenom triton, s katerim so oddali ribiči zvok, ko so našli ribo …
Lastovski »poklad«
»Fumariji« so en del lastovske dediščine, drugi del pa je zagotovo plesno-etnološki dogodek »lastovski poklad«. Lastovski poklon zimi je skozi stoletja ohranjena otoška večdnevna predstava, v kateri se vse dogaja po strogem starodavnem običaju. Gre za ohranjanje spomina na leto 1483, ko so otok nameravali napasti Katalonci, Sicilijanci in drugi plačanci. Vse od leta 1485 se obred dogaja na pustni torek. Na pustni torek se potegne 300 metrov pletene ribiške vrvi z vrha hriba do dna vasi, po njej pa se trikrat spusti slamnato lutko in vmes poka bombe. Tu so še lepe in grde maškare in ples. In še zanimivost, edino tisti dan na Lastovu zvoni poldan ob 11. uri.
Lastovski statut
Lastovo je že leta 1310 dobilo svoj Lastovski statut, ki je nastal po tem, ko so se Lastovci dvakrat borili proti dubrovniški nadvladi, potem pa so koncem 12. stoletja sami prostovoljno vstopili v Dubrovniško republiko. Trdno na svojih tleh so dosegli, da je bilo v statutu zapisano: kdor ni obdeloval zemlje, je ni bil vreden in se mu je odvzela. Dubrovniški knez pa je smel na otoku ostati le 6 mesecev v letu, ni smel kupovati lastovske zemlje in hiš, ni se smel ženiti z domačinkami.
Lastovske lučice
Na severni strani, prav pod mestom Lastovo stoji Lučica, ki je še edina preostala zaščitena otoška ribiška vasica. Vpluti v sanjski zalivček Zace na severozahodni strani otoka pa je skoraj obvezen kurz, predno se velja prepustiti skrivnostim avtohtone lastovske kuhinje na južni strani v Skriveni Luki.
Avtohtona otoška gastronomija
Lastovska gastronomija je zelo stara in temelji na hrani, ki jo po večini sami pridelajo na otoku. Imajo svoje začimbe in celotno kmetijsko pridelavo: paradižnik, kumare, bučke, melancane, čebulo, nekaj peteršilja, na kar so zelo ponosni. Ljudje so že dodobra prepoznali okuse Lastova in okus oljčnega olja in vina. Piculja je drobna mala oljka z Lastova. Ker raste visoko v oljčni krošnji, se težko obira. Če pade na tla, takoj zgnije. Njeno olje je specifično, vrhunsko in zelo težko.
Svetilničarjeva žena je nekoč rekla, da je jastog hrana za uboge, kar je v resnici res bil, ker ga je bilo v izobilju in ljudje niso vedeli, kaj naj z njim. Na žalost je jastog danes postal ogrožena vrsta. S čudno srečo ga manj pojemo, saj je zelo drag, tudi za navtike.
Jadranski jastog
Jastog spada med rake deseteronožce. Zraste do 45 centimetrov, največja njegova masa pa je 5 kilogramov. Nahaja se vzdolž celotne jadranske obale, na skalnatem in koralnem dnu. Rad se zadržuje na južnih straneh otokov, kjer je morje bistro, slano in globoko. Najpogosteje je na globini med 30 in 80 metrov, zaplava pa tudi do 160 metrov globoko. V Jadranu so njegov dom viško, lastovsko in mljetsko področje.
Pašta z jastogom in žrnovskimi makaroni je gospodarjeva izbira za prijatelje v večeru, ki nam ga je poklonil naš sveti Marčelino. Tonko Pavličević, ki je kuharski mojster v Portorusu, nam izda recept: popolnoma sveži jastog, ki se ga vzame iz morja, domača sladka čebula in paprika z njegovega vrta, ribja osnova, belo vino, česen, peteršilj, paradižnikova omaka, ščepec soli, poper, malo, čisto malo čilija, še nekaj kuharjeve čira čare, ki je ne izda, na koncu pa žrnovski makaroni in miza za morjem.
Lastovska vina
Dobra družba, osvežujoče belo vino rukatac ali maráština, pa težak plavac in plavac mali, poznan kot dingač, bolj polnih jagod z več sladkorja in tanina in z visoko stopnjo alkohola, je tekočina trte in zemlje, ki se jo pije počasi ob vrhunski hrani. In ko zrak v Portorosu preplavi še vonj po sveže pečeni ribi, si človek zaželi, da ta otok še naprej ostane otok nikoli izsanjanih sanj in nova navtična zvezda na svetlem južnem jadranskem nebu.
