Otok Rab – 1000 let Benediktink
Rab – Otok Sreče
Otok Rab je bil prvič naseljen že 350 let pred našim štetjem. Rimskemu naselju je v prvem stoletju cesar Oktavijan Avgust podelil status mesta in ga deset let pred Kristusom razglasil za rimski municipij – občino Felix Arba. Ime otoka izhaja iz besedne zveze ilirske besede Arb, ki pomeni gozdnat, in latinske besede Felix, kar v prevodu pomeni srečen. Otok je svoj vrhunec doživljal od sredine 11. pa vse do 13. stoletja, ko je bil svobodna hrvaška občina pod upravo hrvaških vladarjev in Beneške republike, kateri so ga takratni vladarji v 15. stoletju tudi dokon-čno prodali. Benečani so nato vladali na otoku vse do propada Beneške republike leta 1797. S prihodom Napoleona in z nastankom Ilirskih provinc pa je tudi ta otok prišel pod kratkotrajno francosko oblast, ki je vladala na Jadranu od 1805 do 1814, ko je upravo nad otokom vse do leta 1918 prevzela cesarska avstrijska oblast. Nato je Rab okupirala fašistična Italija, z Rapalsko pogodbo pa je bil otok leta 1920 vrnjen k državi SHS oziroma priključen h kasnejši Jugoslaviji, danes pa je del Republike Hrvaške.
Besedilo: M. Zupančič, fotografija: arhiv eMORJE.com
Začetek turizma na Rabu
Rimljani pa niso po naključju otoka poimenovali Felix Arba. Ko človek danes domačine vpraša, zakaj je Rab otok sreče, odgovorijo skoraj enoznačno: ker so rojeni na Rabu, ker živijo v svobodi in miru, ker so zdravi in dnevno uživajo v prečudoviti naravi, ker uživajo sadove večtisočletne zgodovine, ki se kaže skozi otoško arhitekturo, v ljudskem gradbeništvu in v različnih stilskih obeležjih. Sakralni in kulturni spomeniki ter vredna umetniška dela postavljajo otok Rab na zemljevid prestižnih jadranskih destinacij. Leto 1889 šteje za uradni začetek rabskega turizma. Na severnih obalah gol in kamnit, na razčlenjenih južnih zelen in gozdnat, z mnogimi zalivi, s tridesetimi peščenimi plažami in mnogimi prodnatimi, v osrednjem delu otoka pa z rodovitnimi polji je Rab resnični otok sreče. Pripada kvarnerski otoški skupini, s površino 93,6 km² je med večjimi otoki v Kvarnerju. Otok stalno naseljuje okoli 9.400 prebivalcev, ki živijo v le osmih večjih naseljih.
Bogata arhitektura in zgodovina
Že več kot dve tisočletji pa s svojo lepo in premišljeno arhitekturo očara mesto Rab, mesto štirih zvonikov. Sestavni del mesta so tri vzdolžne ulice: Dolnja, Srednja in Gornja, ki jih povezuje dvanajst prečnih uličic. Vmes pa so se skrili »kantuni« (op.: kantun = vogal ulice, kót v sobi, ital. cantone), mali trgi na vogalih hiš od Dorke do Pjacete, od sv. Ivana do Mahačeve vile. Stari ljudje pravijo, da so »kantuni« kraji, kjer se »delajo nečastne stvari …«. Res se je na kantunih v romantičnih zvezdnih nočeh rodila prenekatera ljubezen in veliko jih še traja, danes pa »kantuni« ostajajo kraji za prijetna druženja in postajajo celo nova kulturno-turistična zanimivost mesta Rab.
Legenda o sv. Krištofu
Govoriti o Rabu brez legende o sv. Krištofu (sv. Krištofor), ki je zaščitnik škofije in celotnega otoka, enostavno ne gre. Rabski kronisti so 21. julija leta 1364 zapisali, da je Velíki mestni svet mesta Rab v čast kralju Ljudevitu Velikemu, ki je otok osvobodil izpod Benečanov in v sveti spomin na smrt sv. Krištoforja, razglasil dva praznika:
9. maj – DIES VICTORIAE, dan, ko je bil Rab leta 1075 z zagovorom sv. Krištoforja osvobojen od Normanov in
27. julij – DIES NATALIS, dan, ko Cerkev slavi mučeniško smrt sv. Krištoforja, hkrati kot dan njegovega ponovnega rojstva in odhoda v večno kraljestvo.
Rabska fiera
Obredne svečanosti so trajale petnajst dni in so se vedno začele v katedrali ob svečah in ob prisotnosti kneza, sodnikov in mestne oblasti. Svečana procesija, ki je šla skozi mesto, je nosila s seboj relikvijo, glavo sv. Krištoforja v srebrnem možnarju. V času praznovanja so se odvijale viteške igre, zmagovalci pa so bili nagrajeni. To je bil čas veselja, radosti in sreče, to so bili dnevi, ko sodišče ni delalo in je bilo vse dovoljeno, ko so bila velika vrata mogočnega mestnega obzidja na stežaj odprta in ko so v mesto lahko prosto prihajali in odhajali tudi dolžniki iz vasi in se jim ni smelo soditi. TEMPUS FERIARUM, svoboda za vse, in »Rabska fjera« kot spomin na samostojno občino (rimski municipij) ostajata vse do današnjih dni. Sicer od leta 2003 v novi preobleki kot tridnevno srednjeveško slavje »Rabska fjera«, ki se slavi vsako leto 25.–27. julija v dneh sv. Jakoba (sv. Jakov), sv. Ane in sv. Krištofa (sv. Krištoforja). Takrat se v srednjeveška oblačila preobleče več kot 700 domačinov in obudi spomin na velike dni s procesijo izpred katedrale, po Gornji ulici, proti Vidikovcu in po znamenitih stopnicah na Trg sv. Krištofora (lat. Forum sancti Christophori), kjer se slavje tudi začne. Brez vstopnine, po starem vzoru, ko je marsikaj dovoljeno in spregledano, ohranja svoje dostojanstvo in poslanstvo, ko célo mesto oživi srednjeveškega duha in na ogled na dvainsedemdesetih mestih postavi obrt in kulturo starih časov. Tako najdejo svoj prostor: ribiči, kalafati, usnjarji, kovači, sodarji, cvetličarji, oljarji, volnarji, školjkarji, kamnoseki, čipkarji, slikarji, lekarnarji, mizarji, brivci, peki, notarji, vinarji, mandolinisti, knjižničarji, klaviaturisti in mnogi drugi. Vrhunec so viteške igre z znamenitimi rabskimi samostrelci. Član Zadruge rabskih samostrelcev je lahko le rojen Rabčan ali pa tisti, čigar žena je rojena na Rabu, saj na otoku velja, da od koder je žena, tistemu kraju pripada tudi mož. Tridnevno slavje se nato konča s procesijo in sveto mašo v katedrali in tik pred polnočjo tretjega dne s svečano sklenitvijo festivala na še drugem velikem mestnem trgu, na Trgu Municipium Arba.
Benediktinke na Rabu
Benediktinke na Rabu to leto praznujejo milenijski jubilej, ki pomeni izredno duhovno in kulturno dediščino otoka. Triletni projekt se je sklenil z oktobrskim vikendom odprtih vrat pod vodstvom opatinje samostana, častne matere Marije Marine Škunca. Samostan sv. Andreja apostola so ustanovile benediktinke davnega leta 1018 in v njem neprekinjeno živijo vse do današnjih dni. Oaza duhovnosti je več kot le samostan, v prijetni samostanski trgovini pa vas sprejme zgovorna sestra Cvetka, ki je sicer doma iz Komende.
Mesto štirih zvonikov
Ob samostanu in že omenjenem simbolu Raba kot mesta štirih zvonikov ter sv. Krištofu močno izstopajo še najmanj tri slavne osebnosti s tega otoka. Prvi je Janez Krstnik Rabski, tehnolog in umetnik, livar, ki je v bron ulival zvonike in topove. Nič manj pomemben ni Mark Antonij de Dominis (Markantun de Dominis), hrvaški jezuit, matematik, fizik in filozof, ki je doktoriral v Cambridgeu in ga je citiral celo častiti Isaac Newton. Tretji pa je sveti Martin, sicer tudi zaščitnik mesta Lopar, kjer se je rodil rabski kristjan in kamnosek Marin, ki je v 4. stoletju pobegnil pred Rimljani, odplul na Apeninski polotok in tam ustanovil najstarejšo republiko na svetu, republiko San Marino. Danes ga slavijo po vsem otoku, njegov kip pa najdemo v mestnem parku v predelu Kaldanac.
Rabska torta
Skrbni otočani so otok celo pogozdovali. Zemlja z otoka je zmeraj dobro rodila in hranila. Sladkovodni izviri, toplo in sončno podnebje ter rodovitna prst so zagotavljali bogastvo različnih okusov. Oljke, vinska trta, znani lóparski paradižnik in aromatična zelišča so skupaj z dobrotami iz morja del tradicionalne gastronomske otoške ponudbe. Gurmanska specialiteta so školjke in škampi na buzaro s koščkom domačega kruha izpod peke. Sladkosnedom pa so ponujene sveže fige ali pa žlica domačega medu. Če pa imamo radi mandlje, se predamo polžasti sladici, več kot 800 let stari znameniti rabski torti, ki so jo prvič spekli davnega leta 1177, ko je papež Aleksander III. obiskal otok in blagoslovil katedralo Marijinega vnebovzetja. Rabska torta je bila kot sladica ponujena izključno rabskim plemiškim družinam. Starodavne recepte za njeno peko so ohranile sestre iz samostana sv. Antona Padovanskega in benediktinke iz samostana sv. Andreja apostola. V mandljevi torti se prepletajo okusi limone z likerjem »maraskino« in sladkornimi kristalini.
Rajske plaže na rtu Frkanj
Če pa imamo bolj kot vse radi sonce in morje, takrat del poti vodi v smeri mesta Lopar na Rajsko plažo; spet drugi del istih poti na vzhod proti Banjolu in Barbatu, kjer so doma znani rabski škveri; tretji v smeri Kamporskega polja v osrednjem delu otoka proti Kamporju; četrti pa na Suho punto, kjer z rta Frkanj še zadnjič ošvrknemo štiri mestne zvonike, tokrat z morske strani in se zgubimo v miru in tišini s sredozemskim rastlinjem in z zelenim gozdom obdanimi petnajstimi zalivi na razčlenjeni južni obali rabskega polotoka Suha punta, med jugovzhodnim zalivom Kandarola in jugozahodnim zalivom Rasatovica. Mir, kristalno čisto morje, neokrnjena narava in prijazni ljudje. Vse skupaj ena sama sreča, kot je srečen otok in tisti, ki živijo ali pa se vračajo na Rab.
