Pia, PI – 146
Besedilo: Mitja Zupančič, foto: arhiv eMORJE.com
Pripravljali smo se za intervju z lastnikom ta trenutek ene najlepših jadrnic na slovenski obali, pred 71 leti zgrajene, nato pa že skoraj odpisane lesenjače, ki je po srečnem naključju ponovno našla novega skrbnika. Ta je po njej hrepenel vrsto let, tudi že jadral z njo, a nikoli ni bila njegova. Sedaj je njen ponosni lastnik, ki ji je celo odstopil intervju, saj si ga zasluži. Grajena iz lesa je vendar živo bitje, ima dušo in ime …
Jadrnico Pio in njenega lastnika Bruna smo prvič osebno srečali med regato prestižnega jadralnega razreda RC 44, ko je plovilo s svojo prefinjeno linijo in silhueto popolne jadrnice, z belim trupom in belo-zlatimi jadri jemalo poglede proti črnim karbonskim zverinicam na morju. Strogemu novinarskemu očesu ni ušla niti evropska zastava na njeni krmi, ki v zgornjem levem kotu nosi tudi slovensko. To je verjetno obnovljena barka tržaškega navtičnega arhitekta Carla Sciarrellia, ki je našla svoj novi privez v Marini Portorož, smo najprej pomislili, a smo se ušteli. Linije res spominjajo na Sciarrellijeve puščice, ki so v prejšnjem stoletju zmagovale na regatah v severnem Jadranu. Toda Pia, po njenem telesu se pretaka severnjaška kri, je v izvornih dokumentih kuter (cutter), zgrajen leta 1947 v Stockholmu na Švedskem, po načrtih danskega navtičnega arhitekta Knuda Reimersa. Knud je narisal tudi Serenity, jadrnico, ki zadnja leta zmaguje na regatah tradicionalnih in starih bark v Tržaškem zalivu. Jadrnica Pia ima prav posebno gradnjo, saj je vsako njeno tretje rebro grajeno iz pocinkanega železa, vse ostalo pa je leseno. Uporabljen je beli bor (white pine), vzdolžna greda in lesena rebra so iz hrastovine. Sprva je bila paluba deskana, leta 1996, ko je jadrnica doživela prvo večjo obnovo, pa so ji dodali palubo iz 8-milimetrske mahagonijeve vezane plošče, naredili novo desno kabino, vgradili najmanjši mogoč motor z enim cilindrom, leseni jambor pa so zamenjali z aluminijastim.
Lesena barka je živ organizem, ki potrebuje ljubezen in stalno skrb.
Po obnovi jo je leta 2001 kupil Slovenec, ki je bil tako velik ljubitelj tradicionalnih bark, grajenih v lesu, da se je v Angliji vpisal na polletni tečaj za rekonstrukcijo starih bark. Nato pa je Pia leta 2003 našla svoj privez v izolski marini. Bruno je na daleč občudoval njeno lepoto, nato pa se je nekega dne le opogumil in povprašal svojega prijatelja Roka, ki je takrat jadral in skrbel za barko, če sme kdaj z njim oditi na morje. Že po prvem skupnem jadranju pa je ugotovil, da je to edina jadrnica, ki si jo želi. Bruno nikoli ni želel jadrati sam, saj ga tudi pod jadri izdajata njegova odprtost in komunikativnost. Na krovu Pie pa je bilo vse drugače, rad je jadral tudi sam, pravzaprav z njo, kajti Pia ima dušo, je živa, torej je spet imel družbo. Z dolžino 11,64 m in širino 2,35 m sme prevažati do sedem oseb, a Bruno jo je po zmernem vetru upravljal sam. Potem pa se je zgodilo, da se je takratni lastnik preselil v Dubrovnik, z njim pa je odšla tudi Pia, na bojo v Cavtat.
Tistega lepega dne leta 2016 pa je Bruno peljal skupino turistov iz Rovinja do Dubrovnika in v Reki Dubrovački v Marini Gruž naletel na Pio, ki je bila na kopnem, pokrita s cerado in polna vode čakala na bridki konec. Beseda je dala besedo in še istega leta se je z novim lastnikom koncem oktobra vrnila nazaj domov v Slovenijo. Brunu se je zdela kot knjiga, ki jo ne iščeš, saj ona vselej najde tebe. Do februarja leta 2017 je bilo potrebno čakati na prostor v izolskem hangarju, nato pa je Bruno z ženo in ob pomoči prijateljev iz Društva starih bark Piran začel obnavljati svoje življenjske sanje. Še leseni jambor je našel v Betini. Janez, Vinko, Mitja, Rok, Marjan, Dan, Iztok, Andy in Mladen, pa je le nekaj najbolj prizadevnih prijateljev, ki so Brunu in Pii pomagali, da je pod Perovimi dvojno šivanimi jadri ponovno zasijala v svoji novi preobleki.
Zapuščena lepotica v marini v Dubrovniku.
Po zadnji večji prenovi leta 1996 so jadrnici dodali palubo, izdelano v vezani plošči.
Pia je Brunu izpolnila življenjske sanje, da bo lahko sam ali v družbi odhajal na dnevna jadranja in drsel po gladkem morju. Ko Eol do 15 vozlov žene barko v veter, takrat Bruno odmisli vse okoli sebe, le jadra in se odmika v osebno meditacijo. Tudi sin Teo je navdušen nad Pio, enako tudi druga žena Ochin, ki je sicer navdušena jadralka, ki pa žal ne razume, da Pia potrebuje specialno pripravo pred jadranjem in vsakokratno pospravljanje in čiščenje jadrnice po njem. A za Bruna in Pio je tudi to obred, prav poseben ritual, ki oba ohranja v polni kondiciji.
Pia je na zunaj popolnoma obnovljena, s skrbno izbrano in dodelano tehnično opremo, marsikateri element je prav zanjo izdelan celo iz medenine in brona. Notranjost je surova in čaka, da ji bo morda mladi Dan vdelal dušo, da bo tudi noč na sidru prijetna in romantična, kot pristaja takšni barki. Do takrat pa bodo mimoidoči modrovali, če ni to Scierrelli, morda Galeb-kuter M6, ki sta ga maja 1994, kot materialno pričo slovenske pomorske preteklosti, Pomorskemu muzeju »Sergej Mašera« Piran podarila baletna plesalca Pia in Pino Mlakar. Podobnosti je res veliko, celo po imenu. Galeb je bil Piin in Pinov, Pia pa je Brunova. So pa tudi razlike – Galeb je privezan v piranskem mandraču in še čaka na dokončno obnovo, Pia pa ima srčnega skrbnika, ki vsakič, ko je le mogoče, z njo jadra po Piranskem zalivu. Takrat Bruno vstopa v svoj svet, tedaj ne razmišlja o ljudeh niti o galebih, še manj o arhitektih, njegove misli so izključno pri Pii. Naviagre necesse est, vivere non est necesse!
Na morju izstopa s svojo vitko silhueto.
Pia se je udeležila 40. tradicionalne regate starih bark v Piranu in zasedla drugo mesto absolutno.
