Robert Mohović
Prof. dr. sc. Robert Mohović je eden najbolj prepoznavnih obrazov vzhodne jadranske obale. Svojo osebnost je vselej razvijal na morju in z morjem. Nekoč je ribaril na očetovi Zlatopružici in plul na ladjah dolge plovbe, danes pa je profesor na Pomorski fakulteti na Reki, ekspert za ladijsko stabilnost – nalaganje in zlaganje tovora, manevriranje z ladjo, maritimno projektiranje pristanišč in plovnih poti.
M. Zupančič, foto: arhiv eMORJE.com
eM: Točno pred štirimi leti smo se srečali na Reki, takrat je bil drugačen čas, pred korono. Kako je ta vplivala na realizacijo projektov s področja pomorske dediščine?
Tradicija je trdoživa reč, saj vidite, da vztraja skozi vse čase in pušča sledi. Tako tudi v tistih nemogočih koronskih, ki so nas prikovali na dom in onemogočili druženja. Prav slednja pa so rdeča nit našega delovanja. Projekti so sicer potekali, tudi ob pomoči interaktivnih orodij – na daljavo. Izgubljali pa smo se ljudje v medsebojnih odnosih. Nekaj vidnih članov naših zadrug se je med tem tudi za zmeraj poslovilo, a tak je naravni človeški krog.
eM: Kateri projekti so se torej končali oziroma so pripeljani do srečnega konca?
Po zelo odmevnem in uspešnem projektu Mala barka 2, ki sta ga v čezmejnem sodelovanju zgledno realizirali R Slovenija in R Hrvaška, smo na naši strani nadaljevali z Italijo v projektu Arca Adriatica. Bil je sicer drugačen tudi naš način dela in komunikacije, a tudi ta projekt je prinesel številne oprijemljive rezultate na obeh straneh jadranske obale.
eM: Zdi se, da je vsem deležnikom že omenjenega projekta Mala barka 2 kar malo žal, da je končan.
Vaša ocena je popolnoma pravilna in kar kliče k novemu skupnemu projektu, morda Mali barki 3, za katero si prizadevata obe strani. Končane projekte je treba negovati, jih razvijati in vanje vlagati, novi se rodijo sproti. Morje je tisto, ki nas je zmeraj združevalo, zato imamo mnogo skupnih poti, ki so bile trasirane v preteklosti. V takšnem okolju in s pravimi ljudmi pa je delati užitek.
eM: Vaše profesionalno delo je še zmeraj v akademskih krogih, na fakulteti. Kako sploh najdete čas za tradicijo, ki je v večinskem delu prostočasni in volonterski projekt?
Kjer je ljubezen dovolj močna, je tudi pot, enako je tudi z mojo tradicijo, ki mi je bila v zibel položena. Živel in negoval sem jo s svojim očetom, podoživljal z bratom in prijatelji. Imam srečo, da živim v enem najlepših krajev na Kvarnerju, v Mošćenički Dragi, streljaj od morja, kjer smo z mestno oblastjo in lokalnim turističnim društvom stopili skupaj in pred leti uspeli odpreti tudi Hišo na morju, ki na najbolj neposreden način gostom, turistom, pa tudi domačinom ohranja spomin in pokaže na čase, ko so bili barka (čoln), morje in človek troedina ednina.
eM: Mošćenička Draga je vsako leto organizator tudi enega najlepših festivalov morja Mala barka, letos ste ga imenovali Štorija z morja. Gre za naključje ali imate tudi vi prste zraven, saj je program zares strokoven in bogat?
Festival je rezultat skupnega dela zanesenjakov in prijateljev morja. Več kot 200 ljudi je vključenih v organizacijo. Brez njih ni niti programa niti festivala, res pa je tudi, da imamo polno podporo lokalne skupnosti in uprave. Moj prispevek ni zanemarljiv, tako na idejnem, strokovnem in izvedbenem področju. Zavedam se, da imam že iz naslova svoje profesorske funkcije veliko odgovornost in da moram v žepu vsak trenutek imeti pripravljene vse odgovore. Zelo pomembna je tudi papirologija, da projekt uspemo prijaviti na različne razpise in pridobiti potrebna sredstva, tudi iz evropskih skladov.
eM: Koliko pa je potem budget enega takšnega tridnevnega festivala, kot ga pripravljate in ste ga tudi letos pripravili v Mošćenički Dragi?
Ne me vleči za rokav, če se bom zmotil za kakšen evro, zdi se mi, da okoli 20.000 EUR in ogromno brezplačno vloženih ur za pripravo in izvedbo. Viri financiranja so predvsem: občina, turistično združenje občine in županije PGŽ in evropski skladi.
eM: Zelo dober pregled imate nad tovrstnimi prireditvami vzdolž Jadrana. Mar ni nastala inflacija tovrstnih dogodkov?
Najprej smo govorili o renesanski gradnje bark v lesu na vzhodni jadranski obali, sledila pa je turistična inflacija dogodkov, ki so se v zadnjih letih množili in številčno rasli iz leta v leto, kar je pohvalno. Morda bi bilo v prihodnje potrebno le drugačno poimenovanje in vrednotenje tovrstnih prireditev. Tiste, ki ostajajo na nivoju lokalne skupnosti in kraja samega ter so najprej turistična prireditev enega popoldneva ali večera, naj takšne tudi ostanejo. Festivale, ki ponujajo strokovne vsebine in so odprti široko navzven, pa je potrebno prepoznati in jih vrednotiti ter širše podpreti, tudi v javno-finančnem smislu.
eM: Kaj pa urniki tovrstnih prireditev?
Ti se še zmeraj pokrivajo med seboj oziroma se spet prekrivajo. V zadnjem času je nastalo še nekaj novih prireditev, vključili so se novi organizatorji. Na Kvarnerju in Istri smo našli rešitve za vse, sedaj je tudi Malinska primerno umeščena. Tako se dogaja, da smo od maja do konca septembra, razen ob čistem vrhuncu turistične sezone, zasedeni vse konce tedna, kar je precej obremenjujoče za naše družine. Rešitve iščemo na način, da so tudi družine povabljene zraven. Izpadata pa nam datuma v Slovenski Istri ter Dalmaciji. Žal se moramo odločati in prilagajati glede udeležbe na posamezno prireditev. Latinsko idro na Murterju pa je z rdečo vpisano v urnik.
eM: Prav latinsko idro letos slavi 25-letnico, ob tem častitem jubileju pa želijo Murterčani uveljaviti tudi nacionalno nagrado za področje pomorske dediščine. Kakšno je vaše mnenje?
Vsaka nagrada mora biti premišljena, strokovno utemeljena in je dobrodošla, saj popularizira in vzpodbuja, tudi naše gibanje, če smem stanovske zadruge na področju pomorske tradicije tako imenovati. Enako želena je tudi predlagana nagrada Željka Jerata, ki je lahko ena izmed osrednjih tovrstnih priznanj, vprašanje pa je, če lahko katerakoli naša zadruga, ki deluje na področju lokalne skupnosti, imenuje in podeljuje nacionalno nagrado. Verjetno ta pripada državnim inštitucijam.
eM: Kakšno pa je sodelovanje z državo RH na področju vrednotenja, revitalizacije in ohranjanja pomorske dediščine?
Razumevanje in naklonjenost sta vsaj na deklarativni ravni na visokem nivoju. Posamezni politiki naredijo tudi kakšno odmevno solo akcijo, celostni in stalni pristop pa se šele razvija. Ta mora biti neodvisen od vsakokratne vlade in njenih političnih apetitov. Zavedanje, kako pomembna je za našo narodovo samobitnost pomorska dediščina, se morda kaže tudi v tem, da smo letos, tik pred poletjem, uspeli na listo nematerialne kulturne dediščine RH vpisati način gradnje in plovbe kvarnerskih tradicionalnih plovil, grajenih v lesu.
eM: Kvarnerski guc MD 551 jer bil tudi letos zvezda mošćeničkega festivala. Gre za malo barko, ki pripada družini Mohović. Običajno vas vidimo za njenim krmilom, letos pa ste skiperstvo predali bratu Gianniju, ki je v močnem vetru skupaj s Franetom Gržinom pokazal vse veščine tradicionalnega jadranja. Zakaj ste se torej odrekli aktivnemu jadranju na domačem festivalu morja Štorije z morja?
Enostavno zato, ker sem imel preveč organizacijskega dela in odgovornosti na obali. Ko pa jadram, želim uživati pod jadri in med valovi iskati optimalne poti. Konec koncev se regatira v svojem razredu za užitek, za estetiko, vzpodbuja pa tudi dober rezultat. V takšnih ekstremnih primerih, kot je organizacija in vodenje festivala, pa se je potrebno ozreti proti modrecem v Dubrovniški republiki. Ti so zmeraj umeščali skupno pred osebno.
Podobne teme:
- Robert Mohović nagrajenec PGŽ
- Mala barka – Štorija z morja
- Stari Grad (Hvar) – 4. Dnevi v zalivu
- Ljubljana v znamenju pomorske dediščine
- Veščine tradicionalne plovbe vpisane v register
