Gianni Gomezel, Dinghy 12′

13. maj, 201813. maj, 2018 emorje.com 0 Komentarjev

Dinghy 12′ je leta 1920 postal olimpijski razred, ki je trajal dve olimpijadi, polnih osem let. Takrat so v eni ladjedelnici izdelali prvih 20 dinghyjev za ravno toliko držav, udeleženk na olimpijadi.

Besedilo: Mitja Zupančič, foto: M. Zupančič

eM: Dinghy.si je uradna stran slovenske dinghy zveze. Kje pa je pri vsem tem JZS?

GG: To je naša uradna stran, na kateri objavljamo koledar dogodkov, predstavljamo slovensko dinghy floto, vpogled v zgodovino – kako je bilo nekoč, ponujamo bogato foto galerijo, forum s prispevki članov in jadralcev, posebej izpostavljamo svetovni pokal, ki smo ga uspešno organizirali leta 2012 v Portorožu, vse to pa delamo sami pod okriljem našega matičnega kluba YCP – Jahtni klub Portorož, ki ima že vsa leta svoj sedež in pisarno v Marini Portorož, saj smo tudi z njo povezani od samih začetkov.

eM: Zanimivo, da ste zaobšli krovno jadralno organizacijo, pa ste vseeno uspešni pri organizaciji ne le lokalnih regat, ampak tudi velikih dogodkov?

GG: (Premislek). Morda pa prav zaradi tega. Zanašamo se na lastno znanje in izkušnje in vso energijo usmerjamo za iste cilje. Vzdušje in tovarištvo na kopnem ter na vodi pa so pri tem ključnega pomena. Tako se vse lažje realizira, rezultati pa tudi pridejo.

eM: Kako pa vseeno uspete pripeljati tako veliko število tekmovalcev enega jadralnega razreda v Portorož?

GG: Vse je zgrajeno na osebnih kontaktih in povabilih. Nič kaj preveč besed. Povabilo, nato pa dobra organizacija, premišljeno regatno polje pred Portorožem, pogostitev, nagrade, druženje, to je to. Število udeležencev smo od začetka do danes početverili. Letošnje regate Dinghy Cup Portorož se je udeležilo 35 tekmovalcev iz Italije, Avstrije in Slovenije. Po številu rekordno udeležbo pa smo dosegli leta 2012, ko smo organizirali svetovno prvenstvo v razredu Dinghy 12′. Takrat smo evidentirali 105 bark iz dvanajstih držav, med drugim tudi iz Kanade, Japonske in Turčije. Največ tekmovalcev je bilo kot običajno iz sosednje Italije. Med vsemi takrat prijavljenimi je bilo 75 klasičnih bark in 35 modernih.

Gianni Gomezel in Peter Vidmar

eM: To pa so impresivne številke! Kakšna pa je razlika med klasičnimi in modernimi dinghyjimi?

GG: Klasične barke so narejene iz lesa, moderne pa iz plastike. Prva plastična barka je bila narejena leta 1965. Razlika je v uporabljenem materialu za izdelavo trupa, vse ostale karakteristike, dolžina, širina, minimalna teža 105 kg, kvadratura jadra 9,5 m², eno jadro – po obliki sošno, brez vinčev, pa so deklarirani elementi, ki veljajo v tej mono klasi.

eM: Torej, oblika jadra je določena, kaj pa njegov material?

GG: Razvoj gre naprej. Nekoč so bila v uporabi le platnena jadra, danes so uporabljeni novi, sodobni materiali, ki seveda omogočajo boljše izkoristke, njihovo vzdrževanje je lažje, predvsem jader ni potrebno sušiti kot nekoč. Je pa izbira različnih materialov dovoljena in prepuščena vsakemu posameznemu tekmovalcu.

eM: Kakšen pa je osnovni komplet jader?

GG: Tekmovalci imamo po navadi v kompletu dve jadri, prvo za lahke vetrovne razmere in drugo za močan veter. Se mi zdi, da smo nekoč vsi začeli s takrat najboljšim jadrom na trgu, in to je bil quantum. Potem pa je naš Peter Podunavac izdelal novo jadro, ki se je dobro prijelo. Od prvega dne ga tudi sam uporabljam in sem z njim zelo zadovoljen. Kroj je izreden, moj izbrani material pa je dakron, ki je izredno lahek in hkrati bolj trden.

eM: Pravite, da ga uporabljate od vsega začetka. Kakšni pa so vaši začetki?

GG: Rodil sem se v Luciji leta 1937, zato sem bil že od majhnega vseskozi v dotiku z morjem. Takrat so bile v Luciji še soline, ni bilo marine. Dinghy sem imel pred hišo. Z njim sem šel najprej na vesla do morja, nato sem dvignil jambor in jadra, zajadral in v zalivu hkrati lovil ribe. Najprej je šlo za ljubiteljsko jadranje, ki me je popolnoma zasvojilo. Imel sem različne barke in tudi tekmoval sem v različnih razredih, precej uspešno. Spominjam se, da sem prvi dinghy kupil leta 1955, le na olimpijadi nisem bil, bili so pač drugačni časi, časi, ko za nas ni bilo velikih možnosti.

eM: In kako je potekal nakup vašega prvega dinghyja?

GG: Takrat smo prišli pod jugoslovansko oblast in mnogo Piranežov je v 50-ih letih prejšnjega stoletja zapustilo svoj dom. Odšli so nazaj v matično državo Italijo. Marsikatera barka je ostala zapuščena, takšen je bil tudi moj prvi dinghy. Prvega lastnika sem po naključju spoznal na večerji ob koncu regate Monfalcone (Tržič)–Portorož. Dejal mi je, da gre na regato klasikov v italijansko Chiogghio, in da ima na podstrešju 20 let starega zapuščenega dinghyja, ki ga je zgradil v italijanskem Tržiču ustanovitelj jahtnega kluba Hanibal. Na njem je bilo za štiri prste prahu, hitro sva se dogovorila za ceno in popust, barka pa je kmalu rezala valove.

SLO 2

eM: Kakšna pa je bila nekoč cena takšne barke?

GG: Leta 1933 je bila cena 1300 lir. Za boljšo predstavo vam povem, da je bil strošek takratnega potovanja z ladjo v Ameriko 100 lir. Pa smo kljub visoki ceni imeli v Portorožu kar devet bark. Seveda so bili vsi lastniki domačini.

eM: Kje pa se danes suče cena dinghyjev?

GG: Nove barke stanejo med 8 in 12 tisoč evri, modeli Ernesta Rive pa sežejo tudi do 20 tisoč. Rabljeni dinghyji so cenovno ugodnejši in stanejo do 5 tisoč evrov, odvisno od modela, opreme, letnika in seveda lastnika …

eM: Kako je mogoče jadrati na dinghyju in hkrati loviti ribe?

GG: Res ni enostavno, ampak z dobro kondicijo, prirojenim čutom in »nogo« za jadranje ter srčnostjo je vse mogoče. Veste, dinghy je ena sama telovadba za telo in možgane. Delajo roke, pa občutek je treba tudi imeti.

eM: Še vedno ribarite po zalivu pod jadri?

GG: Seveda, pa tudi ujamem marsikatero ribo. Še najtežje je kakšen dober komad spraviti v čoln. (Smeh). Prav zadnjič se mi je snel lep brancin, pa je šlo kosilo po morju. Ampak, nič ne dé, pride druga riba in z njo nov pogovor pod jadri, ko je človek sam in odvisen od svojih dejanj. Zame je to stanje popolne meditacije in sprostitve.

eM: Naj vprašam, ali predstavlja edino posadko v razredu dinghy en sam človek?

GG: Lahko sta tudi dva, torej jadra in tekmuje dvojica, ampak potem mora tekmovati par v vseh plovih, ne glede na vremenske razmere, od začetka do konca, kar pa mora biti glede na težo barke zelo premišljena odločitev. Je pa zanimivo, da pri močnejšem vetru vselej zmagujejo težji tekmovalci.

eM: Kako močan pa je optimalni veter za tekmovanje?

GG: Optimalni veter je do 4 m/s (8 vozlov), maksimalni dovoljeni za izpeljavo regate pa je 8 m/s (16 vozlov). Portoroški zaliv je idealen poligon za pripravo regate, saj v zalivu takšen veter ne dela vala.

eM: Kdo pa je prvi narisal dinghy?

GG: Svetovni začetki segajo v leta pred letom 1920, ko je bila klasa dinghy v času dveh olimpijskih štiriletnih obdobij tudi olimpijska. Prvi projektant je bil Anglež George Cockshott, ki se je najprej ukvarjal in risal »clipperje«, dinghy pa je nastal kot potreba za pomožni čoln (»tender to …). Je zanimivo, da so morali takratni olimpijci v jadralnem razredu Dinghy 12′ med regato biti oblečeni v modre hlače in suknjič s kravato!

eM: Je to kazalo na prestiž jadralnega razreda?

GG: Morda ne toliko na prestiž klase kot na pomembnost njihovih lastnikov in njihov družbeni ter socialni status. Skoraj malček kraljevski razred. Še danes so tekmovalci po večini zelo izobraženi in pripadajo višjemu socialnemu sloju ljudi. Zato ne čudi, da smo imeli na regati leta 2015 na prvih treh mestih kar tri zdravnike.

eM: Kako pa je potem ta razred lahko tako uspešno in praktično z že skoraj 100-letno tradicijo zastopan tudi pri nas v Portorožu?

GG: Tudi pri nas je bila gospoda, le preganjali, predvsem pa odganjali so jo. Sicer pa smo v Portorožu v tistih letih imeli letališče za hidroletala, in potrebovali smo čolne kot taksi prevoz med letalom in obalo. In spet je dinghy odigral svojo vlogo. Leta 1925 je bil na letališču zaposlen mizar, ki pa je bil vešč gradnje tudi takšnih plovil. V Kopru, ki je takrat spadal pod Italijo, pa je živel mojster Nicoló Depangher. Ta obrtnik je izdelal kar 32 dinghyjev. Iz registra Dinghy 12′ (1929–2009) je razvidno, da je bilo leta 1929 prvih pet dinhgyjev izdelanih prav v Kopru izpod Depangherjevih rok. Izdelovali pa so jih tudi drugod po jadranski obali, na primer na Reki in v Zadru.

eM: Kateri pa so osnovni vgrajeni materiali?

GG: Pri klasičnem modelu, narejenem iz lesa, je to macesen brez grč, ki je lahek in »masten« – smolnat les, pa kanadska cedra, jesen in afriški mahagonij. Izbrana vrsta lesa je odvisna od posamičnega vgrajenega dela, kar je zagotovo razumljivo tudi laiku.

eM: Na začetku sva ugotovila, da delujete znotraj lastne dinhgy zveze. Kako pa je potem z regatnimi pravili, kakšna je potemtakem vloga ISAF-a?

GG: Res je. Regatna pravila so certificirana. Naslanjamo se na italijansko zvezo, saj ima vsaka zveza svoja pravila. Pred vsako regato se opravi obvezno merjenje. Žal pa v Sloveniji nimamo svojega merilca, zato v goste povabimo italijanskega. Najmočnejši zvezi v stari Evropi pripadata Italiji in Nizozemski, ki pa žal ne najdeta skupnega jezika. Prvi so zelo naravnani k iskanju vseh mogočih tehnoloških rešitev, Nizozemci pa prisegajo na jadralno klasiko in tradicijo.

Gianni Gomezel v prostorih YC Portorož

eM: In kje smo Slovenci?

GG: Nekje vmes, kot po navadi, ne levo ne desno. Zato ponujamo dva razreda, klasični in moderni, ter zmagovalni odsev absolutnega zmagovalca skozi prizmo velikega pokala. Posebej pa nagradimo tudi ženske jadralke, ker si to zaslužijo, saj veste, na dinghyju ni nobenih pripomočkov, veljajo le znanje, brutalna sila mišic in pamet. Pameti pa ni nikoli dovolj. Imamo pa tudi razred master (do 65 let) in super master (nad 65 let).

eM: Kakšna pa je povprečna starost tekmovalcev?

GG: Mlajša kot našega organizacijskega odbora pod okriljem YCP! V Italiji so naredili raziskavo in prišli do podatka, da je povprečna starost tekmovalca v razredu dinghy 55 let. Pri nas tega še nismo računali. Zagotovo pa bi moral sam izstopiti iz statističnega računa, saj bi kot najstarejši evidentirani tekmovalec v razredu dinghy močno dvignil povprečje. (Smeh in premislek). Ja, leta res hitro tečejo, kažejo pa tudi na to, da je jadranje način življenja, različni razredi pa pridejo in odidejo z leti, eni ostanejo za zmeraj.

eM: Kdo pa potem predstavlja jedro slovenskega organizacijskega odbora v razredu dinghy?

GG: To sva Peter Vidmar in jaz. Brez Petra jaz zamrznem med papirji v pisarni, on pa brez mene potone na morju. Sva najboljša ekipa, ki vztraja, mreži in kljub letom še vedno daje pobude. Potrebujeva pa naslednike. Pa ne v smislu tekmovalcev, saj slovenska flota vseskozi raste. Leta 2008 smo kupili prvi dinghy, leta 2010 organizirali prvo regato desetih bark, na kateri sta bili udeleženi dve moji barki – slovenski in osem italijanskih. Danes slovenska flota šteje že 13 bark, med njimi pa žal ostaja samo moja klasična. S Petrom potrebujeva organizacijske naslednike, ki pa bodo morali čim prej vstopiti tudi v svet nevidnih osebnih vezi in prijateljstev.

eM: Ali postaja danes dinghy tudi moda (fashion)?

GG: Ne bi rekel, da postaja moda, prej protistresni način življenja. Dinghy je barka za učenje; dvigneš jambor, spustiš kobilico, se dotakneš morja in greš. Največja vrednota pod temi jadri so izkušnje, zrelost in sproščenost. Dinghy je relativno težak, zato zahteva neko vztrajnost, da se ga požene, potem pa leti.

eM: To je vaš drugi klasični dinghy. Kateri letnik je?

GG: Kupil sem ga leta 2010 v italijanskem Tržiču. Letnik je 1960, torej letos štejeva skupaj 139 let!

eM: Do kdaj še pod jadri, gospod Gianni Gomezel?

GG: Dokler bom lahko!