Štorije z Jadrana 13 – Na svetilnik

»Kam tako hitiš?!« je name vpila Anne Brit Reigstad, norveška prijateljica iz Bergna, ribiškega mesteca na zahodni obali Norveške, ko sva drvela z Dunaja proti Ljubljani.

Oba zavezana literaturi, umetnosti in morju sva iskala dokaze o originalni likovni stvaritvi v dunajskem Dorotheumu, zaradi moje časovne stiske pa nisva bila ravno uspešna. Ob peti uri zjutraj sem moral namreč že biti v lučici Polje, na koncu rta Kamnjak, kjer naj bi name čakal kapitan Ivan Giotto, moj morski taksist do svetilnika na čeri Porer. Jaz pa sem ob osmih zvečer še vozil po dunajskem ringu.

 

Fresnelove leče svetilniške luči na čeri Porer, Premantura (1833)

 

Želja, priti na svetilnik Porer, je bila večja od pameti. Pamet pa me je srečala kmalu, že pol ure po tem, ko sem častito mesto nekdanje skupne monarhije zapustil in pristal zabeležen v radarju avtocestne policije.

 

“Cik” zore v zalivu Polje na rtu Kamenjak

 

»Še to, ali mi je tega treba?« sem godrnjal ob vsem neuspehu in stroških zadnjih dni. Ubogo in prestrašeno Anne sem v rekordnem času odložil v ljubljanskem hotelu Slon, sam pa nadaljeval pot naravnost do Premanture. Ura v zvoniku je odbila točno štiri zjutraj, ko sem ustavil avto in se spomnil, da sem v vsej vznesenosti pozabil poklicati domov. Spisku z dolgo brado sem dodal še en minus.

»Doma bodo že razumeli,« sem tolažil samega sebe, se zavil v spalno vrečo, ki ostaja edini stalni sopotnik v mojemu avtomobilu in se pogreznil v površinski spanec. Slaba ura je prehitro minila, ko je zacingljala budilka v telefonu.

»Bolje da čakam jaz kapitana kot pa on mene,« sem govoril sam s seboj.

Obisk svetilnika je bil dolgo načrtovan, a kompliciran. Najprej sem moral za obisk pisno zaprositi splitski Plovput, ki upravlja s svetilniki na vzhodni jadranski obali. Po pisni privolitvi pa sem moral dobiti še dovoljenje Uprave plovnega področja Pulj, kar je bil pravi križev pot. Nisem pa si predstavljal, da sem bil šele na njegovi drugi postaji, glede na vse, kar je sledilo do štirinajste popoldne.

»Kam se je izgubil kapitan?« sem robantil po valobranu, ko so se ribiči z majhnimi čolnički že vračali v pristan, sonce pa je zlatilo zaliv. Giotta ni bilo od nikoder.

»A Ivana čakate?« me je vprašal domačin in se mi nasmihal, kot bi skozi zobe želel še nekaj privoščljivega dodati.

»Da, njega čakam že vse božje jutro. Mar veste, kod hodi ta mož?« sem se pridušal.

»Ponavadi ni tako zgoden, je že malo v letih, in ima mlado ženo in majhne otroke. Potem pa že veš, kako gre naprej ta melodija, mar ne?« me je še zbodel neznani domorodec.

 

Kamnito zidano lantero na čeri Porer je zgradila Avstrija leta 1833. V primeru, da svetilnik na Albanežu ne deluje, svetilnik Porer vklopi tudi pomožno luč, ki oddaja svetlobni signal BZC Izo 6s.

 

»Toliko truda za dovoljenja, da obiščem čer Porer in naredim intervju s svetilničarjem, pa stroškov in kilometrov … Ne, ne smem izgubiti živcev in klecniti, moram vztrajati do konca,« sem tisto zgodnje jutro prepričeval samega sebe.

»Od kod prihajaš?« me je še vprašal drugi ribič.

»Z Dunaja!« sem odgovoril kot iz topa.

»Z Dunaja? Pa ti si vendar naš!«

»Seveda sem vaš. To noč sem štartal z Dunaja, sicer sem iz Ljubljane,« in odprl sem pandorino skrinjico, saj sta oba, kot po naključju, služila vojni rok v Šentvidu. Šentvid nad Ljubljano pa je praktično moje domače igrišče. Čas skupnega druženja je bil vseeno poučen. Zvedel sem vse o avgustovskem festivalu rakovic, ki je edinstven na Jadranu, v dar pa sem dobil tudi vrečko svežih lignjev.

»Poezija, to bo za ‘košto’ pod svetilniško lučjo. Zagotovo bo svetilničar navdušen, da bova lahko skupaj povečerjala v temno noč,« so mi nagajale misli.

Od silnega vznemirjenja me je prijelo na veliko potrebo, ampak v tistem se je prikazal kapitan, ura pa je bila že skoraj devet. Do svetilnika je le morska milja in pol, jaz pa sem za to pot potreboval polne štiri ure, pa še v hlačah sem moral nositi s seboj rit, polno dreka.

 

Ivan Giotto iz Premanture svojo ribiško ladjo uporablja tudi za taxi čoln. Točnost ni ravno njegova vrlina.

 

»Jaz sem Ivan, Ivan Giotto, iz Premanture, pri cerkvi doma,« se je v en glas predstavil moj taksist z morja.

Spoštljivo bi mu rekel barba, šjor ali pa barkajol, ampak si tega pač ni zaslužil.

»Greva, greva, se mi zelo mudi, moram še v trgovino,« in že je bila barka odvezana od pomola, premec pa naravnan v smeri Porerja.

Seveda nisem prejel nobenega opravičila za celonočno pobijanje in čakanje v zalivu. Ko pa sva prišla do enega od treh svetilniških pomolov, mi je povedal, da sem za vožnjo dolžan 60 evrov. Le debelo sem ga pogledal, črvičenje v trebuhu in pritisk na zadnjični odprtini pa mi nista omogočala pogajanja in zavlačevanja. Nujno sem moral sestopiti na kopno, pa četudi dam stotaka. Ampak zdelo se mi je silno neumno. Namesto da bi splitski Dalmatinci meni plačali za pisanje in objavo intervjuja, so mi vnaprej odpovedali honorar, ko so velikodušno izdali dve pisni dovoljenji, na koncu pa sem moral še transfer do istrskega svetilnika plačati sam.

Tretja postaja je zadnja na tej čudni poti, sem razmišljal, ko sem končno spet globoko dihal. Takrat pa se je vse skupaj šele začelo. Svetilnik, ki ga je rajna Avstrija zgradila na čeri Porer leta 1833, je eden najpomembnejših na Jadranu, in praktično zadnja postaja pred vstopom na Kvarner. Ob mojem obisku sta ga v izmenah oskrbovala dva svetilničarja: Ivo Lamešić in Željko Ivančić. Naletel sem na prvega, doma iz Slavonije. Ker sem pohajal po vseh lanternah Jadrana, sem bil podučen, da so svetilničarji zelo specifični ljudje. Delijo pa se na tiste z morja, ki še naprej živijo za morje, in druge, s kontinenta, ki jih briga le denar, morja pa niti ne vidijo. Skladno z vedenjem in znanjem sem pristopil k Ivu, svetilničarju s celinskimi koreninami.

 

Ivo Lamešić, kontinentalec, eden od dveh svetilničarjev na Porerju.

 

»Mirno morje! Jaz sem oni novinar iz Ljubljane, prišel sem za intervju. Saj so me najavili, mar ne?«

»Kdo te je najavil?« me je osorno vprašal Lamešić.

»Ja, vaši iz Pulja, šefi iz uprave,« sem pojasnil.

»Pa ti veš, kdo je tu šef?« se je šopiril pred vrati hiške in z vrha oblastno gledal nad mene.

Preblisk, kot bi mi sam bog poslal pipo miru in nadaljeval sem v spravljivem in pametnem tonu: »Vi, svetilničar iz Premanture,« in si pridobil vsaj ščepec hipne naklonjenosti.

»Kaj bi torej rad, zakaj si prišel?« me je še enkrat trdo vprašal Ivo.

»Rad bi si ogledal svetilnik in z vami naredil intervju, da bodo ljudje spoznali življenje na svetilniku,« sem izdavil s cmokom v grlu, zavedajoč se, da nimam nobenih pravic na tem koščku zemlje, ki ga obkroža morje.

Še predno so besede dosegle mojega dragega sogovorca, je ta brez besed izginil na drugo stran svetilnika, jaz pa sem ostal sam s seboj, sredi ničesar, kapitan Ivan pa je bil le še na morju premikajoča se majhna pikica v mojem modrem očesu.

 

Ivo in Mitja – “prijatelja za zmeraj” na zgornji ploščadi svetilnika Porer.

 

»Tako ne bo šlo več naprej,« moral sem najti svetilničarja in se z njim pogovoriti, čeprav sem čutil, da je iz njega sikala sveta jeza.

»Ivo, prišel sem na sveto čer in brez intervjuja se ne želim vrniti na kopno. Pa saj smo se vse predhodno dogovorili, mar ne?« sem ga proseče nagovoril.

»Oni so oni, jaz sem pa jaz. Jasno! Tu jaz postavljam pravila. Sploh pa nimam časa, moram barvati (op. hr. piturati) okenska polkna,« je še nejevoljno odgovoril.

Jaz pa sem še kar vztrajal. Res ne bi imelo smisla priti nazaj brez naročenega intervjuja. Pa še kapitan Giotto naj bi prišel po mene šele prihodnji večer, prevoz pa sem itak imel že plačan.

 

Svetilniška služba je bila nekoč zelo pomembna. Pomembnost službe se je s sistemom centralnega upravljanja in nadzora sicer izgubila, ostaja pa še naprej skrivnostna. Vse, kar je zanimivo, ne smeš napisati…

 

»Takole bova naredila. Če želiš narediti intervju z menoj, to stane 50 EUR. Sprejmi ali pusti,« je bila enkratna svetilničarjeva ponudba.

Bil sem stisnjen v kot, in to sredi morja. Brezpogojno sem pristal in počakal, da se je Ivo preoblekel v snežno belo službeno polo majico, si uredil frizuro in se nastavil fotoaparatu. V kader sva spravila tudi njegova dva psa. Pri odprtih vratih in oknih sva sedla v kuhinjo, se predala prepihu in navdihu. Končno sem zvedel, zakaj ima čer Porer tri pomole, za vsak značilni veter svojega. Kakšen križ so Robinzonski turisti in svetilničarji z njimi, kot sobarice. Izvedel sem vse o najlepših sončnih zahodih na svetu, pa tudi o viharnem morju, ki je novembra leta 1966 za štiri dni pregnal svetilničarsko posadko na podstrešje, ko je garbin, viharni jugozahodni veter, pustošil okoli Porerja. Vse, kar se je spozabil in povedal in je bilo zanimivo, mi je prepovedal napisati. Sploh pa tisto okoli plače in odhodov domov iz svetilnika v Medulin.

»Ali je na svetilniku ohranjen kakšen svetilničarski dnevnik?« sem še zvedavo vprašal Iva.

 

V svetilničarski dnevnik se vpisuje stanje morja, opazovanja, vreme, opravljena vzdrževalna dela, itd.

 

»Seveda so ohranjeni, četudi šele od leta 1945 naprej, ampak jih nisem bral. Vse ostalo je verjetno kje v Trstu, Pulju ali na Dunaju, bo treba tja stopiti in pogledati,« mi je še odgovoril Ivo.

»Mar nič ne bereš na svetilniku, s čim si pa potem krajšaš čas?« me je še zanimalo.

»Berem, no, ne prav veliko. Ob prihodu na svetilnik sem našel knjigo Desant na Drvar in sem jo že petkrat prebral,« se je še pohvalil Ivo, sicer rojen v vasi Lipnica pri Tuzli. Doktrina o dveh vrstah svetilničarjev je bila torej večkratno potrjena.

 

Luč svetilnika s Porerja v časovnem zaporedju oddaja tri bele bliske. Njena karakteristika je: B BL(3) 15s (2(0,3+2,7; 0,3+8,7)s.

 

»Kakšna pa je potrebna izobrazba za svetilničarja?« sem še kar drezal vanj.

»Ja, biti moraš moški, zdrav, srednješolska izobrazba je več kot odlična, in poročen. Opraviti pa si moral tudi dvomesečno specialno izobraževanje. Tako je bilo v mojih dneh, kako je sedaj, pa me ne briga,« je pristavil in naredil križ čez to temo.

»Kaj pa znanje tujih jezikov?« sem neumorno nadaljeval.

»Shajamo s hrvaškim jezikom. Italijanščina nam je v teh krajih precej blizu, angleške izpise pa dobivamo iz radarja in pri komunikaciji s tujimi ladjami. No, tistih nekaj besed, osnovno terminologijo sem se pa že naučil,« je zabredel v znanost Ivo Lamešić.

»Verjetno dobro kuhaš. V Polju sem dobil v dar sveže lignje. Ali jih boš pripravil za večerjo?« sem predlagal Ivu, ki se je končno le malo omehčal.

»O kakšni večerji pa trapaš? Če želiš, bova jedla kar sedaj, poldne je pač čas za obed, potem pa siesta.«

 

Pes je najboljši človekov prijatelj, sploh na svetilniku.

 

Sprejel sem tudi to idejo in prav kmalu je zadišalo iz svetilniške kuhinje. Lignji, oljčno olje, kuhan krompir in spet rdeči vrag v obliki paradižnika in kozarec istrske malvazije.

»Odlično bo,« sem skromno pomislil.

A še predno sem pojedel zadnji grižljaj, mi je Ivo povedal, da priprava kosila, z mojimi lignji, stane dodatnih 20 EUR. Ker sem mu jih 50 že dal, mi je od stotaka ostalo le še 30. Te pa mi je pobral ob 14. uri, ko sva končala najino druženje in me je s službenim čolnom, na stroške podjetja, prepeljal nazaj v Premanturo in šel domov k ženi.

»Em ti jarca,« to pa je bila igra mačke z mišjo, ko sem križev pot doživel na vseh štirinajstih postajah. Ni mi žal, izkušnja je ostala za življenje, in živ spomin na 17. oktober 2013, ko sem za trenutek pozabil, kdo pije in kdo plača.

 

S pasaro nazaj do celine, seveda za plačilo.

 

Ribiči iz zaliva Polje vsako leto organizirajo lov na veliko rakovico. Brodet z rakovico je njihova gastronomska specialiteta. V kolikor mu čas dovoljuje, tudi svetilničar Ivo Lamešić rad odide na ribičijo.

Podobne teme:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Več o piškotkih

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close