Otok Zlarin – Lovci na rdečo koralo
Beseda rdeča korala, tudi hči morja, ima svoj izvor v latinski besedi Corallium rubrum. Na prvi pogled se zdi kot roža, v resnici pa je živi apnenčasti mineral. Antična legenda pravi, da so korale nastale, ko je grški junak Perzej, sin Danaje in boga Zevsa, odsekal glavo Meduzi in jo vrgel v morje. S krvjo prelito odsekano Meduzino glavo so prekrile alge, ki so nato okamnele in postale korale, ki zmeraj očarajo. Rdeča korala simbolizira ljubezen, vdanost, vero in ponižnost. Veja korale je tudi simbol zaščite pred zlom. V stari hrvaški legendi so korale opisane kot nežni cvetovi, ki okamnijo, ko se jih potegne iz morja na kopno. Ljudje verjamejo, da imajo čarobno moč, pripisujejo jim učinkovine za zdravljenje raznih infekcijskih obolenj, za zdravljenje bolezni ožilja, varovale pa naj bi tudi nosečnice in še nerojenega otroka.
Besedilo in fotografija: Mitja Zupančič
Tradicija lova in rokodelske obrti obdelave koral je na otoku Zlarin prisotna že od 13. stoletja. Prvi zapisani dokumenti o zlarinski korali na kamnu datirajo v leto 1412. Takrat so otočani neobdelane surove korale prodajali na Sicilijo, v Neapelj in Dubrovnik. V resnici je šlo za blagovno menjavo, saj so surovo koralo menjavali za oljčno olje in vino. V najboljših časih je bilo na otoku kar šestnajst za lov na koralo primerno opremljenih gajet, izlov pa je v celoti nadzorovala Beneška republika, tudi po svojem dokončnem propadu. Célo 18. stoletje je tako družina Galbiani imela pod svojim nadzorom vsa lovišča na korale, tudi po tem, ko je ta del Jadrana prešel pod Avstrijo. Takrat je bilo strogo prepovedano trgovati in celo prevažati korale, razen če niso bile namenjene v Benetke. Legenda pravi, da je bila na dan odhoda na morje na otoku procesija, v kateri so sodelovali vsi otočani. Končala se je v pristanišču z blagoslovom čolnov in posadk. Po blagoslovu so možje prejeli od svojih žena darove v hrani, nato so se v trdi temi, še pred polnočjo, odpravili na morje, da jih ne bi opazile zlobne oči Benečanov. Kazen za utajo izlova je bila huda, celo odhod na galejo – vojno-trgovsko ladjo, ki je bila prvotno gnana na vesla in izhaja še iz časov egiptovskega starega kraljestva. Dodeljena in zakupljena lovišča so začeli domačini pridobivati šele v začetku 19. stoletja. Prebivalcem Zlarina je bila tako leta 1808 podeljena pravica do izlova koral na celotnem področju od Kvarnerja do Boke Kotorske, ki jo je prvi izkoristil Tomo Juranović – Makale. Smel je loviti, vendar le v celoti z zlarinsko posadko. Ta pravica do izlova koral, ki je bila dodeljena prebivalcem Zlarina, je ostala v veljavi vse do poznega leta 1955. Tudi posel s koralami je beležil svoje vzpone in padce. Leta 1903 so tako na otoku ostali samo še trije lovci na korale. Da bi ohranili rokodelsko obrt in vrnili tradicijo lova na korale, so leta 1931 ustanovili prvo zadrugo obdelovalcev koral in spužev Žal je zadruga propadla in se zaprla po tem, ko je sredi prejšnjega stoletja zlarinska flota gajet ogromno investirala in odšla na lov na korale v jugovzhodno Sredozemsko morje. Vse njene ladje pa so bile zaplenjene v egiptovskem pristanišču zaradi arabsko-izraelske vojne. Otoška obrt je nato prešla v roke majhnih obrtnih delavnic, najbolj znani zlarinski oblikovalec koral pa je postal mladi Viktor Lukin (1922–2006). Danes se z obrtjo oblikovanja koral na otoku ukvarjajo: Viktorjeva vnukinja Ivana Jurić in Ljuba Kristin, skupaj z zlatarskim mojstrom Mirom Beškerjem.
Korale so nekoč lovili s posebno mrežo – inžin (izum), ki je bila pritrjena na leseni križ in obtežena s kamenjem, da se je lažje potopila na grebenasto morsko dno, kjer jo je morski tok kurenat (močan morski tok, imenovan tudi morska reka) potegnil s seboj pod skale. Ta morski tok hkrati koralam nosi hrano in jim omogoča razmnoževanje. Korale domujejo na skalnih oplatah, kjer morski tok že pojenja, a je voda še vedno zelo hladna in pretočna. V Jadranu domujejo v vodi na velikih globinah, več kot 50 metrov, najbolj pogosto so na globini od 70 do 100 metrov. Nekateri verjamejo, da so korale tam, kjer je riba frater, v resnici pa živijo v simbiozi z morskimi algami, enostavno so tam, kjer je polno življenja: na morskih grebenih, kjer je trdna kamnita podlaga, kjer je čisto in precej slano morje in temperatura niha med 10 in 29 ˚C.
Lov na korale je bil zares težaško delo, izčrpavajoče predvsem pri dviganju mreže: bližje kot je bila morski gladini, težja je bila. Najtežji del pa sta bila zadnji poteg in dvig mreže čez leseni ladijski bok. Nekateri zapisani viri govorijo celo o tem, da so bili prebivalci Zlarina sprva predvsem ribiči in nabiralci morske spužve, celo pred prebivalci Krapnja, a je donosnejša obrt lova in obdelave koral otok Zlarin popolnoma preusmerila v slednjo. Zlarinske gajete so može popeljale preko rta Ploče do Visa in naprej na lovna področja do oddaljenih grebenov Lastova, pod strme stene rta Struga in naprej do južnih grških otokov. Koralo so skoraj malikovali, o plemeniti rdeči korali je posnetih tudi več filmov in dokumentarnih oddaj. Najstarejši med njimi je črno-bel igrani film Králjica koralja (l. 1937) z Ito Rino v glavni vlogi, ki ga je v nemško-jugoslovanski produkciji režiral Victor Janson.
Ob koncu 19. stoletja je izum potapljaške obleke in naprave za dihanje pod vodo spremenil tudi način nabiranja koral, podobno kot se je spremenil način lova na spužve. Na lov sta začela skupaj hoditi samo še potapljač in lastnik čolna, vsakemu je pripadel polovični delež. Na Jadranu ima danes le še deset potapljačev licenco, posebno dovoljenje za lov na korale. Letni izlov te čudovite morske rože je omejen na dve toni. Eden izmed potapljačev je bil tudi Slovenec Tomaž Vrhovec, ki je pri enem izmed potopov na korale ostal za zmeraj v objemu morja. Jadranske korale so svetlejše kot sredozemske, ki se nahajajo v še večjih morskih globinah, celo do 250 m. Letno zrastejo 4–8 mm v dolžino in se odebelijo približno 1–5 mm. Sredozemske korale so temnejše in trše ter manjše od koral iz tropskega morja, saj se nahajajo globlje pod morsko gladino, kjer je pritisk visok in jim ne dopušča večje rasti. Danes v Jadranu živi od 25 do 30 različnih vrst koral, vse pa pripadajo družini rubrum. Lovna področja okrog Visa, Lastova in Kornatov so zaščitena, tako se sedaj najboljša lovišča nahajajo v okolici Primoštena, otoka Žirje, otočka Blitvenica in Dugega otoka. Cena surove neobdelane korale je odvisna od njene kakovosti, ta pa je odvisna od temperature morja, svetlobe in čistosti morske vode. Korala je čisti kalcij in jadranska spada med pet najbolj kakovostnih koral na svetu, je negorljiva, na ognju le spremeni barvo, pobledi. Najboljše korale so nosili kralji in z njimi so kazali svojo moč, status in položaj v družbi. Večje in temnejše kot so bile koralne kroglice in bolj kot so bile kroglice enake in enakomernih oblik, več so bile korale vredne, cenjene in želene.
Tehnika rokodelske obrti obdelave koral ostaja tudi danes del družinske otoške tradicije, nekoliko zavita v tančico rokodelskih skrivnosti. Še dobro, da jo pri življenju na Zlarinu ohranjajo trije mladi zanesenjaki, ki načrtujejo celo izgradnjo osrednjega evropskega centra, posvečenega koralam. Zato lahko verjamemo, da bo otok Zlarin kmalu spet v polnem sijaju izžareval tradicijo obdelave rdeče korale kot v najboljših otoških časih, ko je na otok začela voziti ladja Tijat, zgrajena leta 1955 v ladjedelnici v Kraljevici. Tijat še vedno vozi in ostaja živa priča preteklih časov, enako kot za zmeraj ostaja živa hči morja, čudovita rdeča jadranska korala.
