Štorije z Jadrana 18 – Morska »beštija«

13. junij, 202213. junij, 2022 emorje.com 0 Komentarjev

Že res, da je morska žaba na prvi pogled res nekoliko podobna krastači, saj je njeno telo sploščeno, riba pa ima precej veliko glavo, ki šele na polovici telesa prehaja v trup, a na Jadranu vsi govorijo le o »beštiji«. Temu poimenovanju sem se moral prilagoditi tudi sam, da bomo vsi lažje dojeli, da pišem o okusni ribi, ki ima ogromna usta, v njih bataljon ostrih zob, na vrhu glave dvoje oči, nad njima pa poseben izrastek, kot trnek, na katerem binglja vaba. V resnici z njim ta morska spaka privablja plen, ko preži nanj zakopana v blato ali peščeno morsko dno. S svojimi ogromnimi usti ga dobesedno posrka vase.

Komiške beštije avtorja Igorja Bjaževića Lule

Čekanasti skelet glave morske žabe je krasil kuhinjsko steno Lulove stare bajte v Komiži. Predstavljal je eno najpomembnejših trofej nekoč slavnega fotografa splitskega časopisa, ki na stara leta živi v svojem svetu in vsak dan bluzi po komiški rivi.

»Ojla, zdravi bili! A si končno priplul nazaj domov v Komižo?« me je vprašal Igor Bjažević Lula v svoji bašti.

Po letu dni sva se oba razveselila srečanja, saj sva si kot malo stanovska kolega imela kaj povedati.

»Imam novo knjigo, končno sem jo uspel natisniti,« se je takoj pohvalil Lula in stopil po paket svojih brošur.

Povabil me je za mizo, nalil žganje, mi podaril izvod in opazoval, kakšne bodo moje reakcije. Naslovnica je bila prav srhljiva, na njej pa razprta usta in čekani morske žabe. Naslov knjige je bil temu primeren – Morske beštije. Bil sem pripravljen na beštije, še posebej v morskih prostranstvih okoli otoka Visa. Presenetilo pa me je, kako velike so lahko, kaj vse spravijo vase, pa tudi kako se barvno lahko stapljajo z okolico.

»Veš, ta je bila skoraj trofejna, zagotovo preko 45 kg in 70 cm,« se je hvalil Lula, ki pa je ni ujel, bil je le zraven na ribiški barki, ko so jo potegnili iz globine z mrežo vlečnico.

»Daj, a res?« se nisem mogel nehati čuditi, četudi sem imel v spominu, da je res pravi kapitalec velik tudi do enega metra, a Luli nisem želel uničiti pomembnosti trenutka.

Sedela sva in kramljala, listal sem brošuro, kjer so bili glavni vsebinski akterji komiški ribiči s svojimi trofejnimi ulovi. Lik morske žabe me je impresioniral, ravno tako tudi fotografije, ki so izkazovale še večjo strašljivost, kot je bila v resnici. Dobro sva »počakulala«, malček preveč tudi spila, prav toliko, da sem na poti nazaj na barko rezerviral mizo v eni najbolj čislanih komiških gostiln, za mizo na lesenem podestu tik nad morjem in za večerjo naročil kaj drugega kot morsko žabo.

Viška Komiža je priznana, kot najstarejša ribiška skupnost na Jadranu.

Končno se je dan prevesil v večer in z barke sem v morje spustil pomožni čoln, ki naju je z ženo prepeljal naravnost v konobo. Ja, gostilna je imela teraso nad morjem, pod njo pa izdelan kamniti obok s tunelom za majhne čolničke po principu gostilniškega mandrača à la carte s čolna za mizo. Vrhunsko in domišljeno ponudbo ter čudovit večerni ambient so nekoliko grenile edino vrhunsko zasoljene cene, ampak tudi pogled je treba plačati.

»Morska žaba velja za izjemno okusno ribo, ki ima mehko in sočno belo meso,« sem se pohvalil ženi, da bi popravil vzdušje, ki sem ga popoldne nekoliko pokvaril s pretirano dolgim druženjem s prijateljem fotografom.

Žena, ki me res dobro pozna, pa je situacijo vzela v svoj prid in tisti večer doživela odlično gastronomsko izkušnjo sredozemske hrane.

»Dober večer!« se je natakar sprva trudil pozdraviti v različnih svetovnih jezikih, ko je na koncu le ugotovil, da smo »naši«.

»Glede na vaše naročilo smo rezervirali dve morski žabi, na vas pa je, da poveste, kako ju želite imeti pripravljeni. Hiša priporoča brodet ali pa pečeno na žaru,« je še dodal in naju pustil v negotovosti, medtem ko je prinesel na mizo kvartin viškega belega.

No, vugava ali po domačinsko bugava ni bila nič posebnega, sploh pa Vis ne slovi po vrhunskih vinih. Žaba, ki se je meni prikazovala kot polmetrska beštija, pa je bila porcijska žabca. Danes vem, da očitno gojena. Bila je celo brez glave, imela je le rep, o katerem pa zares drži, da je bogato obložen z belim mesom. Vse moje hvalisanje in načrtovan fotolov je šel k vragu. Brodetu sva se odpovedala, saj sva imela oba oblečeni sveži beli srajci, žar pa se je tudi v tem primeru izkazal za pravilno in zmagovalno odločitev.

Končno sta najini mali morski beštiji priplavali iz kuhinje na najin »pjat«.

»Stari, to pa je res okusno,« je pohvalila žena, ko jo je minila jeza ali pa so na plano prišli vugavčki pod krinko tople poletne noči.

»Poglej Lulovo knjigo, kar je fotografija na platnici, sedajle potuje po najinih želodčkih,« sem izzival, a neustrašni tabornici ter ljubiteljski biologinji, sicer pa učiteljici, nisem odvzel dobrega apetita.

Še več, potrebna je bila še sladica, da sva se dodobra najedla in nato lažje razumela račun, ki naju je odgnal za teden dni nazaj v lastno kuhinjo na najino barko.

Na južni strani otoka Visa je čudovit zaliv mala Travna.

»Gastronomski dalmatinski razvrati so predragi za najin plitek žep,« sem moledoval, odvezal barko od ribiške ladje Bepi in ubral južno ruto okoli Visa, da bi spotoma obiskal še prijatelja Senka Karuzo v Mali Travni.

»Ojla, bosta jedla pri meni?« je vprašal Senko, še preden mi je segel v roko.

»Danes imam morsko žabo, nekaj rib in juho iz posušene morske mačke.«

Ne bi bilo ravno prijazno, da mu zasedem mizo in se odpovem hrani, a morska žaba me ni več mikala. Odločila sva se le za juho, ki je bila zanimiva, žaba pa se je že tudi cmarila v brodetu, tako da nisem uspel Luli poslati niti ene »moje« trofejne beštije.

»Bolje, da odplujeva naprej,« sem namignil ženi, »sicer bova obubožana morala predčasno obrniti barko in se vrniti domov,« sem pribil, dvignil jadra in ubral kurz v smeri Budikovca, okoli Stončice in nazaj v viško luko sv. Jurija.

Morje je prijetno valovilo, vetra, kot običajno, ni bilo dovolj ali pa je bil premočan v kanalu, na srečo pa sva pravočasno vplula v pristanišče. Barko sem zavezal točno na pol poti med Kutom in trajektnim pristaniščem, tam, kjer se steka skupaj nevidna peščena ura. Sledila je obvezna kava pred nekdanjim zadružnim domom, sedaj hotelom Tamaris, kjer v jedilnici visi ogromno platno Bitka za Vis, ki jo je Višanom naslikala in darovala Dora Plestenjakova. Pekarija in »peškarija« – torej ribarnica in srečanje s Kalamberom, profesionalnim viškim ribičem in odličnim kuharjem morskih jestvin, pa so predstavljali vrhunec dneva. No, tako se je vsaj meni zdelo do trenutka, ko mi je podaril Lulovo knjigo, kajti morska beštija na naslovnici je bila njegov trofejni ulov.

Na Senkovi terasi se poje, kar se ulovi. Včasih je na jedilniku tudi juha iz sušene morske mačke.

»Moram nazaj na sever,« sem poskušal razložiti Kalamberi, ko me je povabil na lov na jastoge in druge morske zveri na odprtem morju proti Palagruži. Mamljivi ponudbi pa sem se raje odpovedal, četudi na severu nimamo v izobilju niti jastogov niti morskih žab, saj je morje pretoplo in preveč plitvo. Kalambera mi je sicer odvzel malo volje, a morske velikanke z naslovnice platnic Lulove knjige mi ni mogel izbrisati iz spomina.

Skoraj vso plovbo nazaj na sever sem razmišljal o parangalu, saj tudi lahko uloviš takšno ribo, a ostalo je le pri razmišljanju. Poletje je prišlo že skoraj h koncu in po dobrih osmih tednih je moja barka vplula v zadnji zaliv pred matičnim pristaniščem na Krku. Severna stran otoka Cresa me zmeraj prevzame. Zaliv Kolorat je tisto mesto, kjer vselej počakam, da se umiri burja in nato prečim senjski dimnik. Kadar pa vreme dopušča, zaplujem do konca zaliva Ul, kjer stari ketch vežem z levim bokom in premcem naprej ob ribiški pomol.

Vzhodna obala otoka Cresa je še zelo prvinska in polna skrivnosti.

Spet je bila Issa edina barka, ki je uživala v tihožitju zaliva, ki ga obkrožajo divje živali – košute, jeleni lopatarji in divje svinje, med njimi pa se najde tudi kakšna kača, ki priplava mimo barke, in divji zajec, ki ga preganjajo moji kosmatinci. Ul premore enega samega profesionalnega ribiča. Mladi Saša je zaljubljen v svojo obrt in ribiško ladjo, celo tako močno, da je moral priznati prevlado ribiške obrti nad metanjem ljubezenske mreže. Mladenki, sicer domačinki, je bilo dovolj čakanja in samotnih dni in noči, da se ljubi vrne z morja, in je odšla k drugemu, tokrat Slovencu. Saša pa še naprej marljivo odhaja in prihaja v zaliv, potaplja mrežo in vlači ribe iz morja. Njegovo širokogrudno srce zmeraj podeli del ulova tudi s sovaščani. Tako je tudi posadka z Isse dobila štiri sveže molje, žena pa jih je vrhunsko spravila v zrezke in ocvrla po dunajsko.

Tisti konec poletja smo se tri dni prekladali po pomolu in čakali, da se Saša vrne z morja. Brnenje ladijskega motorja je prekinjalo tišino v zalivu, drobna pikica na obzorju pa je iz minute v minuto postajala večja. Mladi ribič se je vračal v zaliv in bil je izredno dobre volje, saj nam je že na daleč mahal s premca svoje barke. Rutinirano, z veščino pravega mornarja, je zapeljal v pristan, privezal barko in ugasnil motorje. Trenutek tišine je prekinilo vpitje in glasno vreščanje. Z barke je na pomol prinesel 35 kg težko morsko žabo, tokrat seveda z vsemi udi in pritiklinami. Vsesplošnemu navdušenju je sledilo postavljanje pred fotoaparati.

»Kdor želi, naj se gre fotografirat s trofejo,« je predlagal Saša.

Štorije z Jadrana so resnične in igrive zgodbe, ki jih je avtor, Mitja Zupančič, okusil in izkusil na plovbah po dolgem in počez Jadrana.

Sledili smo vsi, najprej pa Sašev dopustniški sosed, možak s celine. Z roko je šel v ribji gobec in le malo je manjkalo, da ni podlaketi razrezal na ostrih zobeh morske beštije. Saša ga je okaral, priložnost bližnjega srečanja s tem čudovitim morskim bitjem pa je dobila tudi posadka z Isse. Nataknil sem si gumijaste rokavice in prijel ribo med škrge pod glavo.

»Držim jo, madona, je težka in spolzka, saj mi bo še na tla padla!« sem vpil, medtem pa so drugi snemali in fotografirali.

»Kako je mogoče, da je tako debela?« sem vprašal Saša.

»Saj ni debela, le morsko lastovico je požrla,« je še pojasnil mladi ribič in se lotil dela.

Sašo je še edini profesionalni ribič na Punta Križi. Na fotografiji v zalivu Ul s svojim trofejnim ulovom.

Glava je bila za brodet, mesnati rep je šel v domačo gostilno, rezerviran za italijanski večer, lastovico pa je vzel kompanjon, in nisem vprašal, kaj bo z njo. Menda jo je pripravil in pojedel. Meni pa so v spominu ostale le globoke in nepremične oči mrtve ribe. Za nekaj časa sem se odpovedal kulinaričnim užitkom iz morske beštije, naposled pa sem doma le kupil rep živali in ga s krompirčkom v pečici nekako lažje poobedil. Takšni dogodki se me zmeraj močno dotaknejo in počasi se jim bom moral začeti izogibati, sicer bom na morju začel živeti v lakoti, kar pa ni dobro za mornarsko življenje. Že res, da je morska žaba lahko prava morska beštija, še večje beštije pa smo ljudje, vseh vrst, ne le tisti z morja. Saševa trofejna morska žaba je na koncu imela priznanih 27 kg. Ni slabo za severni Jadran, mar ne?

Štorije z Jadrana 18 – Morska »beštija«

Podobne teme:

Morda vas zanimajo tudi naslednje teme:

Dodaj odgovor Prekliči odgovor