Leto 5/ št. 50; Morje – oaza svobode
Če se bo letošnja poletna turistična sezona odslikavala po kolonah pločevine na cestah proti morju in nazaj, potem bo gostov več, kot je ponujenih nastanitev vzdolž Jadrana. S prstom kažem na Slovensko Istro, Istro in Kvarner ter vse tri Dalmacije, še posebej Severno in Srednjo, tista Južna je že nekoliko odmaknjena. Morda pa nam jo bo približal zgrajeni Pelješki most, potem ko bo v prihodnosti dobil tudi dovozne ceste.
Utesnjenost, ki jo je ljudstvo občutilo v času različnih političnih in strokovnih ukrepov v skrbi za naše zdravje, enostavno eksplodira v dela prostih dneh, sploh če so ti praznični in ozaljšani s prvimi toplimi sončnimi žarki. Kot bi gledal film o izkrcanju v Normandiji, se nomadsko ljudstvo dobesedno vali proti morju. Večinsko v istem dnevu tudi nazaj, večdnevni pa so predvsem lastniki kamp prikolic, hišk in apartmajev, ki hlastajo po kakovostnem nivoju življenja.
In tako se zgodi, da je slovenski kulturni praznik izkoriščen predvsem za obisk priljubljenih krajev na slovenski obali, vzdolž istrskega polotoka, pod zasneženim Velebitom in po vseh dalmatinskih otokih. Slovenska kultura pač ostaja vse bolj kot lik obubožane matere samohranilke, ki zadnji cekin ponudi za enodnevni izlet do slane vode.
Pot, ki že februarja traja iz najlepšega mesta do Pirana polni dve uri in pol, da o časovnici z Goričkega v Piran niti ne govorimo. Kaj pa bi rekli, da ste iz Zadra do Vinice hitreje, kot potem prestopite državno mejo ljubljene domovine? Ko vas pustijo čakati skoraj dve uri, da onesnažujete okolje in kažete certifikat, ki daje zeleno luč brezkarantenskemu prihodu v domači log? Zanimivo, če ste trikrat cepljeni – tudi poživitveno, smete vstopiti v državo skozi maloobmejni prehod, kar boste z leti izkušenj glede odprtih vstopnih koridorjev in ob šokantnih zamaških že v februarju, torej še v predsezoni, zagotovo s pridom izkoriščali v turistični sezoni, ko bo misija nemogoče trajala vse dni in ure v tednu.
Torej, prvi kazalci napovedujejo pravi eksodus proti morskim krajem, ki že danes ne zmorejo več sprejemati vsega sveta željnega hedonizma in dopustniškega uživanja. Idejo vzdržnostnega turizma vsakokrat pohodi sla po hitrem zaslužku, ki je časovno kratko terminiran. Kdo bi si mislil, da bo v prihodnjih letih postala celo navtika velik problem na Jadranu, saj bo najštevilčnejši svetovni čarterski floti enostavno zmanjkalo infrastrukture, beri: še morje Adrijansko bo premajhen »škaf« za namakanje plastičnega trupa in lakiranih nohtov s premca barke. Zahteva, po kateri morajo imeti vsa plovila vgrajen črni tank, da se septične vode ne bodo več izlivale v morje, pa se zdi kot utopija, po kateri še tehnični pregledi plovil, ki skladno z direktivo EU tudi pri naši južni sosedi niso več za nedoločen čas, ampak se obnavljajo na dve ali pet let, niso lahko izvedljivi, še manj za ljudstvo sprejemljivi. Sploh pa, zakaj bi si težačili s človeškimi iztrebki v morje, ko se sredi kanalov vzdolž Jadrana ali pa kar pred plažami v morje izliva urbaniziran kanalizacijski sistem.
Kaj bi človeštvo brez morja, razen da bi se utapljalo v lastnem dreku? No, imelo pa bi hitrejše prehode državne meje. To pa je tudi nekaj, a zelo selektivno videnje, ki ga razumejo le tisti, ki so to občutili na lastni koži. Vsem drugim je prizaneseno zaradi različnih razlogov, predvsem ekonomskih, ko so primorani ostati doma. V vsaki stvari je lahko tudi nekaj dobrega, le razumeti je treba in najti pravi smisel!
Mitja Zupančič
Odgovorni urednik
Podobne teme:
- World Ocean Day – svetovni dan oceanov
- Leto 6, št. 71; Privezi na bojah
- Leto 5, št. 55; Koga sploh briga jadranje
- Leto 7, št. 81; Olimpijada z refleksom
- Leto 6, št. 66; Proti morju
