Otok Ilovik – Sampjerini z antičnega sidrišča
Oddvojen od matičnega Lošinja skupaj s sosednjim otočkom Sv. Petar tvori celoto. Morski kanal med otočkoma je že v antičnih časih veljal za varno pristanišče. Za eno najboljših sidrišč na trgovski poti iz Benetk, preko Osorja v smeri Otranta pa je bil spoznan v času Beneške republike. Ilovik je danes priljubljeno navtično središče na izstopu/vstopu v Kvarnerić.
Besedilo: Mitja Zupančič, foto: arhiv eMORJE.com
Šempjerini ali Sempjerini
Domačini sebe kličejo Šempjerini, tudi Sempjerini, nikakor pa ne Ilovčani, kot bi bilo pravopisno. V zapisanih listinah se otok pojavlja kot Neumae insulare (1071) pa tudi kot Sanctus Petrus de Nimbis (13. stol.), Tovarnjak, Sveti Petar Ilovik in na koncu Ilovik, po vrsti zemlje na otoku. Najstarejši dokazi o življenju na Iloviku posegajo v čas Liburnov in velikega Rima. Zapisani tezi pritrjujejo tudi ostanki rimske vile (lat. villa rustica), zato ni čudno, da je v neposredni bližini otoka odkrito tudi podmorsko arheološko najdbišče.
Najprej je bil naseljen Sv. Petar
Zdi se, da so ljudje najprej naseljevali manjši sosednji otoček Sv. Petar, šele kasneje Ilovik. Otoka pa že skozi ves svoj vek skupaj gradita zgodovino te otoške skupnosti. Na prvenstvo manjšega otočka kažejo tudi ostanki nekdanjega benediktinskega samostana, ki je bil na starih temeljih zelo verjetno zgrajen že v 11. stoletju. Kolonialisti s Sv. Petra pa so hodili delat v polje na Ilovik.
Čas Benečanov
Benečani so v času upravitelja (providurja) Filipa Pasqualigia v letih od 1597 do 1600 zgradili trdnjavo, katere osnovna funkcija je bila ščititi otok pred turškimi vpadi. Žal so od veličastne trdnjave ostale le še ruševine, prav na mestu, kjer se odpirajo čudoviti pogledi na živahen morski kanal med obema otokoma. Resnica je ta, da je razvoj Ilovika povezan z dejstvom, da so se v 18. stol. na otok priseljevali ljudje iz Velega Lošinja.
Pokopališče na otočku Priko
Na Iloviku je zraslo istoimensko naselje, le otoško pokopališče je ostalo na sosednjem Sv. Petru, ki ga domačini kličejo Priko, in to ime je v veljavi še danes. Obstaja pa veliko zgodb, kako so s pokojnikom pluli z Ilovika na Sv. Petar. V dneh žalosti so se prav na plovbi proti zadnjemu domu zgodile tudi smešne stvari, menda zelo pomenljive, včasih pa je burja preložila pogreb. Zato ne čudi, da se z Lošinja pride na Ilovik iz zaliva Martvaška, na skrajnem južnem delu otoka, kajti tudi z Lošinja so vozili pokojnike v zadnji dom na Sv. Petar.
Prihod na Ilovik
Pripluti s svojo barko na otok je vselej posebno doživetje, ne glede na letni čas. Ilovik je v tem pogledu ekstremen. Že s pomladjo je dobro obiskan, preko poletja se mu je zaradi prave invazije navtikov bolje izogniti, jesen pa prinaša najlepše otoške impresije, sploh v dneh stabilnega vremena. Posebna pa je zima, takrat na otoku ostane le še 150 ljudi, 60 med njimi jih ima volilno pravico. Žar mladosti otoku daje osem mladih družin in vsaka ima po tri otroke. V mrzlih zimskih dneh je zaselek tih in spokojen, biča ga burja. Šola, pošta, trgovina in pekarna so v mestu, ampak pozimi tam ne pečejo kruha. Zaprtih je tudi večina restavracij in slaščičarna, le cerkev sv. Petra in Pavla na široko odpira svoja vrata. V božičnem času pa pred cerkvijo vsako leto postavijo tudi čudovite jaslice.
Kdo pravi, da na otoku ni psov?
Že res, da predirljivo tišino moti oglašanje otoških mačkonov, ampak tudi psov ne manjka. Ljudje se družijo pri toplih ognjiščih, ukvarjajo se z ribolovom, poljedelstvom, ovčerejo in turizmom. Veseli so tudi zimskih obiskov, ne glede na letni čas pa z otoka še nikoli nihče ni odšel lačen.
Po kopnem proti otoku
Pripeljati se s celine do Ilovika po kopenski poti ni najlaže. S trajektom je najprej potrebno doseči Lošinj, nato pa v Malem Lošinju ujeti turistično progo do Ilovika, ki pa ne vozi vsak dan, in še to le v času turistične sezone. Dnevno ga povezuje ladijska linija z Reke in iz zaliva Martvaška. Zato je najlažja pot preko skrajne južne točke otoka, parkirati avto v zalivu Martvaška in s kamnitega pomola pomahati proti sosednjemu Iloviku, ko kmalu pride po vas domačin s taxi gliserjem.
Dalmatinka
Prvi se po navadi odzove Mladen Pažanin, po nas pa je prišel sin Pjerine Trkulje iz restavracije Dalmatinka. S Stojanom upravljata gostilno, ki ima lastne priveze, vrhunsko kuhinjo in pogled proti hiši kapitanov na sosednjem Sv. Petru. Četudi je bila zima in je burja žgala do kosti, so nas ogreli s šilcem domačega pelinkovca ob odprtem ognju iz kamina in postregli domačo juho, lignje in romba v pečici. Ponudba, ki se ji ne da upreti. Pojasnili so tudi, zakaj ime Dalmatinka na tem kvarnerskem otoku. Enostavno, ker je lastnica prišla iz Dalmacije, ostala na otoku in postala otoška.
Stara in nova riva
V starem mandraču so privezani manjši ribiški čolni, s katerimi ribiči odhajajo na morje lovit sipe in lignje in mečejo mrežo okoli otoka. Nova riva pa je rezervirana za večja in modernejša plovila. Na prvem vezu je edina ribiška koča na otoku. Pripada prav Stojanu, partnerju Pjerine iz Dalmatinke. Še vedno aktivno odhaja na ribolov, zato je sveža riba redno na njihovem meniju.
Otok cvetja in oljk
Ilovik je poznan tudi kot otok cvetja. Nekoč so ga prepredali suhozidi, vsa polja so bila obdelana, oljčniki vzdrževani. Otok je imel celo svojo oljarno, ki je še danes v funkciji. Zdi se, da polja, zarasla z nizkim grmičjem, ponovno čistijo, spet se vzdržujejo oljčniki, celo njivo s sivko so zasadili. Palme, oleandri in agave ob glavni vaški ulici pa že od nekdaj v vročih dneh vabijo v zavetje svoje sence. Dve stoletni debli evkaliptusa zares opravičujeta to laskavo imenovanje.
»Štorija« o pomaranči
Domačinke trdijo, da se je z rastlinami potrebno pogovarjati, da bi bolje, lepše in obilneje rodile. Menda je na Iloviku rastel pomarančevec, ki več let ni dal niti enega samega sadeža. Po priporočilu ostarele gospe so steblo rastline natepli s palico. Ko jih je tako dobilo po kosteh, so morali še isto jesen veje pomarančevca zaradi obilnih plodov podpirati, da se ne bi zlomile. Otoškim gre verjeti.
Bele pike v nizki makiji
Sploh pa je pohod po otoku lahko čudovita izkušnja. Ozka kozja pot pelje na sever in jug otoka. V obeh smereh hodimo med suhozidi, urejenimi in zapuščenimi polji in pašniki, ki so polni ovc. Na otoku ni strupenih kač niti divjih živali, zato lahko brezbrižno uživamo na plažah zaliva Nozdre s pogledom proti Lošinju in Susku, na jugozahodu pa Paržina, kjer oko opazuje morje preko Kvarnerića in naprej do Silbe, Premude in otočka Grujica, na katerem je eden najbolj pomembnih kamnitih zidanih svetilnikov na Jadranu, saj prav tam tovorne ladje spreminjajo kurz svoje plovbe.
Pitna voda
Življenje na otoku se je močno moderniziralo in spremenilo leta 1968, ko so dobili elektriko. Leta 2013 pa je bilo zmagovalno leto, takrat je bila na otok pripeljana pitna voda iz Vranskega jezera in zgrajen vodovod.
Otoški duh
Otoški duh, ki je sicer ušel iz steklenice in se spogleduje s sodobnim časom, se zmeraj vrne vanjo. Če ne drugače, ga pokori burja, še posebej čisti severni veter – tramontana, pa tudi močan jugo ni najbolj priljuden v kanalu med Ilovikom in Prikom. Takrat se zdi kot Venturijeva cev, dobro ometen dimnik, ki vleče z juga na zahod in iz severa na vzhod.
Hiša kapitanov
A vse zlo razpiha severnjak, ki zbistri duha. Takrat nad Ilovikom spet zasvetijo zvezde z največjo močjo, tedaj oživi zapuščena hiša kapitanov. Priko (Sv. Petar) in Ilovik pa se prebudita v jutro novih priložnosti, ki jih bodo morda prepoznali tudi Sampjerini z New Yorka. V izseljenstvu jih namreč živi trikrat več kot na tem kvarnerskem otoku.
