Via Apsyrtides – 4. dan
- ETAPA: Cres – Valun (3/10)
14 km, najvišja točka 270 m, vzponov 450 m, 4 ure
V antiki in srednjem veku je bil Cres majhno, dobro utrjeno mesto, vedno v senci pomembnejšega Osorja. Sredi 15. stoletja se je zgodovinska sreča obrnila. Otoški princ se preseli iz cvetočega Osorja, ki je zbolel za malarijo, v Cres. Ta je postal novo upravno središče otoka. V naslednjih 150 letih se je razvil v lepo in bogato renesančno mesto, obdano z zidovi in utrjenimi stolpi. Večina utrdb je bila žal porušena v 19. stoletju, vendar je staro mestno jedro ostalo dobro ohranjeno, kot tudi večina idilične pokrajine južno od mesta, kjer se ob obali globokega zaliva vrstijo samostani in cerkve, nad njimi pa se razteza mreža balvanov z oljčnimi nasadi. Oljčni nasadi se nadaljujejo tudi na drugi strani hriba, okoli veličastnega zaliva Valun, največjega na otoku Cresu.
FRAČIŠKANSKI SAMOSTAN
Frančiškanski samostan Conventual, ustanovljen sredi 13. stoletja, se nahaja ob stari cesti, ki je vodila od Cresa do Lubenic in Osorja. Skromnost reda se je odslikavala tudi v preprostosti cerkve, v kateri s prefinjenim dizajnom izstopajo le sedeži gotskega kora in renesančna grobna kapela p. Antuna Marcella Petrisa, ki je bil v svojem času prior celotnega reda. V duhu ljubezni sv. Frančiška (zavetnik ekologije), frančiškani v Cresu še vedno urejajo samostanske vrtove in sadovnjake.
PISKEL (Pisčel, Pišće)
Južni del Creškega zaliva je izredno plitek (do 2 m) ter blaten in bogat z izviri sladke vode na koncu zaliva. Na enem od njih, menda že v rimskih časih, je bil zgrajen okrogel obzidan bazen (“piscina”), iz katerega je voda tekla skozi kamniti kanal v sosednjo mlako. Blatni izliv občasnega polotoka je še danes dragocen mikrohabitat slanice s trstičjem, na okoliških debelih plasteh zemlje pa so se že od nekdaj bohotili najboljši creški vrtovi in sadovnjaki. Na mestu današnje marine so gojili cenjene ostrige.
SV. MARKO (Valunska plošča)
Valunska plošča, skupaj z Bašćansko, velja za najstarejši hrvaški napis, napisan v glagolici. Edinstvena zaradi dvojezičnosti (hrvaščina in latinščina) in uporabe dveh pisav (glagoljaške in latinske) pritrjuje dejstvu, da so okoli leta 1000 n. št. romanizirani domačini in na novo naseljeni Hrvati v teh krajih živeli v harmoničnem sožitju.
