Interpretacijski center pomorske dediščine Tkon
Občina Tkon ni velika niti po površini niti po številu prebivalcev, premore pa bogato pomorsko dediščino. Obkrožena s čistim morjem in prelepimi peščenimi plažami je zelena destinacija za mnoge turiste, še posebej slovenske.
Nematerialna in materialna dediščina otoka in občine Tkon se vrednoti skozi regato tradicionalnih bark »Đir po konalu« in skozi veslaško regato kaičev – majhnih čolnov, ki se dogaja v sklopu tradicionalne Ribiške noči. Tudi za šport in rekreacijo je poskrbljeno. Poznan je Pašmanski polmaraton in edinstvena otoška tekaška prireditev Škraping. V občini Tkon sta urejeni tudi dve planinski poti – Straža (170 mnm) in Pustograd (108 mnm). Sejem avtohtonih otoških proizvodov le še dopolnjuje turistično ponudbo kraja in tega severnodalmatinskega otoka.
Občina Tkon je bila tudi eden od partnerjev projekta Arca Adriatica – zaščita, promocija in turistična valorizacija jadranske pomorske dediščine iz programa Interreg Italija-Hrvaška 2014–2020, v katerem je bila občina Tkon eden od desetih partnerjev, skozi katerega je uspela adaptirati hišo v samem centru Tkona, v njej pa je našel prostor Interpretacijski center pomorske dediščine. S tem je Tkon pridobil pomembno vsebino za ohranjanje zgodovinskega spomina na čase, ki še danes kraj in otok identificirajo za ribiški. V novem centru je razstavljena stalna zbirka »Kunjke, ki so nahranile Kunjane«. Ta v najboljši mogoči meri prikazuje življenje ljudi na otoku, ki je bilo intenzivno poljedelsko in ribiško.
Kunjke so školjke (lat. Arca noae), zelo razširjene v Jadranskem morju. Slovenci jih poznamo pod imenom noetova barka, tudi ladjica, v Hrvaški jih kličejo še: mušul, papak, školjak, pizdica, kunka in mušula. Kunjka je školjka, ki se čvrsto zaraste s trdno podlago. Lovi se z rokami ali pa s posebnim orodjem, kleščami, imenovanimi kunjkar. Običajno zraste do teže 60 gramov in do velikosti 10 cm. Kunjke se pripravljajo predvsem na žaru in v buzari. Da so nekoč hranile številne generacije, odlično prikaže stalna razstava. Še to: ali veste, kdo je Kun? Tako namreč domačini v narečju poimenujejo samega sebe, torej niti ne gremo v Tkon, ampak v Kun.
Interpretacijski center, navzven steklena hiša, na katero je položena štirikapna streha, sicer ni arhitekturni presežek, saj gre za v več poizkusih in mandatih obnovljeno obstoječo hišo, je pa sama lokacija res ekskluzivna, sredi naselja, ob centralni mestni obali. Pomembnejša je vsebina, ki še išče pot v ta osrednji kulturni hram otoškega naselja Tkon. Vstop v pritličje je rezerviran za vsebine na interaktivnem displeju in razstavo HOP – hrvaških otoških proizvodov, ki jih pripravljajo v OPG-jih, kakršnega ima tudi Vesna Zalović, ki se stalno izpopolnjuje skozi projekt S starimi obrtmi do novega znanja. Deviško oljčno olje, različne marmelade, tudi figova z rožmarinom ali meto, pa bonboni iz dinje, čaj, narejen iz suhih listov fige, figove kroglice s čilijem, praženi mandeljni v oljčnem olju, suhi piškoti z oljkami in topla torta z oljčnim oljem, figami in mandeljni so le delček bogate tradicionalne gastronomske ponudbe otoka. Ko bo pritličje polno zaživelo, bo ponudilo prostor tudi raznovrstnim kulturnim prireditvam, med katerimi v Tkonu stavijo predvsem na ohranjanje glagoljaškega petja.
Kvadratna hojnica zgornjega nadstropja interpretacijskega centra je namenjena etnografski in pomorski zbirki, skozi katero se s pomočjo razstavljenih eksponatov in zapisanih vsebin na panojih odslikava težaško in ribiško življenje na otoku. »Zalistavac« je element ženske narodne noše, ki ima neponovljiv karakter, saj ga je vsaka ženska personalizirala po svojih željah. Vpisan je tudi v katalog HOP. Lik ženske je tudi v teh krajih pomenil predvsem skrb za družino in večno borbo za preživetje. Razstavljena je tudi pletena košara za nabiranje slastnega otoškega sadja »kunjska sprta«, ki je izpod rokodelskih rok Jadrana Lukačića vpisana tudi na seznam tradicionalnih otoških proizvodov.
V stalni zbirki je prikazano tudi ribolovno orodje, pa ne le mreže, ampak tudi osti, že imenovane klešče za lovljenje šoljk – kunjkar, pa kunjkara – preprosta mreža za njihovo odlaganje, različne osti, orodje za pobiranje leščurja (lat. Pinna nobilis), danes zaščitene največje jadranske školjke, ki ji grozi izumrtje, nekoč pa je bil leščur velika nadlega ribiškim mrežam, saj jih je oster oklep lahko dodobra razparal. Nikakor ne smemo spregledati »salbunjerjev« – nabiralcev peska (hr. salbun) z dna morja, načina pobiranja, natovarjanja in prevoza s tradicionalnimi barkami.
V zunanjem delu novega tkonskega interpretacijskega centra pa so na ogled postavljene obnovljene stare tradicionalne barke, zgrajene v lesu, katerih tip, tehnične karakteristike in zgodovino smiselno dopolnjujejo informacije na informativnih tablah, postavljenih okoli mestnega mandrača. Izstopa pašmanski guc, ki je poseben po tem, da je precej ožji, z merami 6 m dolžine in 1,8 m širine, je bolj vitek in hitrejši na vesla, saj je v Pašmanskem kanalu lahko tudi močan podvodni tok s hitrostjo celo do 5 vozlov. Prepoznaven je po tem, da ima nizko premčno in krmno linijo. V mandraču se mu bodo do poletja pridružila še kaič Mateus (leto gradnje 1903) ter kaič Mali Kun, ki je bil narejen skozi projekt Arca Adriatica, v celoti pa so ga zgradili tkonski otroci pod vodstvom Vojka Bobića. Največji uspeh narejenega plovila pa je zagotovo ta, da se je eden mladih nadobudnežev v resnici odločil za poklic tradicionalnega ladjedelstva.