Tkon, otok Pašman
Pridih pravega Mediterana, prvi stik z otoki – to je Severna Dalmacija. Na karti sveta točno tam, kjer se v času zime še vidijo pobeljeni vrhovi Velebita. Biograd na morju je obljubljeni kraj, od koder trajekti vsak dan precej pogosto vozijo preko Pašmanskega kanala in v dobrih desetih minutah dosežejo otok, ki bi lahko bil tudi celina, tako blizu se zdi. Še dobro, da je vmes otoček Sv. Katarina – za mnoge tudi otok ljubezni, kjer v resnici zasebniki gradijo luksuzni kompleks po vzoru ameriških zgodb. Na njem si bodo mladi obljubljali večno zvestobo in preživljali medene dni. Jadran, kot je bil nekoč, ostaja le še črka na papirju. Razvoj pač mora naprej, tega ni mogoče zaustaviti, lahko pa mu določimo kurz, če je le glava na pravem mestu.
Pripluti s trajektom je enostavno, z barko nekoliko bolj zahtevno, kajti v kanalu lahko piha močan veter, predvsem burja in jugo povzročata precejšnje nevšečnosti, pa tudi skriti podmorski tok kurent ni od muh. Kakšno jadrnico, ki bi plula ali jadrala proti toku, bi z lahkoto ustavljal, če že ne zaustavil. Njegova nevidna moč je tudi do pet vozlov. Pa še morje je plitvo, sploh mivkasti in peščeni obalni pas, ki je bil kot nalašč ponujen za domovanje morskim mehkužcem in školjkam.
Ko smo že pri školjkah, še pojasnilo. To je tista lepa stvar na morskem dnu, ki jo lahko sestaviš iz dveh delov, ostalo so polži. Školjke so otočane s Pašmana v preteklosti hranile do te mere, da so jim v tkonskem novem interpretacijskem centru posvetili kar stalno razstavo s pomenljivim naslovom: Kunjke, ki so nahranile Kunjane. Ta v najboljši mogoči meri prikazuje življenje ljudi na otoku, ki je bilo intenzivno poljedelsko in ribiško.
In kdo so kunjke? Kunjke so školjke (lat. Arca noae), zelo razširjene v Jadranskem morju. Slovenci jih poznamo pod imenom noetova barka, tudi ladjica, v Hrvaški jih imenujejo še: mušul, papak, školjak, pizdica, kunka in mušula. Kunjka je školjka, ki se čvrsto zaraste s trdno podlago. Lovi se z rokami ali pa s posebnim orodjem, kleščami, imenovanimi kunjkar. Običajno zraste do teže 60 gramov in do velikosti 10 cm. Kunjke se pripravljajo predvsem na žaru in v buzari. Kun pa je prebivalec Kuna, tako namreč domačini v narečju poimenujejo samega sebe, torej niti ne gremo v Tkon, ampak v Kun.
Pa niso bile kunjke edine ponujene na krožniku avtohtonih jedi. Na njem z lahkoto najdete tudi jakobove kapice, ki so eden od dveh elementov občinskega grba naselja Tkon. Drugi pa je kos ali čok po tkonsko. In kje se je našel ta črni ptič na tem otoku? Oljčniki so njegov raj, igrišče in skrivališče, ti pa se raztezajo po celotnem Pašmanu od Tkona do Ždrelca na skrajnem severu otoka.
Vrnimo se še nazaj na avtohtone otoške jedi. Znano je, da je njihova osnova pašmansko ekstra deviško olje. Česen, krompir, majhni paradižniki in otoške začimbe pa del kulinarike, ki ne pozna zapisanih receptov. Glavni darovi so iz morja, pašta s škampi, sipina mineštra, sveža riba z žara, jadranski lignji z gradel, hobotnica v solati, brodet iz sušene hobotnice pa le nekaj hišnih specialitet, ki jih po vzoru prednikov pripravljata zakonca Zdenka in Ivan Smoljan Špika iz konobe Trta Mrta. Pa ni to edini ponudnik tovrstnih jedi, ki jih zna ozaljšati še s »kontinentalno« kulinariko – ampak z domačega vrta, kjer vzreja tudi purane in gosi ter cele vagone sveže sezonske zelenjave. Prav nasproti steklenjaka, kjer domuje center za oživljanje pomorske tradicije, je Đardin, še ena odlična gastronomska izbira, le školjke kunjke so bolj redkost kot standard aktualne kulinarične ponudbe otoka.
Sploh pa je obiskati otok Pašman in z njim Tkon svojevrstno doživetje, ki se začne in konča na domačijski klopi, kjer barbe, tudi takšne, ki »kurijo 90. leto«, vse vedo in so prava pandorina skrinjica informacij. Nasploh v tem južnem predelu otoka, kateremu daje svojevrsten pečat FKK avtokamp Sovinje, ki je atrakcija za širšo publiko, kar je čisto razumljivo. Adamov kostum v puritanski družbi ni najbolj običajen kos obleke, ko še lepe ženske v tamkajšnjih krajih morajo običajno zakriti vse čare, od boga poslane.
V neposredni bližini je tudi ena in edina pasja plaža, vse drugod pa postavljene table opozarjajo, da štirinožnim ljubljencem ni dovoljen dotik morja. Težave z dotikanjem slane vode pa bodo kmalu imeli tudi Kunci in njihovi gostje, saj betoniranje in pozidava obale sega vse do morskega pasu, po vzoru, če ne bom jaz, bo pa kdo drug to storil pred menoj – in burleska gre dalje. Ko bi bilo toliko vneme in drznosti, kot jo je pri betonarni, bi otok že zdavnaj imel urejeno komunalno infrastrukturo, tako pa je to še eden večjih projektov, ki morajo biti začeti in dokončani v tem desetletju.
Se pa urejajo komunalni privezi. Beseda ima sicer isti koren, a drugačen smisel. Tkon je tako dobil novo sodobno in prav prostrano trajektno pristanišče, ki bo še bolj kakovostno približalo otok celini. Kaže se tudi zametek morda nove marine, a kaj, ko črpanje evropskih sredstev narekuje brezplačno uporabo z nepridobitno dejavnostjo za prihodnjih pet let. Tako bo urejena obala raje ostala brez priveznih bitev, kot da bi se navtično ljudstvo smelo privezati v varen pristan.
Da pa le ni vse tako črno, so poskrbeli mladi člani športno-ribolovnega društva, ki vsako leto pripravijo tradicionalen lov na lignje. Izkupiček je sicer iz leta v leto slabši, lignji so prepoznali tekmo ali pa so enostavno ušli iz navtično norega kanala. Bistvo ostaja druženje in slogan, da bodo zmeraj skupaj pojedli vse, kar bodo tisti dan ulovili.
No, če niste preveč za morje, lahko vzamete pot pod noge v smeri dveh planinskih tur. Prva gre na skrajni konec otoka, kjer na vrh vzpetine nekdanje bizantinske utrdbe iz časov cesarja Justinijana peljeta dve poti. Prva je prava alpinistična, preko ostrih škrapelj iz smeri Tkona, druga pa je uhojena položnejša pot iz zaliva Zaklopica. Na vrhu, 108 mnm, se odpirajo čudoviti razgledi nad Pašmanski kanal, proti Gnaliću, kjer se na dnu morja nahaja eno največjih podmorskih arheoloških najdbišč, in naprej proti Vrgadi in Murterju, na zahod pa preko šibeniških otokov do Kornatov in Dugega otoka. Točka je bila res vojaško strateška.
Druga planinska pot pelje na 170 mnm visoko Stražo, kjer je postavljen tudi opazovalni stolp, ki je še najbolj podoben lovski opazovalnici. Ta v svoji notranjosti premore celo stol za lovca na preži, prazno steklenico piva in mali molitvenik za vsak dan. Za vse tiste, katerim je hoja v breg prenaporna, ti dve točki – skoraj do vrha – lahko dosežete s kolesom, sploh če ta pelje tudi na električni pogon. No, takšne pešpoti in kolesarske trase so razvejane po vsem otoku.
Sicer pa je bil Pašman (it. Pasmano) naseljen že v prazgodovini, in tej tezi pritrjujejo ilirski grobovi in arheološke najdbe iz rimskih časov, ki so jih našli na področju naselja Pašman. V zalivu Sv. Ante na jugozahodu otoka stoji romanska enoladijska cerkev. Od leta 1050 je bil otok v posesti biogradske škofije, od 1126 pa je pripadal zadrski. Močno versko zaledje otoka se kaže tudi v samostanih. V kraju Kraj je frančiškanski samostan sv. Dujma, na tkonskem griču Ćokovac pa istoimenski benediktinski sv. Kozme in Damijana.
Cerkev sv. Toma apostola je župnijska v Tkonu, a ima precej neurejeno okolico. Sploh pa ima vsaka otoška vas svojo cerkev in svojega svetnika, pa tudi svoj krajevni urad. Kar težko je razumeti dve občini na relativno majhnem otoku. Ko pa človek Pašman bolje spozna, razume, zakaj tkonski pripadata Tkon in Ugrinić ter južni del otoka, ostale vasi, ki so še zmeraj precej kmetijsko-apartmajska naselja: Kraj, Pašman, M. Pašman, Barotul, Mrljane, Neviđane, Dobrepoljana, Banj in Ždrelac pa občini Pašman. Slednja ima v občinskem grbu osti.
Zime so dolge, turistična sezona pa intenzivna in kratka. Če vam gre množica ljudi na živce, se lahko umaknete v samostan Ćokovac, kjer v edinem še delujočem moškem benediktinskem samostanu živi, dela in moli pet bratov. Ampak le, če ste moški oziroma lahko vstopite tudi s svojo ženo, če le uspete dokazati, da sta v resnici poročena. Gostoljubje, bivanje in molitev z brati lahko doživite od ponedeljka do sobote. Samostan Ćokovac je našel svoj prostor pod soncem tam, kjer je nekoč stala zgodnjebizantinska utrdba, ob njej pa zgodnjekrščanska cerkev. V 12. stoletju so se tja naselili prvi menihi, ki so prišli iz porušenega Biograda in zgradili nov samostan. Ta je bil v 14. stoletju poškodovan, vendar so ga benediktinci popravili in obnovili tudi cerkev z gotskim pročeljem. Po vdoru Francozov je bil samostan zaprt polnih 157 let, od leta 1808 do 1965. Bil je oropan, takrat so iz samostana izginili vsi pomembni predmeti, oprema ter stare knjige. A geslo bratov benediktincev – moli in delaj – je spet obrodilo sadove. Ponovno so uspeli obnoviti samostan, danes enega najmanjših, a najlepših, vrh zelene vzpetine nad mestom Tkon.
Če pa si želite več družbe, lahko izberete zahodni del otoka. Ta je namenjen robinzonskemu turizmu in maha vzhodnemu delu, pozidanemu z apartmaji. Zaklopice, Maslinica, Kušenska, Triluke, Vitane, Božanska, Kovačeva, Kruševica, Lanđin, Žinčena in naprej preko Pašmanskega Zaglava v soline in zaliv Sv. Ante pa izbira, ki ne pusti ravnodušnega niti enega navtika. Aktivni gostje, pristaši teka, lahko vsako leto uživajo v škrapingu, teku čez drn in strn, ki pomeni tudi največjo tovrstno prireditev v državi.
Na skrajnem severu otoka, pod mostom Ždrelac, ki povezuje Pašman z otokom Ugljan, je zaliv in varno sidrišče, le ladijskega prometa je ogromno v smeri Sukošana proti Dugemu otoku in nazaj. Zato je zibanje na sidru žal zagotovljeno. Pa ni bilo vselej tako. To morsko pot so prebili šele leta 1883, da bi omogočili lažji vstop v morje proti ribiškim poštam kornatskega arhipelaga. Bo pa nad vami bdela Gospa Snežna, a to je legenda, ki pripada že sosednjemu otoku Ugljanu.
