Otoček Krapanj – Lovci na morsko spužvo
Marsikdo je že zamenjal otok Krapanj za zgodovinsko bolj znano zágorsko mestece Krapina v notranjosti celinske Hrvaške. Morda zato, ker otoček z le 1,25 metra nadmorske višine komaj pokuka nad povprečen jadranski val. Bolj verjetna pa se zdi domneva, da tudi zato, ker so prebivalci tega otočka vseskozi živeli odmaknjeno skromno življenje, zaznamovano z lovom na eno najbolj primitivnih živih bitij, na morsko spužvo. Lov na njo jim je omogočal preživetje, z zaslužkom pa si niso mogli ustvariti znatnejšega materialnega bogastva. Tako celo arhitektura krapanjskih kamnitih hiš ni premogla niti enega balkona.
Legenda pravi, da je na začetku 18. stoletja, natančneje leta 1704, Grk s Krete, pater Antun, priplul na otok in začel domačine učiti, kako se lovi in predeluje morska spužva. Cerkvene listine sicer govorijo o letu 1690, kar pa za razumevanje razvoja spužvarstva ni ključnega pomena. Najprej so morske spužve otočani začeli lovili iz čolna s pomočjo osti. Pri tem so dosegali maksimalno globino 10–12 metrov. Ta tehnika lova se je obdržala vse do šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, potem pa je odšla v pozabo. Lovcev z ostmi ni več, kakor tudi ni več spužev na tako majhnih globinah. Obrt je bila zelo nevarna, lov na spužve pa je z dekretom pripadel izključno prebivalcem otočka Krapanj. Dejansko je šlo za družinsko obrt, to pa zato, da zaslužka ni bilo treba deliti, da je v celoti lahko ostal doma. Lovili so z gajetami, ki so bile težke od štiri do pet ton. V vsakem čolnu sta najprej bila po dva človeka: »svičar«, ki je iskal in nabadal spužve na osti, in »šijavac«, ki je veslal. Ulov so razdelili na tri dele. Polovico je dobil »svičar«, četrtino veslač, četrtina pa je pripadla čolnu. Če pa je čoln pripadal »svičarju«, potem je le-ta bil upravičen do dveh tretjin ulova. Lovilo se je samo po mirnem morju in plitvo morje krapanjskega morskega akvatorija je bilo še kako primerno za lov z ostmi.
Krapanj je najmanjši naseljeni otoček v Jadranu, katerega skupna površina meri le 0,36 m². Do celine in najbližjega naselja Brodarice, ki velja za depandanso prvotnih otoških ognjišč, ga loči le 300 m širok morski pas. Do druge svetovne vojne je na Krapnju živelo okoli 2000 ljudi in otoček je veljal za najbolj gosto naseljeno otoško kopno po kvadratnem metru. Vse pa se je začelo že davnega leta 1446, ko je šibeniški plemič Frane Jurić s svojimi štirimi sinovi kupil otok in ga v svoji oporoki dal v izključno uživanje bratom frančiškanom, ki pa so v času turških vpadov sprejeli k sebi na otok ljudi, ki so bežali pred Turki. Tristo let so se otočani preživljali z lovom in predelavo morske spužve, hkrati so ribarili in do potankosti razvili tudi tehniko potapljanja, potem ko je bila leta 1893 razvita in patentirana oprema, ki je omogočala potope v globino in popolnoma spremenila tehniko lova na morsko spužvo. Takratna avstro-ogrska pomorska oblast iz Trsta je že takoj leta 1893 poklonila Krapnju prvi potapljaški aparat in drugega tri leta kasneje, leta 1896. S tem je želela pomagati in dodatno razviti dejavnost. Drago osebno potapljaško opremo so nato prebivalci Krapnja kupovali v Trstu in skupaj s prijatelji s tržaškega Kontovela zasloveli tudi kot najboljši potapljači na Jadranu. Potop in lovljenje spužev na globini 40–50 metrov je postalo običajno. Nekateri zapisi govorijo, da se je Federico Tanfara potopil celo do globine 104 metre pod morjem. S pridobljeno opremo pa se je začela prava mala vojna med tradicionalisti z ostmi in potapljači.
Po drugi strani so pa prav lovci z ostmi uničili tudi precej zametkov za nove spužve. Lovni teritoriji v nizki vodi so se hitro praznili, zato je bilo potrebno začeti osvajati tudi bolj oddaljena področja. Potapljaška tehnika in čolni na motorni pogon so tako pripomogli k razvoju novih ekip potapljačev, ki so štele od sedem do osem članov v posadki. Te posadke so nato lovile od severa proti jugu, od Istre proti srednji Dalmaciji in naprej po celem Jadranu. Na Krapnju je bilo do II. svetovne vojne tako registriranih med petnajst in dvajset ekip, torej okoli 150 mož; ti so preživljali svoje družine predvsem z lovom in predelavo spužev.
Krapanjska obrt lova na spužve je dosegla svoj vrhunec leta 1912, ko so prodali 400 tisoč kosov spužve v Italijo, Nemčijo in Francijo. Takoj po osvoboditvi leta 1946 je imel otok celo tovarno za predelavo spužve imenovano »Spužvar«. V njej je bilo zaposlenih 32 potapljačev, ki so sestavljali dvanajst ekip. Zlata doba krapanjske obrti pa se je končala leta 1956, ko je šest opremljenih potapljaških ekip neuspešno odšlo lovit spužve na obale Egipta. Možje so vse stavili na uspeh misije, a ostali praznih rok. Zaradi neuspeha se je zaprla tudi tovarna, leta 1968 pa je na otoku ostalo samo še enajst potapljačev.
Morska spužva (Porifera/Parazoa) je mnogoceličar brez pravega tkiva in organov. Večinoma so to morske spužve, nekatere so tudi sladkovodne. Njihova rast je zelo odvisna od morskih tokov in podlage. Spužve naravnih sovražnikov skoraj nimajo, še največja sta polž in onesnaženo morje. Spužve služijo živim bitjem kot kraj za počivanje in skrivanje. Prehranjujejo se z vsrkavanjem vode skozi mnogoštevilne majhne odprtinice, ki jih imenujemo dotekalke. Skozi njih vstopajo drobci hrane (bakterije, plankton, organski delci …), ki jih spužva zaustavi in prebavi, potem ko vodo precedi in izpusti skozi velike in maloštevilne luknje izmetalke. Voda prinaša s seboj tudi kisik in odnaša ogljikov dioksid. Spužve so v resnici naravni vodni filtri, saj lahko srednje velika morska spužva na dan prefiltrira tudi do dva tisoč litrov morja. Na svetu je okoli 5000 različnih sort morske spužve, več kot 100 jih najdemo v jadranskem morju. So pa jadranske zelo kakovostne, saj nanje zelo ugodno vpliva slanost morja. Bolj kot je slano, v večji globini kot jih najdemo, bolj so spužve kakovostne. Ena izmed najboljših je spužva po imenu dalmata, ko jo operemo s sladko vodo postane zelo mehka. Dokler je bil lov v Kornatih še dovoljen, so jo lovili na globini 30–50 metrov. Danes je na otoku ostalo le še pet potapljaških ekip in tri na sosednji celinski Brodarici ter ena v Žaboriću. Vsaka krapanjska ekipa pa še vedno ulovi do 5000 kg spužve na leto in ohranja primat najboljših lovcev na spužve na Jadranu.
Nekoč so ljudje bežali pred Turki na otoček, skozi generacije pa so prav ti ljudje prodali vse svoje imetje samo zato, da so si lahko zgradili nov dom za lažje življenje na celinski Brodarici. Medtem pa niso niti opazili, kako odhaja »svit« (op. svit so ljudje), kako odhajajo duše z otočka. Danes se ljudje spet vračajo na Krapanj, po večini kot turisti in obiskovalci na oddih ob koncu tedna, domačini s celine pa po večini v svoj zadnji dom na vaško pokopališče ob samostanu sv. Križa. Spužve imajo res izredno regenerativno moč, človek je žal nima, zato bo še trajalo, da bo otoček potapljačev in »spužvarjev« spet zaslovel vsaj kot najmanjši otoček z najvišjo poseljenostjo. Upanje ostaja, kajti manj je še zmeraj več!
