Leto 6, št. 63; Slovenci in morje
Ob 7. marcu, dnevu slovenskih pomorcev, se nam je oglasila Pirančanka z zapisom: »Ali smo sploh še pomorska država? Nimamo nobenega ladjarja niti za potniški niti za tovorni promet niti za ribiški namen. Nimamo ladjedelnice, le čolnarne in izdelavo jaht. Ostalo nam je izobraževanje pomorcev, ampak za tuje ladje. Vsaj pomorski muzej imamo, a je premajhen za vso tehnično zgodovino.«
Ljudski zapis, ki pove, kako čuti, opazuje in misli običajen človek. V resnici pa je njegova ocena precej točna. Multikulturnost prostora, ki sicer bogati našo obalo, je ob naselitvi prišleka obrnila stran od morja. Politika po drugi svetovni vojni je naredila svoje in poskrbela, da je namensko razpršila gospodarske subjekte na več destinacij. Prvič, da ne bi slučajno ostali onstran meje, pa tudi, da v takratni državi ne bi bila napačna republika preveč dominantna na posameznem gospodarskem področju.
Vzporedno z novim družbenim redom se je tudi v praksi spreminjal obalni pas. Iz njega so bili izrinjeni ali pa so celo popolnoma izginili škveri, dvigala, vitli, navozi, skratka vse, kar je dišalo po morju. Prva vrsta je pač pripadala eliti, hotelirjem in gostincem. »Kafiči« so na vseh koncih zrasli kot gobe po dežju, tudi na elitnih lokacijah, kakršno je na primer nekdanje kopališče hotela Palace Portorož.
Vmes se je zgodila tudi Splošna plovba Piran, ki je danes v tuji lasti in nima več nobene svoje ladje, trgu ponuja le še ladijski menedžment. Srednja pomorska šola, nekdaj zelo želena in čislana, pa vse bolj izgublja lastno identiteto v sistemu prepletenih znanj z gimnazijsko in elektro učenostjo. Precej mačehovskemu odnosu se je uspešno uprl le Pomorski muzej Piran, ki postaja osrednje vozlišče življenja z morjem, kakršno je bilo včeraj, ga predstavlja danes, in se trudi poiskati poti predvsem za jutri. Gre za odlično prakso, ki pa ima napako, v smislu, da je poslanstvo muzejev in muzejskih kustosov vse drugo, kot pa skrb za sprotno vzpodbujanje zavesti biti pomorski narod.
Ima pa ta narod srečo v nesreči, da lahko zmeraj najde zanesenjake, ki se trudijo ohraniti živ spomin na čase in prakse, ko smo se še s ponosom deklarirali za pomorski narod. Če imamo morje in slovensko pomorsko zgodovino, ki se je spisala med Trstom in Timavo, in jo poznamo, smo že na pravi poti. Sicer pa še dobro, da ob evropskem in svetovnem dnevu pomorstva slavimo tudi praznik v lokalnem okolju. Če kdaj, se tisti dan zganejo vsi, tudi ljubljanska gospoda, da se pripelje na obalo, preda namenu časovno skrbno načrtovano novo investicijo ter sede v dvorano portoroškega Avditorija. Isti obrazi, enak protokol, po naključju celo ista ministrica, podobne besede in obljube. Ko mine dan za slavje, ko ugasnejo luči, gre naprej vse po starem. Pa naj se najde junak, ki lahko ovrže tezo o pomorskem narodu, če je ta definiran in potrjen z deklaracijo. Zagotovo pa drži, da smo vsaj ta dan v letu pomorski, zato naj živi pravljično 7. marec, dan slovenskega pomorstva!
Mitja Zupančič
Odgovorni urednik
